Za razvoj samomorilnega vedenja je značilno, da ga ni mogoče povezati le z enim vzročnim dejavnikom. Samomorilno vedenje je namreč posledica zapletenega prepletanja številnih dejavnikov tveganja. Posebno mesto v razvoju samomorilnega procesa imajo psihološke značilnosti, tudi tiste, ki so povezane z našim mišljenjem (ali strokovno kognicijo).

Ljudje se med seboj razlikujemo glede doživljanja, občutenja, razumevanja sveta okrog nas. Isto situacijo lahko različne osebe doživljajo povsem drugače: situacijo, ki jo bo nekdo doživljal kot tragično, brezupno, brezizhodno, bo nekdo drug doživljal in sprejemal kot izziv.

Razlike med posamezniki v zaznavanju in doživljanju določenih situacij med drugim izhajajo iz naših kognitivnih / miselnih lastnosti, to so funkcij možganov, ki zajemajo mišljenje, pozornost, spomin, razumevanje, presojanje, govor, učenje, računanje, itd.

Občutek poraza, ujetosti v situaciji in nerešljivosti težav

Način skozi katerega posameznik doživlja in si razlaga dogodke in svet okrog sebe je za razvoj samomorilnega vedenja zelo pomemben. Psihološke dejavnike tveganja za samomor pojasnjuje je teorija »Krika bolečine« (ang. “The arrested flight model – cry of pain”). Teorijo je razvil psiholog Mark Williams in po tej teoriji je samomorilno vedenje posledica situacije, v kateri so prisotni:

• dražljaji iz okolice, ki nam sporočajo neuspeh in zaradi katerih se počutimo ponižane (npr. poraz); zaradi teh občutkov se pojavi izrazita želja po pobegu, umiku,
• občutki, da se ne moremo umakniti iz situacije, ujetost v situaciji,
• občutki, da se situacija ne da razrešiti in da bo trajala večno ter zaznavanje odsotnosti rešilnih dejavnikov.

V takih situacijah se v človeku lahko sprožijo občutki nemoči in obupa. To so negativna prepričanja in pričakovanja, zaradi česar prihodnost nekdo doživlja črno.

Oseba, ki nima resnejših težav ali duševne stiske, se obupano in nemočno počutila le nekaj časa, potem pa bo začela z reševanjem svojega problema.

Probleme lahko oseba reši tako, da pozornost  preusmeri na stvari, ki imajo pozitivni pomen; spomni se, kako je podobne težave reševala v preteklosti; presodi, da gre za začasno stanje in da bo prej ali slej minilo. Drugače pa je pri osebi, ki je v resni duševni stiski. Taka oseba na ta način doživlja sebe in svet dalj časa. Zato je prepričana, da je v prihodnje ne čaka nič dobrega, zaradi česar je obupana. To  lahko sproži željo po umiku, pobegu, pa tudi misli na samomor.

Težave z reševanjem problemov in samomorilna ogroženost

Za razliko od ljudi, ki imajo dobro razvite kognitivne (miselne) sposobnosti in strategije reševanja problemov (kot smo jih opisali zgoraj) imajo ljudje, ki so v resni duševni stiski lahko okrnjene kognitivne sposobnosti.

Za osebe, ki razmišljajo o samomoru, je značilno, da prej postanejo pozorne na negativne dražljaje oziroma dogodke, ki imajo za njih negativni pomen. Prej zaznajo negativne dražljaje in si tudi nevtralne dražljaje razlagajo negativno.

Zaradi težav s spominom imajo hkrati  težave z reševanjem trenutnih težav, saj se težko spomnijo, kako so težave uspešno reševali že v preteklosti. Ker zaradi duševne stiske tudi drugače ocenjujejo in presojajo dogodke, zase v prihodnosti tudi ne pričakujejo nobenih pozitivnih dogodkov. Zaradi vsega omenjenega se pri njih čustvena stiska lahko še poglablja.

Kako ukrepati?

Vsebina dogodkov ni nujno tisto, kar sproži samomorilno vedenje. Pomemben je način, skozi katerega posameznik doživlja in si razlaga dogodke. Način, preko katerega si samomorilno ogrožen posameznik razlaga dogodke, je pretežno negativen.

Pri tem, da bi spremenil tako doživljanje in razlago dogodkov, mu lahko pomagajo ustrezne terapije (od psiholoških intervencij do zdravljenja z zdravili) zato je pomembno, da v stiski čim prej poišče pomoč.