Razumejevanje samomora in evtanazije

Razumevanje evtanazije in zdravniške pomoči pri umiranju

Kadar govorimo o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja imamo običajno v mislih evtanazijo in/ali zdravniško pomoč pri umiranju. Evtanazija pomeni, da zdravnik na pacientovo željo aktivno konča njegovo življenje (aktivna evtanazija) ali pa prekine zdravljenje, kar vodi v smrt (pasivna evtanazija). Pri zdravniški pomoči pri umiranju pa zdravnik pacientu zagotovi sredstva, s katerimi lahko ta sam konča svoje življenje.

Te prakse so legalne v nekaterih evropskih državah, kot so Nizozemska, Belgija, Švica, Španija, Luksemburg, Avstrija, v določenih zveznih državah ZDA in Kanadi. V teh državah obstajajo različna pravila in smernice, da bi zagotovili, da je postopek zakonit in zaščiten pred zlorabami.

Odnos med prostovoljnim končanjem življenja in samomorom

Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja in samomora ne moremo enačiti, saj gre pri obeh za kompleksen proces z različnimi značilnostmi. Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je zakonsko urejena in med drugim vključuje strog nadzor, podporo zdravnikov ter psihološko in socialno pomoč. Gre za premišljen proces, ki vključuje več zdravnikov, ki preverijo, ali je posameznik upravičen do takšne pomoči. Samomor pa je navadno težko predvideti in se dogaja v osami, brez podpore okolice..

Kako pomoč pri prostovoljnem končanju življenja vpliva na število samomorov?

Raziskave o vplivu pomoči pri prostovoljnem končanju življenja na število samomorov niso enotne. Nekateri trdijo, da takšna pomoč lahko deluje preventivno, ker ljudem z neozdravljivimi boleznimi daje občutek nadzora nad lastnim življenjem. Na primer, v Švici so ugotovili, da je možnost te pomoči preprečila nekatere samomore. Drugi raziskovalci pa ugotavljajo, da legalizacija pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nima vpliva na število samomorov. 

Ključne ugotovitve znanstvenih študij

Kritiki trdijo, da bi lahko legalizacija pomoči pri prostovoljnem končanju življenja normalizirala smrt kot rešitev za trpljenje, kar bi lahko povečalo tveganje za samomor. Vendar empirični dokazi tega ne podpirajo. Prav tako ni jasnih dokazov, da bi legalizacija povzročila učinek posnemanja, kjer bi ljudje posnemali smrt drugih. Učinek posnemanja je namreč večji pri mladostnikih, medtem ko pomoč pri umiranju večinoma zadeva starejše, terminalno bolne odrasle.

Pregled trenutnih študije kaže, da legalizacija pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne povzroča povečanja števila samomorov in ne spodbuja posnemanja samomorilnega vedenja.