Telo in psiha sta neločljiva pojma. Kadar nastopi težava v enem, se odrazi tudi v drugem. Obravnava bolezni je prepogosto na žalost usmerjena predvsem v telesno simptomatiko, duševni vidik pa je zanemarjen ali obravnavan kot postranskega pomena. Nekatera obolenja so pogosto povezana z izgubami, stigmo, močnimi bolečinami, finančnim bremenom in drugimi dejavniki, ki lahko bistveno poslabšajo kvaliteto življenja bolnika in svojcev, ki so prav tako posredno vpleteni v bolezenski proces.

Bolezen je zelo širok pojem

Izvor bolezni so lahko bakterije, virusi, patologije v delovanju imunskega sistema, DNK mutacije, itd. Nekatere bolezni so prirojene, druge pridobljene; ene se razvijejo nenadoma, druge se razvijajo postopno; ene so ozdravljive, druge neozdravljive; nekatere bolezni spremljajo hude bolečine, ki lahko trajajo tudi celo življenje, druge spet ne. In še bi lahko naštevali. Ko govorimo o telesni bolezni tako govorimo o zelo heterogeni skupini, z različnimi potrebami.

Po nastopu bolezni je pri bolnikih možno opaziti spremembe v vedenju in čustvovanju. Za razumevanje le-teh je dobro vedeti, s čim se sooča.

Nenavadna vedenja so lahko zgolj prilagoditve na spremembe, ki jih je bolezen vnesla v njihovo življenje in se lahko odrazijo tudi na ravni čustvovanja. Depresija, napetosti ali celo misli o tem, da življenje nima več smisla se pri nekaterih boleznih pojavljajo pogosteje kot pri telesno zdravi populaciji.

Avtorji navajajo, da je samomor pri bolnikih razlog za 11 – 50 % primerov smrti.

Pri tem med najbolj ogroženimi skupinami izpostavljajo bolnike z rakom, posameznike z motnjami v delovanju centralnega živčnega sistema (CŽS) ter starostnike s kroničnimi obolenji. Spet drugi poročajo o povišanem tveganju za samomor v primeru koronarne srčne bolezni, kronične obstruktivne pljučne bolezni in osteoporoze.

Bolezen in ranljivost za samomor

Ne le bolezni, temveč tudi kirurški posegi lahko vnesejo določene spremembe, zaradi katerih postanejo pacienti bolj ranljivi za samomor. Na to kažejo npr. raziskave pri bariatričnih posegih ter pri zdravljenju pacientov z gibalnimi motnjami z uporabo metode globoke možganske stimulacije (ang. deep brain stimulation).

Tveganje za samomorilno vedenje pa je odvisno tudi od pretečenega časa od postavljene diagnoze ali od zdravstvenega posega, zato je spremljanje sprememb v duševnem zdravju potrebno do ozdravitve oz. tekom celotnega bolezenskega procesa.

Telesna bolezen je predvsem s strani zdravstvenega osebja »zanimiva« z vidika izvorov, telesnih disfunkcij, ozdravljivosti organov ali sistemov. Vendar bolnik je del mnogo širšega sistema kot je le zdravstveni sistem. Je član ožje družine – sin ali hčerka, oče ali mama, sestra ali brat – je lahko sodelavec, prijatelj, sosed, trener, svetovalec ljudem v stiski, učitelj, itd. Bolezen lahko prizadene ta področja, ki mu morda prinašajo veselje in občutek kompetentnosti, vrednosti, ljubljenosti, občutek lastne identitete.

Bolezen in zdravstvene terapije lahko vnesejo velike in pomembne spremembe na vsa področja posameznikovega delovanja. Zato je pomembno, da se ima bolnik možnost pogovarjati o teh spremembah in o tem, kaj to zanj pomeni.

Pomagati mu je potrebno osmisliti vse, kar se dogaja in na nek način odžalovati morebitne izgube: športnik morda nikoli več ne bo smel na trenirati, alpinist ne bo mogel več plezati, mladostnik se mora odpovedati sladkim razvadam in aktivnostim, ki jih drugi vrstniki lahko počnejo. Na ta način je možno pravočasno opaziti morebitne spremembe v počutju in misli o samomoru ter posameznika pravočasno usmeriti po strokovno pomoč.