O letošnjem maturitetnem eseju z naslovom Samomor kot izhod iz kolesja sistema se v slovenskem medijskem prostoru dviguje prah. Kolegi z Nacionalnega inštituta za javno zdravje so v izjavi za javnost opozorili, da je iz javnozdravstvenega vidika naslov eseja neprimeren, kar nekaj novinarjev pa raziskuje, kako so esej doživeli srednješolci.

Četudi je bila tema številnim maturantom morda blizu in so jo znali s filozofskega vidika kvalitetno nasloviti, je z vidika javnega duševnega zdravja potrebno zavzeti širšo perspektivo in odgovorno razmisliti o raznolikih ter dolgoročnih vidikih naslavljanja tematike samomora na takšen način.

Tema samomora seveda srednješolcem ni tuja. Med drugim se pri pouku književnosti učijo o različnih literarnih delih, kjer je samomor del zgodbe. Te zgodbe lahko nudijo dobro izhodišče, da kompetentni učitelji poleg analize vsebine naslovijo tudi temo duševnega zdravja in samomorilnosti. V izobraževalnih delavnicah z učitelji pogosto opažamo, da jim ta vidik vseeno ni tako blizu, saj pogosto izražajo, da se ne čutijo kompetentni za takšno delo.

Naslavljanje te tematike je lahko za učitelje težko, pa vendar, odprt pogovor o samomoru v razredu lahko ponudi tudi pomembna izhodišča za pogovor o morebitnih lastnih stiskah.

Pomembno je namreč imeti v mislih, da tema samomora srednješolcem ni znana le iz knjig. Nekateri so na ta način izgubili znance, prijatelje, družinske člane – in ker je samomorov pri nas še vedno relativno veliko, so verjetno redki tisti dijaki, ki ne poznajo nikogar, ki bi na ta način umrl. Poleg tega naše študije kažejo, da je približno ena tretjina fantov in skoraj polovica deklet v srednji šoli v hudi stiski že pomislila, da bi sebi kaj naredila. Veliko pa je tudi situacij, ko jim vrstniki zaupajo takšne misli.

Srednješolci imajo osebna srečanja s samomorom, zato seveda niso »premalo zreli«, da bi se o tej temi pogovarjali.

Vprašanje je, če je pisanje omenjega eseja, kjer se implicira samomor kot izhod iz kolesja, primeren način »pogovora«. S temo smo nenazadnje celotni generaciji (in tudi kakšni za njimi, ki bo gledala pretekle naslove esejev in knjig) dali sporočilo, da je samomor izhod in četudi niso ogroženi v tem trenutku (za te je takšen naslov seveda najbolj problematičen), lahko ta ideja vznikne kasneje v življenju, ko se pojavijo večje osebne stiske.

V skladu s spoznanji o odgovornem medijskem poročanju oz. diskurzu o samomorilnem vedenju v širši javnosti menimo, da bi že spretneje zastavljen naslov (usmerjen v iskanje rešitev) lahko pomembno drugače predstavil temo.

S tem bi preprečevali morebitno povečanje števila samomorov oz. učinek ponavljanja samomorilnega vedenja (t. i. Werterjev učinek, ki pomeni posnemanje samomorov po vzgledu literarnega junaka iz Goethejevega romana).

Opozorili bi še na dva vidika te kompleksne teme. Žalovanje in predelovanje izgube po samomoru je lahko vplivalo tudi na kognitivne (miselne) procese maturanta; prav tako naslavljanje tako osebne teme, še posebej, če je sam maturant samomorilno ogrožen. Zato morda tudi svojih kapacitet za pisanje eseja tak maturant ni mogel pokazati v tako dobri luči, kot bi to lahko ob čustveno bolj nevtralni temi. Seveda, pri vsaki temi lahko najdemo ljudi, ki so imeli lastno izkušnjo, pa vendarle je samomor v smislu njegove razsežnosti pri nas še posebej pereč.

Prav tako ni jasnih navodil, kaj naj naredijo učitelji slovenskega jezika, ki bodo eseje v naslednjih mesecih brali in ocenjevali. Morda je kateri izmed maturantov v tekstu bolj ali manj neposredno omenil, kako se sprašuje, ali ni samomor tudi zanj izhod iz kolesja stiske. Predvidevamo, da bo to učitelju povzročalo stisko, saj se bo spraševal, koga naj v tem primeru obvesti oz. kako naj ukrepa.

Pojavilo se bo vprašanje, kako naj se obravnavajo osebni podatki maturanta v takšnih primerih – ali naj navkljub strogemu širfiranemu sistemu pisanja mature razkrijejo identiteto maturanta zavoljo ukrepanja. Razbremenitev in usmeritev učiteljev bi bila tako dodatna intervencija, o kateri bi bilo smotrno razmisliti, predvsem, če bi se kakšna osebna izpoved zares izkazala za akutno stisko.

Da pa na tem mestu ne zaključujemo v negativni luči, je smiselno situacijo izkoristiti tudi v prid in izpostaviti načine preventivnega delovanja.

O samomoru naj torej dijaki sedaj govorijo s starši, učitelji, vzgojitelji – vendar na odgovoren način in tako, da bodo znali to široko odprto debato tudi zapirati.

Pomembna sporočila, ki jih lahko pri pogovoru izpostavijo, so (povzeta po javnozdravstvenih principih preprečevanja samomora):

• samomor naj se ne prikazuje kot dobra rešitev za težave;
• vedno naj se spodbuja, da obstajajo še drugi načini reševanja stisk;
• skozi pogovor izkazana iskrena skrb za bližnjega je najboljši način, da samomor preprečimo;
• medosebni odnosi so lahko najboljše orodje, ki nam pomaga pri preprečevanju samomorilnega vedenja;
• o samomoru lahko vprašamo direktno, saj s tem ne bomo ljudi napeljali na to temo; nasprotno, dali jim bomo priložnost, da se v pogovoru razbremenijo stiske (več o mitih o samomoru, lahko preberete tu);
• če se na šoli ali v okolici zgodi samomor, je verjetnost ponavljanja tega vedenja velika; zato je potrebno biti pozoren na ranljive dijake in hkrati narediti tudi skupinske intervencije;
• vrstniki so največkrat tisti, ki jim bodo prijatelji zaupali, da razmišljajo o samomoru; v taki situaciji naj informacijo zaupajo odraslim, skupaj pa poiščejo dodatno pomoč.

V stiski pa je mladim na voljo tudi strokovna pomoč.

V imenu UP IAM Slovenskega centra za raziskovanje samomora:
Doc. dr. Vita Poštuvan, univ. dipl. psih.
Asist. Tina Podlogar, univ dipl. psih.
Asist. Nuša Zadravec Šedivy, univ. dipl. psih.