13 razlogov, zakaj – najstniška drama v trinajstih epizodah, ki retrogradno opisuje dogodke v življenju najstnice preden si vzame življenje, je v zadnjih tednih predmet številnih razprav, tako med (mladimi) gledalci, kot tudi med strokovnjaki, ki soglasno opozarjajo na neustrezen način naslavljanja tematike samomora.

Vir fotografije: http://www.nme.com/news/trailer-selena-gomez-netflix-13-reasons-why-1998497

Samomorilno vedenje je občutljiva tema in javno naslavljanje le-te ima lahko preventivne ali pa škodljive učinke, glede na to, kako k temi pristopimo. Zato so se v skladu z znanstvenimi spoznanji na tem področju oblikovale določene smernice za naslavljanje samomora na odgovoren način, torej tako, da so morebitni škodljivi učinki minimalizirani. V nadaljevanki 13 razlogov, zakaj, ki je sicer osnovana na istoimenski knjigi, se naslavljanje samomora v številnih vidikih razlikuje od priporočenega oz. odgovornega načina.

Še preden se dobro seznanimo z vsebino serije, zmoti konceptualna zasnova zgodbe, ki je sledeča: Preden srednješolka Hannah naredi samomor, na kasete posname svojo življenjsko zgodbo od trenutka, ko so se začele travmatične izkušnje v odnosih z vrstniki, pa do dne, ko konča svoje življenje. Vsak del pripovedi je vezan na eno osebo, v odnosu s katero je bila prizadeta, kar pomeni, da je ta oseba eden izmed trinajstih razlogov za njen samomor. Kasete pusti vrstnikom z navodilom, da jih morajo po vrsti poslušati in tako izvedeti, v čem je bila krivda vsakega izmed njih. Skupaj z vprašanjem z oglasnega plakata serije »Zakaj bi mrtvo dekle lagalo?« je tako pripravljeno prizorišče za napeto iskanje odgovorov. Dekletu je po smrti namenjeno veliko pozornosti, celotna skupnost se ukvarja z vprašanjem, kaj jo je pripeljalo do tega, da si je vzela življenje, vrstniki začutijo težko breme krivde in na ta način je samomor mistificiran, idealiziran, romantično prikazan kot smiselno dejanje za izhod iz stiske.

Razlogi za samomor so prikazani poenostavljeno – poudarjena je krivda posameznih vrstnikov, manj jasno pa je predstavljeno, kako se posamezni dogodki povežejo z dekletovo ranljivostjo in nezmožnostjo iskanja rešitev.

Zaskrbljujoča pa je tudi struktura dogajanja v nadaljevanki, saj se v dogajanje v sedanjosti s pomočjo pripovedi na kasetah vključujejo odlomki iz preteklosti. Združevanje spominov s sedanjostjo ob poslušanju glasu na kaseti pri tem v gledalcu na trenutke vzbuja občutek, da je Hannah še vedno živa.

Vir fotografije: https://www.vox.com/culture/2017/4/2/15122296/netflix-13-reasons-why-review

S tem zapisom želimo nasloviti vse, ki se srečujete z nadaljevanko – (mlade) gledalce, starše, strokovne delavce, ki delate z mladostniki. Vse, ki se vas je vsebina dotaknila, ali menite, da se je dotaknila vaših bližnjih.

Naš namen je spodbuditi pogovor o vsebini na odgovoren način. Zato kot nekaj možnih izhodišč izpostavljamo vidike samomorilnega vedenja, ki niso najbolje naslovljeni. Za celostno razumevanje vsebine, pa se kratko ustavljamo tudi pri tistih vidikih dogajanja, ki so izpostavili pomembno problematiko medvrstniškega nasilja in komunikacijskih preprek. Medvrstniško nasilje, ki je v dogajanju osrednjega pomena, se ne odvija le na šolskih hodnikih, temveč v veliki meri tudi preko pametnih telefonov in družabnih omrežij. Dogajanje nam tako odpre oči za oblike nasilja, ki jih še do pred kratkim nismo poznali. Priča smo številnim težavam v komunikaciji v medosebnih odnosih (znotraj skupine sovrstnikov, med mladostnikom in starši), ki opozarjajo na to, kako težko je včasih vzpostaviti iskreno komunikacijo z bližnjimi. S pozornim spremljanjem tako ugotovimo, da nas zgodba poziva k bolj odprti in prijazni družbi kot celoti – vendar ne k zaigrani prijaznosti in prisiljenim nasmeškom, temveč k medosebnemu spoštovanju, iskreni dobronamernosti in zaupanju v odnosih.

Nadaljevanka torej v sebi nosi nekatera pozitivna sporočila, če jih uspemo opaziti. Naše razumevanje zgodbe in posameznih elementov le-te pa je odvisno od naših izkušenj, poznavanja različnih tematskih področij in čustvenega stanja, v katerem smo v nekem trenutku.

S tega vidika je vpliv zgodbe na ranljive posameznike lahko nevaren. V pogovoru o seriji 13 razlogov, zakaj je zato z namenom boljšega razumevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja smiselno izpostaviti naslednje vidike:

• Samomor se v večini primerov zgodi v kontekstu težav v duševnem zdravju, ki bi se lahko ob ustrezni obravnavi uspešno reševale. Tudi pri Hannah so se pojavljali simptomi duševnih motenj (depresije, posttravmatske stresne motnje), vendar gledalcu to morda ni dovolj jasno predstavljeno.
• Iskanje pomoči v stiski je pomemben korak, vendar se posameznik pri tem lahko spopada z dvomi glede tega, če mu bližnji ali strokovnjak sploh lahko pomaga. Ko se Hannah obrne na šolskega svetovalnega delavca, od njega ne prejme podpore, ki bi jo potrebovala. Pomembno je poudariti, da bi se v resnici kvalificiran strokovnjak gotovo ustrezneje odzval. Res pa se lahko zgodi, da na pravo osebo, s katero bomo lahko zares delali na reševanju težav, ne naletimo v prvem poskusu. Zato je vredno večkrat poskusiti in ne obupati ob morebitnem neuspehu.
• Samopoškodovalno vedenje, ki se pojavlja pri eni izmed mladostnic v zgodbi, je lahko povezano s samomorilno ogroženostjo (čeprav sama pravi, da je to nekaj, kar počnemo, da ne naredimo samomora). Prav tako se ne smemo pustiti prepričati nekaterim drugim mitom o samomoru, ki se pojavljajo v zgodbi, npr. temu, da tisti, ki govori o samomoru, tega ne bo naredil. Vsako nakazovanje stiske je potrebno vzeti resno.
• Svojci se po samomoru bližnjega pogosto soočajo z občutki krivde, včasih jim pri žalovanju pomaga zavedanje, da oseba drugega izhoda ni našla. Torej je v tem kontekstu samomor odločitev posameznika. V primeru medvrstniškega nasilja je sicer razumljivo, da nasilna dejanja pri žrtvi povzročajo stisko, a vendar se krivde za smrt vrstnice ne bi smelo pripisovati posameznikom na način, kot je to upodobljeno v seriji. Opolnomočenje mladih lahko ključno pripomore k uspešnim načinom reševanja težav – morda s pomočjo vrstnikov, staršev ali strokovnjakov – in k prekinitvi kroga nasilja.
• V zgodbi se vodstvo šole na samomor odzove z zaskrbljenostjo glede možnega učinka ponavljanja samomorilnega vedenja med drugimi dijaki. Zato skušajo le-tega preprečevati s plakati, ki sporočajo, da samomor ni rešitev, in prebelijo stene stranišč, na katerih je bilo prej moč prebrati številna sovražna sporočila. Žal ni videti, da bi se uspeli z dijaki odkrito pogovoriti o njihovem doživljanju, čeprav je to nekaj, kar bi bilo zanje zelo pomembno. V zgodbi se posnemanje dejansko zgodi – zaradi stiske vrstnikov, ki se soočajo z izgubo in občutki krivde. V realnosti pa lahko pride do posnemanja tudi, če se neka oseba v stiski poistoveti z umrlim posameznikom, pri čemer so mladi še posebej dojemljivi za to, prav tako pa je verjetnost posnemanja večja, če je samo dejanje samomora podrobno opisano ali grafično prikazano, kot je v seriji 13 razlogov, zakaj.

Zato delimo mnenje Mednarodne zveze za preprečevanje samomora, podano v izjavi za javnost, z zapisom pa želimo vse, ki se vas je tema dotaknila, spodbuditi k pogovoru o duševnem zdravju.

Starši, vzgojitelji in drugi strokovni delavci, ki delate z mladostniki, pogovarjajte se z njimi o njihovem doživljanju zgodbe.

Na ta način boste najlažje izvedeli, kaj se je mladostnika dotaknilo in kako se s tem sooča. Naša želja je usmerjanje v (skupno) iskanje konstruktivnih rešitev za izhod iz stiske. Preberete lahko tudi nasvete za starše mladostnikov v stiski, pomembne informacije, ki jih je smiselno izpostaviti pri pogovoru, pa smo navedli tudi v odzivu na obravnavo samomora v okviru maturitetne teme.

Če ste v stiski ali je v stiski vaš bližnji, se obrnite po pomoč.

V imenu UP IAM Slovenskega centra za raziskovanje samomora:
Asist. Tina Podlogar, univ dipl. psih.
Doc. dr. Vita Poštuvan, univ. dipl. psih.
Asist. Nuša Zadravec Šedivy, univ. dipl. psih.