Žalovanje je skoraj univerzalen odziv na smrt bližnje osebe, saj je značilen za večino kultur. Vendar se vsak od nas na smrt odziva drugače, četudi izhajamo iz istega kulturnega okolja. Zadnjih nekaj desetletij so različni avtorji skušali pojasniti in razložiti fenomen žalovanja. Hkrati so predstavili zdravo ali normalno žalovanje. Tudi živali so vam lahko v oporo.

Freudovi začetki

Začetnik psihoterapije Freud je žalovanje videl kot zelo intimen proces. Rezultat žalovanja je čustveno oddaljevanje od pokojne osebe oz. prekinitev navezanosti na osebo. Moderne empirične raziskave tega Freudovega prepričanja žal niso podprle, pa tudi sam je po izkušnji smrti svoje hčere Sophie spremenil pogled.

Fazne teorije

V šestdesetih letih je široko podporo v laični javnosti dobila fazna teorija žalovanja Kübler-Rossove. Avtorica je sicer delala predvsem s terminalno bolnimi in je faze umiranja in žalovanja videla kot zelo podobne. Imenuje jih tudi pet faz žalovanja: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje. 

Umirajoči se namreč sooča z lastno smrtjo, faze pa je avtorica razumela kot model za doživljanje katerekoli pomembne izgube.

Danes poznamo tri faze žalovanja, ki se med sabo prepletajo:

1. Začetno stanje šoka, dvoma, zanikanja smrti: žalujoči najprej ne more sprejeti novice, da je bližnji umrl. Pogosto dvomi, da je oseba res umrla, ne ve, kako bi reagiral. Šok je še posebej intenziven, če smrt ni bila pričakovana.
2. Akutno žalovanje s telesnim in čustvenim nelagodjem in socialno osamitvijo: žalujoči se želi umakniti stran od drugih ljudi, se osamiti. Ima veliko telesnih in čustvenih stisk in težav. V sebi čuti bolečino, žalost, pogosto tudi osamljenost.
3. Vrnitev v normalno življenje: s časoma žalujoči prevzema normalne vloge v življenju in sprejme smrt bližnjega kot del svoje življenjske zgodbe.

Danes razumemo, da lahko faze trajajo od nekaj tednov in mesecev do več kot leto dni. V nasprotju s Freudovimi trditvami vemo tudi, da nekatere dimenzije navezanosti na osebo ostanejo vse življenje.

Modernejše teorije

Model dvojnega procesa je eden izmed modernejših načinov pojasnjevanja procesa žalovanja. Ne gre za teorijo, ki se ukvarja z izidom, temveč predvsem s samim potekom žalovanja. Model pravi, da v žalovanju potekata dva procesa:

• Žalujoči se osredotoča na smrt: skuša predelovati izgubo, se sooča s tem, da pokojnika več ni. Ob tem lahko doživlja veliko bolečih čustev.
• Žalujoči se poskuša ponovno orientirati v svetu. osredotoča se na pozitivne dogodke v življenju, na vsakodnevne naloge, ki so pred njim.

V procesu žalovanja se oba vidika prepletata in dopolnjujeta. Oba sta pomemben vidik normalnega žalovanja. Ženske so sicer večkrat v žalovanju bolj orientirane na izgubo, moški pa bolj na ponovno orientiranje sebe v svetu.

Na kaj biti pozoren pri vašem žalovanju?

Žalovanje je normalen odziv na smrt. Če imate občutek, da je vaša bolečina po šestih mesecih po smrti bližnjega še vedno enako intenzivna kot ob smrti, je dobro poiskati strokovno pomoč. Če zelo akutno žalovanje traja dlje kot pol leta, je velika verjetnost, da bo prišlo do komplikacij v žalovanju. To pomeni, da  smrti ne zmorete sprejeti.

Pomoč v takšnem primeru najdete pri vašem osebnem zdravniku. Psihoterapevtska pomoč s poudarkom na vedenjsko-kognitivnih pristopih se je v raziskavah že izkazala kot uspešna metoda pomoči. Za vse, ki ste se soočili s travmatično ali nenadno smrtjo ali bi potrebovali nasvet v vašem žalovanju, smo vam na voljo tudi pri nas.