Sladkorna bolezen je za bolnika ena od bolj zahtevnih kroničnih bolezni, saj je potek skoraj povsem odvisen od njega samega. Zahteva striktno spremembo življenjskega sloga, v nasprotnem primeru se sčasoma razvijejo zapleti, ki vodijo v hudo poslabšanje zdravja ali celo smrt.

Sladkorna bolezen je presnovna bolezen, običajno posledica dednosti in življenjskega sloga. Inzulin, hormon odgovoren za presnovo glukoze v krvi, se v telesu bodisi več ne proizvaja bodisi ga telo ne more učinkovito izrabiti. Sladkor tako iz krvi ne more v celice, zato te ne morejo normalno delovati. Ostajanje sladkorja v krvi vodi v različne zdravstvene težave.

Tipični znaki povišanega sladkorja v krvi so slabo počutje, povečano izločanje vode iz telesa, dehidracija in huda žeja, izguba teže, zmanjšana odpornost.

Sladkorna bolezen in depresija

Sladkorna bolezen ima močan vpliv na kvaliteto življenja, na telesno in čustveno zdravje bolnikov. Pri 50-75 % osebah se razvijejo resni in dolgotrajni zapleti, ki so glavni vzrok zbolevnosti, invalidnosti in umrljivosti sladkornih bolnikov.

Pogosta pridružena bolezen je tudi depresivna motnja, ki pa je prepoznana le pri  tretjini do polovici bolnikov s sladkorno boleznijo.

Depresivni simptomi so povezani s slabo skrbjo za zdravje  (izvajanje diete, telesna aktivnost, uporaba inzulina) in s povečanim tveganjem zapletov.  Depresija pri kroničnih boleznih na splošno je povezana s slabšim splošnim funkcioniranjem, nizko delovno učinkovitostjo in slabim izkoristkom zdravstvenih storitev.

Po terapiji z antidepresivi ali vedenjsko kognitivni psihoterapiji se stanje sladkorne bolezni izboljša.

Sladkorna bolezen in samomorilna ogroženost

Raziskav, ki bi se neposredno ukvarjale s povezanostjo sladkorne bolezni in samomorilnega vedenja, je razmeroma malo. Število samomorov med diabetiki je podobno kot v populaciji.

Zdravstvene težave povezane s slabim sledenjem predpisanemu zdravljenju pa predstavljajo pomembno tveganje. Tako naj bi bile samomorilne misli pogosteje prisotne pri tistih mladostnikih s sladkorno boleznijo, ki slabo sledijo navodilom zdravljenja. Večje tveganje za samomorilno vedenje obstaja pri sladkornih bolnikih, ki trpijo za depresijo, saj je depresija sama, neodvisno od sladkorne bolezni, dejavnik tveganja za samomorilno vedenje.

V slovenski raziskavi pri bolnikih s sladkorno boleznijo so ugotovili, da je imelo 31 % oseb pasivne samomorilne misli, 15 % pa aktivne.

Pasivne misli o samomoru so takšne, ki se ne nanašajo neposredno na samomor, ampak na pomanjkanje volje do življenje: ljudje imajo občutek nesmiselnosti življenja, razmišljajo, da bi bilo bolje, če se zjutraj ne bi zbudili, da bi bilo bolje, če jih ne bi bilo. Aktivne misli na samomor se nanašajo na dejanje samomora, ki lahko vključuje namen, razmišljanje o načinu, času in kraju samomora.

V slovenski raziskavi je bila prisotnost misli o samomoru pomembno povezana z znaki in simptomi depresije, oboje pa neodvisno s prisotnostjo zapletov sladkorne bolezni.

Med mladostniki s sladkorno boleznijo, ki poskušajo narediti samomor, jih večina to poskuša z zlorabo inzulina.

Kako ukrepati?

Posebna pozornost obvladovanju depresije pri sladkornih bolnikih je ključna za preprečevanje samomorilnega vedenja, zmanjšanje zbolevnosti in umrljivosti. V literaturi priporočajo redno spremljanje znakov in simptomov depresije, pravočasno napotitev k strokovnjaku s področja duševnega zdravja in kontinuirano sodelovanje z njim, spremljanje samomorilnih misli pri osebah z depresijo in kontrolo dostopa do inzulina pri bolnikih v akutni fazi depresije.