Definicija

Svetovna zdravstvena organizacija samomor definira kot dejanje lastne usmrtitve, ki mora biti namensko iniciirano in izvedeno s strani osebe, pri njenem polnem poznavanju oz. pričakovanjih o tem, kako usoden bo izid njenega dejanja. Samomorilno vedenje brez usodnega izida smrti se označuje kot samomorilni poskus, poskus samomora, parasuicid ali dejanje namernega samopoškodovanja (WHO, 1998).

Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ima približno vsak sedmi izmed nas v tem trenutku vsaj blago duševno motnjo, vsak tretji pa jo bo imel vsaj enkrat v življenju (WHO, 2001).

Duševno zdravje je tesno povezano s spektrom samouničevalnih vedenjskih vzorcev, od samopoškodovalnega vedenja in samomorilne ideacije do izvršenega samomora.

Statistike

Slovenija sodi med države, kjer je samomor velik družbeni in javno-zdravstveni problem. Kar nekaj desetletij smo imeli količnik samomora, ki se je gibal okoli 30 na 100.000 prebivalcev in nas s tem uvrščal med prve tri države z najvišjim količnikom na svetu. Po letu 2000 je številka začela upadati in v zadnjih letih se je ustalila med 18 20.

Na svetu zaradi samomora umre letno več kot 700.000 ljudi (WHO, 2024).

Absolutno je bilo v  Sloveniji v letu 2023 največ samomorov v skupini moškihv srednji odrasli dobi (SURS, 2024). Najvišji količnik pa je med starejšimi nad 80 let. Več samomorov je med moškimi, več poskusov pa med ženskami. Razlike med spoloma so predvsem v tem, da moški uporabijo bolj nevarne metode.

Bolj ogrožene so severo-vzhodne regije, kjer je tudi žal več zlorabe alkohola, manj psihiatrične pomoči, večja socialna ogroženost in tudi bolj odobravajoča stališča do samomora. Gre za kulturno pogojene dejavnike, ki neugodno vplivajo na samomorilno vedenje.

Spodbudno je, da število samomorov pri nas dolgoročno upada. Trend je še bolj očiten v zadnjem desetletju in se nadaljuje v času recesije.

Kljub temu se Slovenija v svetovni lestvici še vedno uvršča med prvih deset držav z najvišjim samomorilnim količnikom.

Vzroki in spremembe

Znanstveniki in raziskovalci skušajo pojasniti, kaj loči države z različnimi količniki in kaj so razlogi za upad števila samomorov. Gotovih odgovorov nimamo, vemo pa, da igrajo pomembno vlogo individualni, situacijski in družbeni dejavniki.

Med slednjimi lahko v zadnjih letih opazimo večjo povezanost ljudi preko socialnih omrežij, tudi stališča do samomora in do iskanja pomoči so se spremenila – ljudje več govorijo o svojih stiskah in načinih reševanja svojih težav. Pomembno vlogo pri preprečevanju samomora imajo tudi mediji, saj sooblikujejo naše dojemanje sveta.

Preprečevanje

Kljub statistikam in kulturnim vplivom, je samomor možno preprečiti. Za to ni odgovorno samo strokovno osebje, npr. zdravstvene službe ali sociala.

Samomor namreč ni le zdravstveni problem, temveč problem celotne družbe. To pomeni, da smo vsi dolžni pomagati osebi v stiski.

Velikokrat se moramo opogumiti, da si drznemo iskreno vprašati, kako se nekdo počuti in ali je v takšni stiski, da razmišlja o tem, da bi si kaj naredil. Vendar je ravno takšno iskreno vprašanje tisto, ki najpogosteje prepreči samomor.

Ko nekomu daste možnost iskrenega pogovora o njegovi stiski, ste že naredili prvi korak. Najbolje je, da v takšnih situacijah oseba poišče tudi strokovno pomoč.

Za podporo pri naslavljanju takšnih stisk, smo leta 2019 izdali priročnik Pogovor o samomoru. Praktični priročnik za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih

Vabljeni tudi k ogledu videoposnetka v nadaljevanju, v katerem prof. dr. Vita Poštuvan predstavi značilnosti samomorilnega vedenja, njegovega preučevanja in možnosti preprečevanja.