Neobravnavane duševne stiske imajo številne negativne posledice. Nižajo kvaliteto življenja, produktivnost v zasebnem življenju in pri delu ter lahko vodijo tudi v samomorilno vedenje. Slednje predstavlja velik družbeni problem, tako na svetovni ravni kot tudi v Sloveniji, ki se uvršča med države z najvišjim količnikom samomora.

Duševne stiske in iskanje pomoči

Med odraslimi so različne težave v duševnem zdravju precej pogoste, med njimi je največ depresivnih motenj. Kljub temu so duševne težave še vedno slabo prepoznane in le malo ljudi v duševni stiski poišče in prejme ustrezno strokovno pomoč. Neučinkovito reševanje duševnih stisk lahko vodi v težje oblike duševnih motenj, nižjo kvaliteto življenja in znižano učinkovitost na vseh področjih.

Sposobnost iskanja strokovne pomoči v stiski oz. v primeru duševne bolezni predstavlja varovalni dejavnik za krepitev duševnega zdravja in varovalni dejavnik, ki zmanjšuje tveganje za samomor.

Za številne težave na področju duševnega zdravja obstajajo različni učinkoviti pristopi obravnave. Da bi lahko zmanjšali razkorak med potrebami in dejanskim iskanjem in prejemanjem pomoči, moramo najprej razumeti, zakaj ljudje v duševni stiski ne iščejo pomoči in ne prejmejo ustrezne obravnave.

Eden pomembnejših razlogov je najverjetneje pomanjkljiva pismenost o duševnem zdravju, poleg tega pa na iskanje pomoči vplivajo tudi posameznikova stališča o duševnem zdravju in stigma.

Stališča do iskanja pomoči in stigma

Stališča do duševnih bolezni so v družbi pogosto zelo negativna, ljudje s težavami v duševnem zdravju pa so pogosto prepoznani kot nepredvidljivi, drugačni in celo nasilni. Prepričanja o duševnih motnjah in iskanju pomoči vplivajo tudi na naše vedenje.

Posledica stigme je namreč nepravično obravnavanje oseb s težavami, ki so zato v družbi pogosto nesprejete.

Stališča so sicer pogosto trdno zakoreninjena in jih je težko spreminjati, saj so povezana s splošnim razumevanjem in znanjem o različnih duševnih motnjah.

Če verjamemo, da je duševne težave mogoče preprečevati in ustrezno zdraviti, bomo v primeru stiske tudi bolj pripravljeni poiskati pomoč.

Stigma, povezana z duševnimi težavami, se običajno kaže kot:

• pomanjkljivo znanje in razumevanje duševnega zdravja;
• negativna stališča, jezik in vedenja do oseb z duševnimi težavami
• diskriminacija oseb z duševnimi težavami;
• obravnava oseb z duševnimi težavami skozi zrcalo njihove bolezni, ne pa kot posameznikov (npr. “depresivec”, “shizofrenik”).
• neustrezne in pomanjkljive storitve ter pomanjkanje sredstev na področju duševnega zdravja.

Povečanje pismenosti o duševnem zdravju bi lahko imelo pomemben vpliv na izboljšanje stališč do duševnih motenj in njihove obravnave ter na sprejemanje oseb z duševno motnjo v družbi.

Pismenost o duševnem zdravju

Osnovni namen novega projekta PismeDuš je pridobiti širši in natančnejši vpogled v trenutno stanje pismenosti o duševnem zdravju in iskanja pomoči v primeru stiske med odraslimi.

V projektu bomo raziskali dejavnike tveganja, ki preprečujejo iskanje pomoči, in varovalne dejavnike, ki prispevajo k pismenosti o duševnem zdravju ter iskanju pomoči. Preverili bomo, kakšna je stopnja pismenosti o duševnem zdravju oz. prepoznavanje znakov težav na tem področju med odraslimi, preučili pa bomo tudi stališča do različnih težav in duševnih motenj, stigmo (lastno in zaznano s strani socialnega okolja), različne ovire pri iskanju pomoči in načine premagovanja teh ovir.

Projekt predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje sodelovanje s strokovnimi službami, javnozdravstvenimi institucijami, gospodarskim sektorjem, itd. pri vpeljavi predlaganih intervencij. Prav tako bodo rezultati raziskave osnova za izboljšanje obstoječih intervencij za povečanje pismenosti o duševnem zdravju ter za izboljšanje dejavnikov, ki vplivajo na iskanje pomoči v primeru duševne stiske.

V okviru projekta vabimo na individualne pogovore o duševnem zdravju in iskanje pomoči. Več informacij o sodelovanju v raziskavi je na voljo na naslednji povezavi.

• financiranje: ARRS, Ministrstvo za zdravje RS
• trajanje: april 2018 – marec 2020
• vodja: prof. Diego De Leo

Projekt je sofinanciran s strani ARRS s številko V5-1711 ter Ministrstva za zdravje RS.