Medosebna (interpersonalna) psihološka teorija samomorilnega vedenja Thomasa Joinerja (2005) predpostavlja, da posameznik umre zaradi samomora, ko si to želi in ima zmožnost samomor izpeljati.

Razvoj želje po smrti zaradi samomora

Želja po smrti se razvije, ko sta v mislih človeka dovolj dolgo hkrati prisotni dve psihološki stanji:

• Občutek, da smo drugim v breme – družini, prijateljem, družbi. To ustvari misel, da je posameznikova smrt za njegovo družino, prijatelje, družbo bolj koristna kot njegovo življenje. Občutek je povezan s samomorilnimi mislimi.

• Občutek odtujenosti v medosebnih odnosih – z  družinskimi člani, prijatelji, drugimi pomembnimi osebami. Povezanost med stopnjo pripadnosti oziroma odtujenosti in samomorilnostjo je zlasti značilna za mladostnike, študente, starostnike in ljudi z duševnimi težavami.

Ti občutki ne nastanejo v trenutku, ampak gre za proces medosebnega oddaljevanja od drugih in doživljanja situacij, kjer se krepi prepričanje, da te drugi ne potrebujejo, da si nekoristen ali celo v breme.

V stiski pomisliš, da bi bilo za druge boljše, če te ne bi bilo.

Obe dimenziji doživljanja sebe v odnosu do drugih se da dovolj zgodaj prepoznati in spremljati. Vendar se žal prepogosto zgodi, da se odtujevanje dogaja na zelo subtilnem nivoju in ga posameznik opazi pozno ali ga dojame kot del običajnih sprememb v odnosih.

Zmožnost za samomor

Občutek, da si okolici v breme in občutek odtujenosti sta temeljna dejavnika pri razvoju želje po samomoru. A želja sama ne vodi v poskus samomora. Prisoten mora biti še en element, in sicer zmožnost za smrtno samopoškodbo.

Zmožnost za samomor razumemo kot pridobljeno lastnost.

Zaradi pogostih življenjskih izkušenj bolečih in težkih dogodkov se sčasoma zmanjša strah pred bolečino, poškodbo oziroma smrtjo.

Take izkušnje so predvsem samopoškodbe, poškodbe, posredna izpostavljenost poškodbam in bolečinam pri nesrečah drugih.

Posebna pozornost velja pri osebah, ki opravljajo poklice, kjer se srečujejo s travmami, telesnimi poškodbami ali bolečino. Zanje pogosto velja stereotip, da so se na te dogodke navadili, da jim ne morejo več do živega, da so del službe. Vendar ravno ti pogosto razvijejo zmožnost za samomor. Med takimi poklici so npr. vojaki in zdravniki.

Kljub temu da je samoohranitveni nagon izredno močan, se pri osebah z omenjenimi izkušnjami veča zmožnost, da se mu s silo in voljo zoperstavijo.

Pomen medosebne teorije za preprečevanje samomora

Želja umreti zaradi samomora po medosebni teoriji še ne pomeni neposrednega poskusa samomora. Vendar lahko takšna želja neposredno vpliva na posameznikovo duševno in telesno zdravje, medosebne odnose, ustvarjalnost, skrb zase, zmožnost za delo idr.

Medosebna teorija nas usmerja na osrednje vzvode samomorilnega vedenja in nanje moramo biti pozorni pri kliničnih in javno-zdravstvenih intervencijah.

Strokovnjaki na področju duševnega zdravja morajo biti pozorni na prisotnost medosebne odtujenosti svojih klientov, na občutek, da so svoji okolici v breme in na prisotnost pridobljene zmožnosti za samomor (zlasti predhodni poskusi samomora), saj jim te informacije lahko pomagajo pri oceni tveganja za samomor in pri usmerjanju terapije.

Prav tako je pomembno, da smo v svojem vsakdanu pozorni, kaj se dogaja z našimi bližnjimi.

O spremembah se je pomembno pogovoriti.

Če ste v stiski, pokličite pomoč.