Odkar se spomnim, od prvih spominov od otroštva, sta moja starša pila alkohol vsak dan. Vsak dan sta ob postelji imela posodo za bruhanje, naslednji dan spet v gostilno in tako naprej. Prišlo je tako daleč, da je mama v moji omari skrivala žgane pijače z razlogom, da jih oče ni popil. Njen izgovor je bil, da če dobimo obiske, da jim ima kaj ponudit za pit. To je bila samo farsa, samo, da je njej ostalo še več alkohola.

Nista se ukvarjala z mano, ni bilo pogovorov, igranja družabnih in ostalih iger.

V dnevni sobi smo imeli sobni pikado in h nam sta trikrat na teden prihajala družinska prijatelja. Takrat je bila glasba na glas, bilo je še več alkohola. Če sem ji rekla, da naj vse skupaj utišajo, da ne morem spat, da imam zjutraj šolo, so me s kričanjem poslali nazaj v sobo.

Nisem se jokala, nisem dojela, da je s tem kaj narobe, mislila sem, da je razlog utemeljen in da jaz delam kaj narobe. Dogajanje sem dojemala kot normalno. Večkrat sem iz moje sobe videla mamo, kako je bila z drugimi moškimi pijana, medtem ko je oče v “komi” ležal v postelji. To je on vedel, vedel je tudi, da je mama šla večkrat na splav in da ni bila noseča z njim. Posledično se ga je napil, kot da je to rešitev. Tudi to mi je bilo “normalno”.

Zaprla sem se vase

Bila sem zelo nedružaben otrok, nisem se znašla med vrstniki. Začelo se je v tretjem ali četrtem razredu, ko so mi sošolci govorili, da je moja mama ku***, starša pijanca in tako naprej.

Zaprla sem se vase, bila cele dneve doma pred tv-jem, medtem ko so se sošolci igrali zunaj, igrali nogomet, košarko …

Takrat sem začela dojemati da to ni normalno, da drugi starši tega ne počnejo. Da imajo normalne odnose, da jih imajo starši radi, da so jim to tudi večkrat povedali. Meni tega nikoli niso rekli in še manj pokazali. Mama je več pozornosti dajala drugim moškim,”prijateljem”, pitju alkohola, “vandranju” po gostilnah. Od očeta pa ni bilo nič. Nič drugega kot ležanja v spalnici, pijanega do nezavesti.

Nisem se imela na nikogar obrnit, oma je bila doma v Kamniku, s polbratoma nisem imela stikov, še manj pa sem se lahko zanesla na prijatelje … no saj jih ni bilo.

V srednjo šolo sem šla v Kamnik samo, da bi bila stran od vsega kar se je dogajalo doma. Tudi tam se nisem znašla. Tako rada bi bila v kakšni družbi, pa nikjer nisem bila “sprejeta”.

Življenje v hiši

V počitnicah med prvim in drugim letnikom sem spoznala bivšega partnerja. Do mene je bil večkrat nasilen, ampak se je s časom spremenil. Na začetku sva živela pri njegovi mami, potem sva šla v zgornje stanovanje … To je zapleteno. V tisti stanovanjski hiši, kjer sem živela s starši, smo bili poleg večjega stanovanja lastniki še majhne garsonjere na podstrešju.

Najprej je na vrh šla stanovati mama s svojim ljubčkom; jaz, oče in moj partner pa smo živeli spodaj. To se pravi, da smo praktično v isti hiši stanovali jaz, bivši, oče, mama in od mame ljubček. Takrat sem bila čisto zmedena. Ko je umrl dedek (po očetovi strani), je kakšnih 40 km daleč podedoval hišo. Mama ga je na hitro spakirala da je šel živet tja, z mamo pa smo zamenjali stanovanja tako, da sva z bivšim živela zgoraj in mama spodaj.

Ko sem zanosila s hčerko, sva se preselila v enosobno stanovanje njegove mame, ker ni mogla plačevati položnic (je bila  na majhni pokojnini) … tako da smo potem z njo zamenjali stanovanje. Ko je bila hčerka stara eno leto, je bivši vzel stanovanjski kredit in smo se preselili v večje stanovanje.

Tako to je glede preseljevanja sem in tja.

Družina …

Z bivšim je bilo pa tako, da je bil on bolano ljubosumen, bila sem njegova lastnina, ko sem rodila, pa je bilo še slabše. Jaz sem pa vse videla črno-belo in nisem bila sposobna sklepati kompromisov.

Leta 2005 sem rodila zdravo, lepo deklico. Takrat sem bila stara 20 let. Potem pa sem sem padla v tako hudo poporodno depresijo, da nisem skrbela ne zase ne za hčerko. Vse mi je bilo muka, od dojenja do uspavanja, do kakršnegakoli opravila v zvezi z njo. In bivši ni bil v nobeno pomoč, obnašal se je kot da mu je vseeno. Ne do hčerke, ampak do mene in moje depresije. Ko je bila hčerka stara 3 mesece, je šel na misijo (je vojak) in jaz sem pri dvajsetih doma ostala sama s hčerko in tako mi je bilo samo še huje.

Po pravici povedano, se depresije nisem rešila 3-4 leta, vmes pa je šlo vse samo še navzdol.

Nikoli nisem bila pri psihiatru ali kakršnemkoli zdravniku, sama pa se nisem znala rešit. To je tako, kot človek sam sebe ne more rešiti iz živega peska tako, da se vleče iz njega za lase.

Leta 2008 je eksplodiralo. Vse je bilo črno-belo. Ker imam tako impulzivno vedenje, sem zapustila bivšega in z hčerko šla živet na svoje. Potem pa se je začelo.

Najprej je umrla mama in z bratom sva se na smrt sprla zaradi zapuščine in sem drugič padla v depresijo. Ne zaradi zapuščine, ampak zaradi tega, ker me je “okrog prenesel”. Vse sem si vzela h srcu, bog ne daj da me je kdo kdaj užalil, to je bila za mene katastrofa.

Potem mi je bilo po petih mesecih žal, da sem šla od bivšega in po več dni skupaj nisem prišla do sape, nisem mogla dihati od tesnobe. Za piko na i pa sem še približno enak čas izgubila službo.

Torej sem ostala sama s hčerko, tesnobna, depresivna, brez denarja, brez prijateljev, brez družbe, brez opore od staršev, brata, z velikimi stroški za stanovanje itd.

Ko sem videla, da sama ne bom zmogla in da sem naredila napako, da sem šla od partnerja, da ga imam navsezadnje še rada, je bilo prepozno.

Moj odnos s hčerko

Imam jo neizmerno rada, ampak nisem znala tega pokazat. Od vsega “sranja”, ki se mi je dogajalo v 20 letih, od alkohola do tepeža, vseh depresij, tesnob, … nisem do nje bila zmožna vzpostavit normalnega odnosa, odnosa mama-hčerka.

Je prava lepotička, zdaj hodi v drugi razred, ampak takrat, ko je eksplodiralo, nisem mislila na njo. In za to nimam izgovora.

Sama se nisem bila sposobna rešit, največja napaka pa je da nisem poiskala pomoči, čeprav bi bilo veliko dela.

Odločitev in posledice

Zdaj to pišem s solzami v očeh. Stanovanje, v katerega sva šle živet z hčerko, je bilo v osmem nadstropju. Ko hčerke ni bilo doma, sem skočila iz balkona.

Priletela sem na pas trave med dvema jaškoma za premog, z glavo 10 cm stran od betona.

Imela sem sesedeno hrbtenico, zdrobljeno medenico, odprt zlom leve noge in zlomljeni obe petnici. 20 dni sem bila v komi, medtem imela 2 operaciji na hrbtenici. Na medenici in nogi sem imela zunanje fiksatorje. Ko so me zbudili, so mi operirali še medenico in po enem mesecu še nogo. V hrbtenici imam 2 fiksatorja, da mi narazen držita vretenca.

Ko so me zbudili in operirali medenico, sem skupaj padla zaradi bolečin, ko so mi preoblekli posteljo. Glasu nisem imela zaradi cevk v grlu ker med komo nisem dihala sama, tako da sem spuščala neke čudne glasove. V medenici imam polno ploščic, saj ne vem točno, koliko. V nogi pa imam znotraj kosti palico od kolena do gležnja in polno vijakov.

To so bile takšne bolečine, da če ni kdo tega doživel, si ne more predstavljat.

Potem sem bila še 4 mesece na intenzivni negi in 1 mesec v izolaciji zaradi ESBL. Po operaciji noge sem lahko sedela na postelji samo 5 minut, pa sem se morala ulečti, ker je preveč bolelo. Potem pa vsak dan več, tako da je bil že to nek uspeh. Najhuje pa je bilo, ko sem bila na vozičku, in nisem vedela, če bom lahko hodila.

Ko sem bila v izolaciji, sem se postavila s pomočjo fizioterapevtke na noge. Najprej sem stala par minut, pa spet vsak dan več. Tam sem že prišla do par korakov vsake par ur.

Nato sem šla v Sočo na rehabilitacijo. Tam sem že lahko stopila na levo nogo, ker je bila na mestu zloma zaceljena. Naučila sem se na novo hodit. Najprej s hojico, nato z berglami.

Ko sem skočila, je oče nehal čez noč pit. Neverjetno. Redno je hodil k meni v bolnico in bil v veliko oporo. Tako, da sem potem šla živet h njemu. Medtem ko sem bila v bolnici, je pri njemu živela tudi hčerka. Tako da sem prišla domov h njej. Nekaj najlepšega.

Kako razložiti otroku?

Nimam izgovora zakaj, zakaj zaradi nje nisem izbrala življenja, zakaj je bilo tega treba, za vse to sem si sama kriva. Težko pa bo hčerki razložit, zakaj. Kako bo ona to dojemala?

Zdaj je 2. razred in počasi bom mogla zbrati pogum in ji povedat. Ampak kako? Ne morem ugotovit, kako naj začnem.

Zdravila

Posledice mojega skoka pa so prekinjeni živci najbolj na levi strani kjer ne čutim noge. No ne cele, nekje čutim in nekje ne, lahko pa se z njo gibljem, edino prsti ne delajo, na levi nogi ne morem stopit na prste.

Tudi to, da ne čutim na WC. Sindrom Cauda equina, ampak sčasoma so se mišice malo popravile, tako da ne rabim plenic. Malo nerodno je samo takrat ko sem prehlajena in kašljam ali kiham, pa tudi če se preveč smejim.

No, glava je ostala cela, imam pa od šoka epileptične napade, do zdaj (od tega je 4 leta) sem imela 2. Odkar jem zdravila, je vredu. Proti bolečinam sem jedla zaldiar in tramadol. Sčasoma majhne doze niso več pomagale, tako da sem od njih postala odvisna, kaj drugega pa ni pomagalo.

Tako sem leta 2010 šla na odvajanje. Tam sem bila 3 mesece in postopoma sem se odvadila. Jedla sem ketonal ampak tudi to ni šlo, ker me je “zagrabil” želodec.

Ta čas ko sem bila na psihiatriji, sem dobivala apaurin, seraquel, lyrico, loquen, mirzaten, cimbalto in lamictal. Rešila sem se tramala, postala pa odvisna od vsega ostalega.

Jem samo lyrico, ki mi pomaga pri epilepsiji, tesnobi in nevropatskih bolečinah, ter lamictal. Proti bolečinam pa kombiniram zaldiar in ketonal.

Spremenila sem se. Na boljše.

Ko grem h psihiatrinji, me vpraša kako sem, medtem pa mi že piše recepte, potem pa me po petih minutah odslovi. To meni nič ne pomaga. Pomaga pa pogovor. Njena medicinska sestra je zlata in ima več časa. Mi da kak nasvet.

Je pa zanimivo kako sem se spremenila, po mojem mnenju na boljše. Več se smejim, bolj sem družabna, bolj sproščena. Čeprav v mislih v ozadju ves čas utripa lučka, da tega res ne bi bilo treba. Že samo zaradi hčerke!

To sem Vam napisala zato, da sem se izpovedala, da mi bo mogoče lažje. Čeprav sem vmes parkrat zajokala. Mogoče s to zgodbo komu pomagam.

Jaz takrat nisem vedela. Ampak, če je kdo tako obupan kot sem bila jaz – naj si poišče pomoč preden bo prepozno! Naj ljudi ne bo strah problemov zaupati najbližjemu: staršem, dobrim prijateljem, zdravnikom itd. Naj si čimbolj poskušajo sami pomagati s stvarmi, ki jih veselijo. Naj vedo da za vsakim dežjem posije sonce in da če ne bi bilo slabega, ne bi znali ceniti dobrega. Naj cenijo malenkosti, drobne malenkosti, ki se čez čas, ko pogledajo nazaj zdijo velike. Naj se informirajo iz knjig, spleta …

Saj veste kako to gre in kako je potrebno reagirati ko se pojavijo simptomi psihične bolezni, katerekoli že.

Kakorkoli že, hvala ker ste prebrali. Že to veliko pomeni.

Neja

Si v stiski?

Če si tudi ti v stiski, nemudoma poišči pomoč.