Učitelji so v edinstvenem položaju, da prepoznajo znake stiske ali težav v duševnem zdravju. Zgodi pa se tudi, da mladostniki v svojem učitelju prepoznajo zaupanja vredno osebo in se v stiski obrnejo nanj po nasvet ali tolažbo. Učitelji imajo zato pomembno vlogo pri zgodnjem odkrivanju samomorilno ogroženih učencev, katerim lahko nudijo podporo in napotitev k strokovnjakom za duševno zdravje.

Intervencije usposabljanja vratarjev sistema temeljijo na predpostavki, da samomorilno ogroženi mladostniki niso dovolj pogosto prepoznani in da se verjetnost prepoznave povečuje z zagotavljanjem znanja. Večja kompetentnost bi lahko pomagala učiteljem opaziti stisko in jim omogočila ukrepanje.

Namen izobraževanja je krepiti znanja, stališča in veščine za prepoznavanje ogroženih mladostnikov, ocenjevanje stopnje tveganja, obvladovanje situacij in po potrebi napotitev.

Ni natančno znano, kakšen in kako močan vpliv imajo posledice epidemije in drugih kriznih dogodkov na ranljivost mladostnikov in zmožnost učiteljev za nudenje pomoči. Vendar raziskave in praksa kažejo, da so krizne okoliščine pomemben dejavnik duševnega zdravja in da se mladi pogosto soočajo s hudimi stiskami. Slovenski učenci so v času šolanja na daljavo izkusili različne težave, npr. pomanjkanje osebnega stika s sošolci in učitelji, slabo komunikacijo z učitelji, težave z motivacijo, spremenjeno je bilo zadovoljevanje psiholoških potreb učencev (varnost, pripadnost in sprejetost, razvijanje medosebnih sposobnosti), ki se jih sicer naslavlja v šolskem okolju.

Težave v duševnem zdravju se lahko v kontekstu kriznih situacij dojemajo kot manj pomembne od fizičnih; a krizne okoliščine predstavljajo dejavnik tveganja za pojav duševnih stisk.

Zato je ključno, da učitelji znajo prepoznati znake stiske pri mladostniku in da so se pripravljeni ustrezno odzvati.

Namen

Namen projekta je raziskati vlogo dejavnikov kompetentnosti osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev in drugih strokovnjakov, ki so pri svojem delu v neposrednem stiku z otroci/mladostniki, za prevzemanje vloge vratarjev sistema (v kontekstu kriznih okoliščin), ter razviti prilagojeno intervencijo in jo evalvirati.

Izobraževanje 

V okviru projekta smo izvedli tri ponovitve dvodnevnega (16-urnega) izobraževanja za vratarje sistema. Izobraževanja so bila organizirana v sodelovanju z ISA institutom in so potekala v živo na Vrhniki oz. v Kopru med marcem in julijem 2024.

Vsebinsko so zajemala tematike samomorilnega vedenja, pri čemer je bil poudarek predvsem na mladih. Vključevala so vsebine prepoznavanja in pogovora s samomorilnimi mladostniki (kompetence smo razvijali tudi s pomočjo igre vlog) ter povezane teme psiholoških vidikov doživljanja kriznih/travmatičnih dogodkov, žalovanja in podpore žalujočim otrokom/mladostnikom, zagotavljanja psihološke podpore v šoli po kriznih dogodkih in skrbi za duševno zdravje v šoli. Usposabljanja so vodili psihologi z izkušnjami izvajanja tovrstnih izobraževanj.

Vprašalniki

Udeleženci so preko spletne aplikacije 1KA izpolnjevali tri sklope vprašalnikov; prvega v nekaj dneh pred izobraževanjem (osnovni vprašalnik), drugega do enega tedna po izobraževanju (evalvacijski vprašalnik) in tretjega šest mesecev po izobraževanju (nadaljevalni vprašalnik).

Poleg socio-demografskih podatkov o udeležencih ter vprašanj, vezanih na krizne okoliščine, smo z vprašalniki zbirali podatke o dejavnikih, povezanih z vedenjem učiteljev oz. strokovnjakov v vlogi vratarjev sistema. Osredotočili smo se na samooceno znanj s področja duševnega zdravja, stisk in samomorilnega vedenja otrok in mladostnikov, pismenost o samomoru, kompetence in stališča glede preprečevanja samomora, pričakovanja glede izidov intervencije, samoučinkovitost za delovanje na tem področju, stigmo do samomorilnih posameznikov, spretnosti vodenja pogovora s samomorilno ogroženim posameznikom, ter na prenos naučenega v prakso (opažanja stisk pri mladostnikih ter ukrepanje v zvezi s tem).

Udeleženke

Izobraževanja se je skupno udeležilo 104 učiteljic in drugih strokovnjakinj (vse udeleženke so bile ženske), ki so pri svojem delu v neposrednem stiku z osnovnošolskimi ali srednješolskimi otroci oz. mladostniki. Zaradi manjkajočih podatkov je bil vzorec za analize podatkov relativno majhen, poleg tega pa tudi razmeroma heterogen, saj smo v študijo poleg učiteljev povabili tudi druge strokovnjake, pri čemer se lahko vloge zaposlenih na različnih delovnih mestih precej razlikujejo med seboj.

Mnenja udeleženk o vplivu kriznih okoliščin

V okviru osnovnega vprašalnika (pred izobraževanjem), smo zastavili dve vprašanji glede vpliva kriznih okoliščin in dolgotrajnih posledic teh situacij na (i) duševno zdravje otrok/mladostnikov ter (ii) zmožnost učiteljev oz. strokovnih delavcev za nudenje pomoči otrokom/mladostnikom.

Udeleženke so večinoma menile, da so krizne okoliščine vplivale na duševno zdravje otrok/mladostnikov.

Od 64 udeleženk, vključenih v analizo, jih je 63 na vprašanje odgovorilo z »da« in ena z »ne«. V kontekstu epidemije so izpostavljale predvsem pomanjkanje socialnih stikov (izoliranost, osamljenost, prepuščenost samemu sebi), digitalizacijo (prekomerna uporaba zaslonov, družbenih omrežij), spremembe v organizaciji družinskega življenja in družinskih odnosih, pomanjkanje gibanja na prostem in stika z naravo, pojav prevelikih vrzeli v znanju. Opozorile so tudi na to, da je izvzetost iz sistema lahko za nekatere pomenila težavo samo po sebi, saj lahko šola za nekatere posameznike predstavlja varno okolje; sistem lahko odkrije težave (in sproži ustrezno ukrepanje) – ob odsotnosti stika pa sprotnih stisk niso mogli razreševati.

Krizne okoliščine v širšem smislu so lahko na mladostnike vplivale tudi zaradi poglabljanja specifičnih skrbi, strahov, negotovosti (npr. glede zdravja, finančne varnosti, posledic hujših neviht) – tako lastnih kot tudi ponotranjenih skrbi staršev. Dotaknile so se tudi družbenih vrednot, za katere menijo, da so v krizi, ter na materialističnih pogledih temelječega medvrstniškega nasilja. Udeleženka, ki meni, da krizne okoliščine niso vplivale na duševno zdravje otrok/mladostnikov, po drugi strani ocenjuje, da so razlogi za stiske drugje.

Glede vpliva na zmožnost učiteljev oz. strokovnih delavcev za nudenje pomoči otrokom/mladostnikom so bila mnenja nekoliko bolj deljena.

Večina (40) udeleženk je izrazila mnenje, da je vpliv prisoten, medtem ko jih je 10 odgovorilo z »ne« in 14 z »ne vem«. Do vpliva za nudenje pomoči je po njihovem mnenju prišlo bodisi zaradi lastne stiske učiteljev oz. strokovnih delavcev, njihove prizadetosti ob dogodkih (težje pomagajo tisti, ki so manj odporni, pri katerih so krizne situacije negativno vplivale na duševno zdravje), bodisi zaradi pomanjkanja stika z otroci/mladostniki (v takšnem kontekstu težje karkoli razrešuješ, ni zaupanja, ki bi bilo potrebno za to).

Ker se je v kriznih okoliščinah več družin znašlo v težavah in se pojavilo več stisk, je zaradi pomanjkanja časa in kadra težko pomagati vsem. Izpostavljena je bila še neusklajenost glede vzgojnega delovanja znotraj institucije – otroci npr. povedo, da ne vedo več, kaj je prav in koga naj poslušajo. Po drugi strani so nekatere udeleženke izražale mnenje, da bi lahko krizne okoliščine doprinesle k večji zavzetosti za iskanje dodatnih znanj – a niso prepričane, če to v praksi opažajo. V manjšini je bilo izraženo mnenje, da so učitelji ohranili zmožnost za nudenje pomoči.

Evalvacija izobraževanja – primerjava prej-potem

Pomemben del projekta je predstavljala objektivna evalvacija izobraževanja. Primerjavo prej-potem smo izvedli z analizo podatkov 46 udeleženk, ki so izpolnile vse tri vprašalnike: osnovnega (pred izobraževanjem), evalvacijskega (do enega tedna po izobraževanju) in nadaljevalnega (po šestih mesecih).

Zaznali smo pozitivne učinke izobraževanja, ki so bili opazni tudi po šestih mesecih.

Rezultati kažejo ugodne spremembe pri večini merjenih spremenljivk. Udeleženke so po izobraževanju bolje ocenjevale svoje poznavanje tematike duševnega zdravja, stisk in samomorilnosti otrok/mladostnikov, počutile so se bolj kompetentne in so izražale bolj naklonjena stališča do preprečevanja samomora, izkazovale so višjo stopnjo pismenosti o samomoru, imele bolj optimistična pričakovanja in se počutile bolj samozavestne glede izvajanje intervencije s samomorilno osebo, izražale so manj stigmatizirajoča stališča ter izkazovale boljše veščine svetovanja samomorilno ogroženi osebi kot pred izobraževanjem. Z izjemo stigme so bila ta izboljšanja trajna – še vedno opazna po šestih mesecih od izobraževanja.

Obenem primerjava podatkov pred izobraževanjem s podatki po šestih mesecih kaže na to, da v povprečju ni prišlo do povečanja dejanskega intervencijskega vedenja udeleženk v kontatku z mladostniki v stiski. Naši rezultati prav tako ne kažejo, da bi bila pogostost intervencijskega vedenja povezana z dejavniki, kot so starost udeleženk, njihova pismenost o samomoru, pričakovanja glede izidov intervencije, stigma ali samoučinkovitost. Ugotovitve naše raziskave so v opisanih vidikih zelo blizu rezultatom predhodnih študij.

Subjektivna evalvacija – mnenja udeleženk neposredno po izobraževanju

Evalvacijski vprašalnik (do enega tedna po izobraževanju) je izpolnilo 58 udeleženk. Posamezne elemente izobraževanja so ocenile na lestvici od 1 (»zelo slabo«) do 5 (»odlično«). Ocenile so štiri vidike, in sicer uporabnost in relevantnost vsebin, razumljivost podanih vsebin, metode dela ter uporabnost prejetih gradiv.

Udeleženke so izobraževanje ocenile z dobrimi ocenami, kot prikazano na spodnjem grafu.