Tveganje za samomorilno vedenje narašča s starostjo, zato imajo starejše osebe (naj)več možnosti, da bodo umrle zaradi samomora. S klikom na gumb »Starejši« si lahko pogledate, kateri dejavniki tveganja so v tej starostni skupini najpomembnejši, v podsklopu Samomorilni proces so predstavljene posebnosti samomorilnega procesa v različnih starostnih skupinah.

Višje tveganje za samomorilno vedenje je prisotno pri moških, saj ti pri nas tri- do štirikrat pogosteje umrejo zaradi samomora. Razlogi za razlike med spoloma so kompleksni in odvisni tudi od različnih družbenih in kulturnih dejavnikov: ženske in moški težave rešujejo različno, moški redkeje govorijo o svojih stiskah in poiščejo pomoč, uporabljajo pa tudi bolj smrtonosne metode pri poskusih samomora.

Pri posameznikih, ki imajo težave s prekomernim pitjem alkohola in uživanjem drugih psihoaktivnih substanc, so pogoste različne težave v duševnem zdravju in samomorilne misli. Prav tako imajo posamezniki v stanju opitosti večje možnosti, da poskušajo umreti zaradi samomora. Iskanje pomoči ob težavah z zasvojenostjo lahko bistveno zniža tveganje za samomorilno vedenje.

Občutek brezupa pomeni, da oseba izgubi upanje oz. ne zmore videti rešitve iz svoje stiske. Pogosto je tak občutek prisoten pri ljudeh, ki zbolijo za depresijo. Ti namreč negativno dojemajo sebe, negativno interpretirajo dogodke, ki se dogajajo okoli njih in negativno zaznavajo prihodnost. Brezup lahko spremlja tudi druge duševne bolezni.

Bolezni, kot na primer rak, astma, kap, sladkorna bolezen, bolezni hrbtenice in nekatere druge, višajo tveganje za samomorilno vedenje. Še posebej povečujejo tveganje občutki bolečine in oviranost pri vsakodnevnem življenju.

Osebe, ki se počutijo ujete bodisi v svoje notranje procese (misli, čustva …) bodisi v neke zunanje okoliščine, imajo veliko možnosti, da bodo razvile samomorilno vedenje, saj težje prepoznavajo možne rešitve za svoje težave.

Smrt bližnjega zaradi samomora lahko korenito spremeni družinsko dinamiko, člani družine in drugi bližnji pa se, poleg občutkov žalosti ob izgubi, lahko soočajo tudi z občutki krivde, sramu, tesnobe in jeze. Samomor pokojne osebe poskušajo razumeti, zato lahko to postane tudi način reševanja problemov, ki se ga družinski člani nevede učijo en od drugega. Občutki stigme lahko ovirajo iskanje pomoči pri žalujočih, ki imajo zaradi te izkušnje znižan prag za samomorilno vedenje. Žalovanju je namenjen poseben sklop – Če se zgodi samomor.

Osebe s preteklim poskusom samomora pogosto ponovno poskušajo umreti zaradi samomora, zato to predstavlja najpomembnejši dejavnik tveganja (na katerega moramo biti pozorni). Največja ogroženost obstaja v prvem tednu po poskusu, povečano tveganje pa ostaja še dve leti po poskusu. Najpogosteje ponovitev poskusa samomora sledi takrat, ko je bila metoda povezana z rezanjem. Poskus samomora je pogosto "krik iz bolečine", zato je vse poskuse samomora potrebno jemati resno in pomagati najti alternativne načine izražanja stiske.

Dejavnik tveganja predstavljajo vse duševne bolezni, čeprav je pri nekaterih tveganje večje. Ena teh je depresija, ki je med najpogostejšimi duševnimi boleznimi. Za depresijo je značilno dlje časa trajajoče depresivno razpoloženje, upad zanimanja oz. veselja do aktivnosti ali druženja z drugimi, brezvoljnost, spremembe telesne teže in/ali ritma spanja, utrujenost in upad energije, občutki nemira in/ali upočasnjenost, občutki manjvrednosti oz. krivde ter težave s koncentracijo in/ali razmišljanjem.

Višje tveganje za samomorilno vedenje je prisotno pri osebah, ki imajo bolj izraženo agresivnost in impulzivnost, samomorilne misli pa se pogosteje pojavljajo pri osebah, ki so bolj nagnjene k nevroticizmu (dovzetnosti za stres in slabo voljo) in perfekcionizmu (težnja po popolnosti oz. nezmotljivosti).

Povezujejo se z različnimi nevrobiološkimi sistemi med katerimi velja izpostaviti predvsem nepravilno uravnavanje oz. pomanjkanje živčnega prenašalca serotonina, znanega tudi kot hormon sreče. Njegov manko se povezuje s samomorilnim vedenjem.

Brezposelne osebe imajo večje tveganje za samomorilno vedenje. Prav tako izguba službe lahko predstavlja povod za razvoj samomorilnega vedenja pri osebi z določenimi, že prej prisotnimi težavami v duševnem zdravju.

Čeprav številne samske osebe živijo srečno in polno življenje, predstavlja samski stan nekoliko večje tveganje za samomorilno vedenje.

Občutek nepovezanosti z drugimi in nezmožnost deljenja svojih izkušenj in težav z okolico (predvsem zaradi občutka, da bomo drugim v breme) lahko prispeva k razvoju samomorilnega vedenja. Razlikujemo čustveno (nimamo občutka pomembne intimne vezi z drugimi) in socialno (manjkajo nam ljudje za druženje) osamljenost, pri čemer je s samomorilnim vedenjem še posebej povezana prva.

Konflikti v odnosih so lahko izjemno težki življenjski dogodki in povečujejo tveganje za samomorilno vedenje. Pomemben dejavnik tveganja je družinsko nasilje, ki povečuje tveganje za samomorilno vedenje pri vseh, ki so mu izpostavljeni – tudi pri osebi, ki nasilje izvaja.

Naravne nesreče in vojne negativno vplivajo na zdravje, dobrobit in (finančno) varnost posameznika, kar lahko povzroči povišano tveganje za samomorilno vedenje. Vendar pa si raziskave pri tem niso enotne, saj lahko tovrstne izkušnje po drugi strani okrepijo občutke socialne povezanosti, kar vodi v zmanjšanje števila samomorov.

Migracija oz. selitev je zaradi novih okoliščin in slabše prilagojenosti na novo okolje lahko težek življenjski dogodek, ki občasno vodi v občutke osamljenosti in povečuje tveganje za samomorilno vedenje. Slednje je povečano, če se priseljenci dodatno srečujejo še z diskriminacijo.

Različne oblike travm, tako v otroštvu kot kasneje v življenju (nasilje, zlorabe, finančne, akademske ali službene težave, ustrahovanje in druge) lahko prispevajo k razvoju težav v duševnem zdravju in samomorilnega vedenja.

Diskriminacija določenih skupin (npr. pripadnikov spolnih, etničnih in drugih manjšin) povzroča pri posameznikih, ki jo doživljajo, ogromno stisko (občutki zavrnitve, stigmatizacije, izgube svobode …), kar lahko vodi v samomorilno vedenje. Iz diskriminatornih sporočil okolice se lahko posledično razvije tudi negativno dojemanje sebe (samostigmatizacija), kar še povečuje tveganje za samomorilno vedenje.

Če se samomor v medijih naslavlja senzacionalistično, se olepšuje ali se celo junaško predstavlja osebo, ki je umrla zaradi samomora, se v družbi zviša pojavnost samomorilnega vedenja. Gre za pogost pojav, ki je prisoten predvsem ob samomoru znanih oseb, imenujemo pa ga Wertherjev učinek. Za preprečevanje omenjenega pojava so bile oblikovane smernice o odgovornem medijskem poročanju.

Navkljub pozitivnim spremembam na področju stališč do iskanja pomoči, se pri številnih posameznikih še vedno pojavlja stigma do iskanja pomoči ob zaznanih težavah v duševnem zdravju. To posameznikom preprečuje, da bi za svoje težave poiskali ustrezno pomoč in jih ustrezno reševali. Stigma je zato pomemben dejavnik tveganja za samomorilno vedenje.

Nekateri časovni dejavniki so povezani s samomorilnim vedenjem. Med temi so dnevi v tednu (največ samomorov se zgodi ob koncu tedna oz. ob ponedeljkih), letni čas (spomladi je samomorov v naši družbi največ), posebni dogodki v družbi (npr. spreminjanje družbenih sistemov, obdobje recesije …) ali čas praznikov. Pri posamezniku lahko povečajo tveganje za samomorilno vedenje tudi drugi osebno pomembni datumi, npr. rojstni dnevi, obletnice in podobno.

Višje tveganje za samomorilno vedenje je prisotno pri delovno neaktivnih posameznikih (daljša brezposelnost) z nižjo izobrazbo in slabšim socio-ekonomskim statusom (revščina).

Duhovnost in pripadnost religiji praviloma zmanjšujeta posameznikovo tveganje za samomorilno vedenje. Ker pa nekatere religije in kulture izrecno zavračajo in obsojajo samomorilno vedenje, to lahko vodi v stigmatizacijo iskanja pomoči, kar povečuje tveganje za samomorilno vedenje.

Kljub temu, da so ljudje pogosto mnenja, da posamezniku, ki se odloči za samomor, tega nihče ne more preprečiti, temu ni tako. Ravno preprečevanje dostopnosti do metode, pa naj bo to omejevanje dostopa do različnih pripomočkov ali do tveganih območij, je eden najbolj učinkovitih načinov preprečevanja samomora.

Na sliki so izpostavljeni zgolj najbolj raziskani in prepoznani dejavniki tveganja, vendar je dejavnikov tveganja več, pojavljajo pa se na vseh nivojih – individualnem, medosebnem, skupnostnem in družbenem.