Kako prepoznati samomorilno vedenje?

Bodite pozorni

Večina ljudi v zadnji fazi samomorilnega procesa izraža nekatere opozorilne znake, ki sporočajo samomorilni namen. Opozorilni znaki se običajno kažejo teden dni pred samim dejanjem, lahko so bolj ali manj neposredni in jih je včasih težko prepoznati. Pojavljajo se v različnih oblikah: kot izjave o posameznikovih čustvih ali načrtovanem samomoru (posredni ali neposredni verbalni opozorilni znaki) ali kot vedenje, ki opozarja na hudo stisko (vedenjski opozorilni znaki).

Samomor ni tabu

Neposredni verbalni znaki

Nekateri posamezniki svojo namero o samomoru pokažejo zelo neposredno, s tem ko rečejo nekaj kot: »Odločil sem se, da se bom ubil.«, »Želim si, da bi bil mrtev.«, »Naredil bom samomor.«, »Končal bom vse.«

Posredni verbalni znaki

Pogosto pa je izražanje samomorilnega namena bolj posredno in ga lahko prepoznamo v izjavah, kot npr.: »Utrujen sem od življenja.« »V čem je sploh še smisel iti naprej?«, »Moji družini bi bilo bolje brez mene.«, »Komu je sploh mar, če umrem?«, »Ne morem več naprej.«, »Kmalu ti ne bo več treba skrbeti zame.«, »Zbogom, ko se vrneš, me ne bo več.«

Vedenjski znaki

Opozorila se lahko kažejo tudi v različnih vrstah vedenj, kot so urejanje osebnih in poslovnih zadev, pisanje ali spreminjanje oporoke, načrtovanje lastnega pogreba, razdajanje denarja ali vrednih lastnin, poslavljanje od bližnjih.

Pri posamezniku lahko v obdobju pred samomorom opazimo tudi druge spremembe, npr., je bolj čustveno nestabilen (več kriči, ima izbruhe jeze), zmeden, ni zmožen komuniciranja z družino, prijatelji in vrstniki, ima slabši spomin, izgubi fizično moč ter občutek razumevanja in presoje. Lahko se tudi vrne k zlorabi alkohola ali drog po obdobju izboljšanja.

Na samomorilne težnje pomislimo tudi, če je nekdo v situaciji, ki so zanj zelo stresna, še zlasti, če so njegove možnosti socialne opore ali lastne sposobnosti iskanja oz. sprejemanja pomoči in opore v stiski omejene. Med temi so npr.: nenadna zavrnitev s strani ljubljene osebe (na primer punce ali fanta), nezaželena ločitev ali razveza, smrt partnerja, otroka ali prijatelja (še posebej, če zaradi samomora ali nesreče), diagnoza smrtne bolezni, prepiranje s prijatelji ali sorodniki brez posebnega razloga, izguba finančne varnosti, izguba terapevta.

Vprašati po samomorilnih mislih

Pri sumu na samomorilni namen je pomembno, da se ne bojimo vprašati po njem. Če pri prijatelju, znancu ali družinskem članu opazite opozorilne znake ali druge nenavadne spremembe, dolgotrajno otožnost, občutek obupa in druge znake depresije, preverite, ali razmišlja o samomoru.

Vprašate lahko bolj ali manj direktno. Vprašate lahko npr.: “Si v zadnjem času tako nesrečen, da si si želiš, da bi bil mrtev?” ali pa vprašanje o samomoru postavite neposredno: “Razmišljaš o samomoru?”. Vsak lahko seveda vpraša v svojem stilu, vendar je pomembno, da vprašanje postavite.

Ne glede na to, katere besede uporabite pri spraševanju o samomorilnih mislih, pa se izogibajte temu, da bi vprašanje zastavili tako, kot da pravzaprav ne želite iskrenega odgovora, temveč zgolj iščete potrditev, da je vse v redu (npr. »Saj ne razmišljaš o kakšnem samomoru, kajne?«).

Prav tako pazite, da s svojim odnosom ne zanikate pomena posameznikove stiske, četudi se vam njegove težave ne zdijo pretirano hude (npr. v primeru mladostniške stiske zaradi nesrečne zaljubljenosti). Bolj kot objektivna situacija je namreč pomembno posameznikovo doživljanje le-te in stiska, ki jo zaradi tega občuti; zato bomo njegovo zaupanje pridobili le tako, da v pogovoru izrazimo iskreno zanimanje za njegova čustva.

Samomor preprečujemo vsi

Ne drži, da sme tako občutljiva vprašanja postavljati le strokovnjak, temveč je preprečevanje samomora naloga vseh nas. Veliko ljudi čuti nekaj odpora do postavljanja vprašanj o samomorilnih mislih, kar je popolnoma naravno in razumljivo, saj to niso lahke teme za pogovor. Prav tako imamo v primeru pritrdilnega odgovora določeno obvezo, ki je pred nekaj trenutki nismo imeli. Vendar je potrebno odpor premagati, saj lahko na ta način rešimo življenje.

Če vprašate po samomorilnem namenu, imate možnost, da lahko osebi pravočasno pomagate. Nekateri zmotno menijo, da bomo z vprašanji o samomoru osebo spodbudili k razmišljanju o tem. To nikakor ne drži, saj nam bo nekdo, ki o samomoru ne razmišlja, preprosto odgovoril, da temu ni tako. Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, pa skušajo svojo stisko navadno na nek način sporočiti okolici in poiskati pomoč.

Če nam nekdo pove, da razmišlja o samomoru, mu moramo zato dati dovolj časa, da spregovori o svoji stiski. Iskren pogovor je lahko veliko olajšanje za osebo v stiski.

V večini primerov posamezniki izdelajo načrt, kako izvršiti dejanje. Bolj izdelan kot je načrt, večja je nevarnost za samomor in potrebno je takojšnje ukrepanje. Pomembno je vprašati takoj, ko zaslutimo, da se nekaj dogaja. Če posameznik zares razmišlja o samomoru, ga v pogovoru prosimo, naj nam obljubi, da si do našega naslednjega srečanja ne bo nič naredil. Včasih takšna obljuba izgleda zelo preprosto, vendar bo za nekoga v stiski velikega pomena. Na eni strani pomeni začasno olajšanje osebe, na drugi strani pa zadnje upanje na izboljšanje. Zato moramo v tem času osebi aktivno pomagati.

Strokovna pomoč

Dogovorite se, da boste pomagali poiskati rešitve za težave. Ena od teh je tudi ta, da osebi pomagate poiskati ustrezno strokovno pomoč. Zato čim prej stopite v stik s službami, kjer bi osebi lahko pomagali. Če je osebi neugodno, pojdite skupaj z njo k strokovnjaku.

Če oseba obljube, da ne bo storila samomora ne more dati, je ne puščate same, raje takoj pokličete pomoč.

Če ste sami v stiski, vam lahko pomaga tudi nekaj smernic. Vendar ne pozabite stiske zaupati bližnjemu.

 

Značke: , ,