Vsak izmed nas se je v življenju že kdaj soočil s situacijo, v kateri se je pojavil občutek, da gre vse narobe, ali občutek, da je situacija neobvladljiva, da nikoli ne bo bolje, da ti nihče ne more pomagati. Nekateri se obrnejo v takih situacijah po strokovno pomoč (viri strokovne pomoči so navedeni na naši spletni strani Živ?Živ!). Kaj pa ostali?

Nagradni natečaj A (se) štekaš?!? je namenjen mladostnikom, da s svojimi literarnimi in video prispevki predstavijo, kako so se soočili z osebno stisko. V svojih delih so na različne načine predstavili njihova razmišljanja o tem kakšne so njihove stiske, kako se počutijo, ko se znajdejo v težavah in pa kako težave oziroma stiske rešujejo. 

Zanimalo nas je, kako se mladi znajdejo v težkih situacijah. Strokovna pomoč je včasih potrebna, vendar nikoli ne smemo pozabiti na lastne vire moči. To so lahko na primer pozitivna naravnanost, aktivno iskanje rešitve situacije, pogovor s prijatelji, starši ali drugimi osebami. Že zgolj priznanje, da potrebujemo pomoč, da nam je težko je lahko odraz naše moči.  A (se) štekaš?!?! natečaj za mlade stremi k temu, da bi mladi svojim vrstnikom in odraslim povedali, kako se oni znajdejo (ali kakšni so njihovi predlogi za to), ko so v stiski.

Naša želja je, da bi prispevki naših udeležencev natečaja (iz različnih krajev Slovenije) morda lahko nekomu pomagali pri premostitvi težke situacije. Tako je, tudi zelo mlada oseba je lahko v navdih nekomu, ki je v stiski! Vsak izmed nas je pomemben člen pri ohranjanju pozitivnega duševnega zdravja in pri preprečevanju stisk – tudi samomora.

Vsakoletni zaključek

Ob zaključku literarnega in video natečaja na temo duševnega zdravja in iskanja pomoči se zahvaljujemo vsem udeležnecem in njihovim mentorjem za poslane prispevke in sodelovanje ter objavljamo imena nagrajencev.

Nagrajeni prispevki najbolje opisujejo možnosti konstruktivnih rešitev v primeru stiske, ki so podane na kreativen in literarno ustrezen način.

Vsi smo obkroženi z ljudmi, ki nas imajo radi, in tistimi, ki nam življenje grenijo. Vedno se moramo osredotočiti na tiste, ki jih imamo radi ter na pozitivne strani življenja in nikoli ne dopustiti, da nas sovraštvo pokoplje (Liana Nakani, 2019)

Nagrajeni prispevki

Nagrajenci po letih

2023/2024

V natečaju je sodelovalo 68 učencev in dijakov, ki so pripravili 48 različnih literarnih, likovnih in video prispevkov.

Nagrajenci v kategoriji osnovnošolcev so:

Taj Munda, Pia Rajh, Lana Zavrtnik, Rene Plohl, Meta Bezjak, Aneja Meško: Ali nas slišite?

Voranc Ogris: Barve duše

(avtor_ica ne želi objave imena): Moj ocean

Nagrajenci v kategoriji srednješolcev so:

Katja Sobočan: Zgorela krila

Jerneja Pšeničnik: Živeči paradoks

Andrej Zajc: Pametni telefon

2021/2022

V natečaju je sodelovalo 38 učencev in dijakov, ki so pripravili 40 različnih prispevkov.

Nadja Javornik, Paloma Majer, Matic Kidrič in David Žuraj: Ta pa je pravi (?) – Povodni mož

Maruša Kumše: (Po)beg

Nagrajenci v kategoriji srednješolcev so:

Neja Palo: Notranja tišina

Živa Domadenik Žerjav: Ločena svetova

Nika Mravlja: Pesmi o odraščanju

2020/2021

V natečaju je sodelovalo 26 učencev in dijakov, ki so pripravili 23 različnih prispevkov.

Nagrajenci v kategoriji osnovnošolcev so:

Meta Gašperlin: Pošasti, strahovi in stiske
Ana Poljanšek: Maska počutja
Vesna Markič: Za štirimi stenami se skriva

Nagrajenci v kategoriji srednješolcev so:

Nastja Podgoršek Ferčec: Prisluhni
Lena Šalant: Per aspera ad astra
Ema Timošek, Tjaša Safran, Nika Zupančič, Aiken Maja Dobaj: A (se) štekaš?!?

2019

V natečaju je sodelovalo 36 učencev in dijakov, ki so pripravili 27 različnih prispevkov.

Nagrajenci v kategoriji osnovnošolcev so:

Nikolina Gramc, 9. razred: Tale žalostna pesem (izbor pesmi)

Zoja Strmšek, 7. razred: Kaj me res nihče ne razume?

Liana Nakani, 8. razred: Moja zgodba

Nagrajenci v kategoriji srednješolcev so:

Lana Bercieri Povše z ekipo: Vedno je rešitev

Kristijan Kavšek, 4. letnik: A (se) štekaš?

Aleksandra Fink, 3. letnik: Rešitev ali breme?

2018

Nagrajenci v kategoriji osnovnošolcev so: Đemil Nadžak, Naja Dujič in Boni Auda.

Nagrajenci v kategoriji srednješolcev so: Korina Bočko, Maja Drnovšek in Monika Zupin.

2014 

Kdorkoli mora preživeti težek dan, ta naj se zave, da ga nekdo ima rad, nekomu naj pove vse svoje skrbi, naj pove kako trpi (Karmen Likar).

Klemen Moderc: Šolsko ocenjevanje

Karmen Likar: Samomor

Sara Pavlović: Življenje ni vedno nekaj dobrega

Aleša Brejc: Diham

Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!

Prepoznani prispevki

Poleg nagrajenih objavljamo tudi nabor najbolje ocenjenih prispevkov, saj so prav vsi prejeti prispevki za nas in naše razumevanje mladostnikov ter njihovih stisk izjemno dragoceni.

Kadar sami ne najdemo rešitve, jo je dobro poiskati drugje: pri prijateljih, znancih ali v strokovnih službah. Nekaj splošnih virov strokovne pomoči lahko najdete tukaj.

Ko si v stiski, povej nekomu, ne zadržuj tega v sebi, lahko poveš staršem, prijatelju, šolski delavki, vedi, da se bo enkrat vse rešilo.

(Hana Javornik in Brina Mohar)

Prepoznani prispevki po letih

2019

Laura Bembič: Moja zgodba

Žana Hočevar: Življenje na robu

Tjaša Kodrič: A se štekaš?

Nuša Hartman: Kako naprej?

Anja Ficko: A se štekaš

Hana Javornik in Brina Mohar: Zakaj ravno jaz?

Veronika Batagelj: Zgodba s srečnim koncem

Ana Bele: Jaz in moje življenje

Gaja Aplinc Jamšek: Zgodila se mi je krivica

Alja Doler: Moja zgodba

Eva Kuntner in Ana Capuder: Velika skrivnost

2014

Vsi imamo svojo zgodbo – smo kot koščki sestavljanke, ki povezuje svet v neverjeten mozaik drugačnosti (Eva Poklukar).

Doroteja Kragl: Moja krivda, samo moja

Mia Biber: Kako sem prenesla smrt najboljšega prijatelja

Neža Kapelj: Jaz in samo jaz

Sara Kemperle: Dialogi

Nuša Roršek: Bila je žrtev nasilja

Minca Češnovar Zupanc: Žan

Nika Bedekovič: Štekam se

Belmin Hodžić: Depresija

Timotej Štempihar: Negotova prihodnost mladih

Eva Poklukar: Bebci in bebke

Lucija Slapar: Išče(m) pomoč

Anja Neža Šmid: Ob stresu sem dozorela

Nina Marčeta: Smisel življenja

Sara Goljevšček: Prosti pad

Marina Golobar: Izgubljena; težave

Svit Brudar: Izkušnja, ko sem se znašel v stiski

Saša Šercer: Ko ti nihče ne verjame

Teja Kužnik: Ona

Maja Ina Ruparčič: Zakaj jaz nisem nesrečna

Nejc Kromar: Na kratko o samomoru

Jasna Janež: Prazen žakelj ne stoji pokonci

GALERIJA PRISPEVKOV

Nikolina Gramc: Tale žalostna pesem (izbor pesmi)

Sanje mrtve deklice

Pogrešam svetlobo ljubezni,

ki mi je včasih sijala na dušo.

Pogrešam mnogo ljudi,

tudi neznancev.

Pogrešam zvok iskrenega smeha,

ki zvončklja v mojih ušesih.

Pogrešam občutek, svežega vetra na mojem obrazu.

Najbolj pa pogrešam sebe, ko se še nisem skrivala v mraku.

Sama sem

Kako grozna misel: Sama.

‘Nihče je ne mara’

‘Nihče je noče’

‘Sama je’

‘Ubožica’

‘Nima pomena’

‘Sama je’

Sama sem.

Listi

Listi padajo,

tako,

kot padamo ljudje.

Nekateri ljudje padajo z vrvico.

Toda nikoli več ne splezajo nazaj.

Ljudje smo kot listi.

Zoja Strmšek: Kaj me res nihče ne razume?

Včasih sem sama sebi tečna. Staršem ugovarjam, z učitelji se prepiram. Imam sestro, ki je še bolj tečna od mene. Kar pomeni, da sta moja starša zelo uboga. Ne razumem, kako naju Se lahko tako prijazno gledata. Če bi bila jaz na njunem mestu bi znorela in odletela v Afriko. Ko še naprej tako sanjam, začne nekdo razbijati po mojih vratih.

»Brina,« tuli mama, »zakaj si se spet zaklenila v sobo?« Potuhnem se in se delam, kot da me ni. »Brina!« ponovno zarentači mama, »dobro vem, da si tukaj!« Še vedno nič ne odgovorim. »Briiiiiiiina!!!« zakruli mama tako glasno, da bi lahko še sosed padel s kavča. Prestrašim se, a še vedno ne odprem vrat. Zato se skrijem v omaro, v moj najljubši kotiček. Temačen je in tih. Tri minute je tišina. »Uuffl« olajšano zavzdihnem. Ko se že dobro namestim v omari in vklopim telefon, zaslišim glasen tresk. Prestrašeno pokukam iz omare in vidim mamo z izvijačem v roki in vrata, ki so prislonjena na steno. »Mama, pa kaj ti si prizadeta?« jo vprašam. Mama jezno trza z očesom. Skušam se izmuzniti iz sobe, a se gromozanski medved postavi pred vrata. Mama nikoli ni gledala na linijo, tako kot moja sestra Bimba, ki je samo riževe krekerje z banano. Mama pograbi moj telefon, ki je ležal v omari in začne brskati po njem. »Mama, nehaj, to so moje zasebne stvari,« saj se spomnim, da sem si dopisovala s sošolcem, ki mi je zelo všeč. Mama na Instragramu »prečekira« vse moje objave, a na srečo v zadnjem času nisem ničesar zanimivega objavila. Nato se spravi na Twitter. Čisto prebledim, ko prebere moja sporočila Petru. Čez nekaj časa dvigne pogled, me jezno premeri od nog do glave in reče: »Tole bo en mesec ostalo z mano,« pomaha s telefonom in zmagoslavno odkoraka iz sobe. »NEEEEEEEEEEEEEEEFE!« zatulim in hočem zaloputniti z vrati, a se spomnim, da jih je mama odstranila.

Drugo jutro se oblečem še posebej lepo za Petra. Nosim kratko mini krilce in majico, da se mi je videl popek. Celo naličila sem se, a šele takrat, ko je mama odšla v službo. Malo pudra, veliko maskare, da sem imela oči veliko večje in »nude« šminko. Ko zadovoljna s svojim videzom stečem po stopnicah, se ustavim in prebledim. Za pultom v kuhinji stoji oče in si pripravlja zajtrk. Tiho kot še nikoli prej se hočem obuti in obledi, a se oče veselo obrne in me zagleda. Vesela mimika se mu je spremenila v jezno mimiko. »Kakšna pa si? Takšna misliš v šolo?« Malce oklevam, saj ne vem, kaj bi rekla. »No, pač, danes imamo fotografiranje celega razreda in sem se uredila,« se debelo zlažem. Oče brez premišljanja zarentači: »Takšna pa res ne bo šla v šolo. Preobleci se v kavbojke in v majico, ki ti sega preko bokov. In ščisti si vsa ta ličila s face«. Poklapano odkorakam po stopnicah v sobo, se preoblečem, da izgledam kot naga mozoljasta rit. V ušesa si vtaknem slušalke in na MP3-ju poslušam skupino Nipke s pesmijo Noben me ne razume. Pa saj me v tej hiši res nihče ne razume.

V šoli se ponovno kregam z učiteljico za matematiko. »Učiteljica, pa saj nam niste dali domače naloge,« čeprav se mi je ni dalo narediti. »Mlada dama, prav dobro se spomnim svojih besed, Se na tablo sem napisala strani v delovnem zvezku, ki so bile za domačo nalogo,« mi jezno zabrusi učiteljica Ulomek. »Pa vedno pozabiš podpis staršev,« godrnja naprej. »Oče mi ni mogel podpisati, ker je bil v službi.« »Kaj pa mama?« vpraša učiteljica Ulomek. »Mama pa je tako in tako tečna in govori, da samo ona dela v tej hiši,« ji zabrusim v obraz. »Brina, s takšnim odnosom pa si si prislužila lep, debel ukor,« jezno zarenči učiteljica Ulomek in razred utihne. Vsi me presenečeno opazujejo. Na živce mi grejo. Jezno zgrabim torbo in odkorakam iz učilnice, čeprav Se ni zvonilo. Učiteljica z odprtimi usti strmi za mano, ko zaloputnem vrata, da se mize zatresejo.

Takoj ko pridem domov, zaslišim mamino vpitje. »Brina, pa kaj je s tabo? UKOR!!! Veš da gre ta zapis naprej s teboj na srednjo šolo?« Zavijem z očmi: »Pa kaj, en ukor gor ali dol! Učiteljica za matematiko je vedno takooo tečna,« ji zabrusim v obraz. V maminih očeh zagledam solze. »Brina, če boš takšna še naprej, ne bo nič iz tebe. Brez šole te nihče ne bo sprejel v službo,« zahlipa in se sesede na stol. Nič me ne gane njeno jokanje. Samo jo pustim v kuhinji, naj se cmeri, sama pa odtopotam v sobo, ki je še vedno brez vrat.

O tem premišljujem vsaj eno uro. Postane mi žal, kaj vse morata starša prestati zaradi mene. Jeza je že minila, ampak žalost v meni je še vedno ostala. Nesrečna stečem iz hiše in se sesedem na travo. K meni priteče moj kuža Sky. Ljubko me pogleda in se stisne k meni, tako da lahko voham njegovo smrdljivo sapo. Njegova mehka dlaka me žgečka po nosu in takoj me nasmeji. Skyu se zasvetijo oči in skoči name. Zaradi njegove teze se skupaj prevrneva na travo. Začutim njegovo dihanje in njegov srčni utrip, ki me pomiri. Nato kar bruham besede: »Veš Sky, nihče me ne razume. Vsi se samo kričijo name, me krivijo za vse, kot da sem vsega jaz kriva.« Sky me gleda z njegovimi velikimi modrimi očmi. Začutil je, da sem žalostna, zato je nehal mahati z repom. Nato so solze same privrele iz mojih oči. Kar jokam in jokam. Solze kar niso nehale liti. Ko so se končno posušile, me je Sky začel lizati. Vedel je, da me to žgečka in me takoj spravil v boljšo voljo. Čutila sem, da je hrepenel po svobodi, zato sem ga dala na povodec in Sla sva na zelo dolg sprehod. Skakal je po travi, lovil metulje, čofotal po vodi in prinašal velike palice. Šele po dolgih treh urah sva se izčrpana vrnila domov. Slišala sva zvoke sove nekje v krošnji in oglašanje čričkov. Skya sem spustila na dvorišče, ga še enkrat pobožala po mehki, beli dlaki in odšla v hišo. Mama je prihitela in me objela: »Sem mislila, da si pobegnila, Brina,« je zahlipala. Tudi oče je iz kopalnice prihitel v gatah in me objel. »Nikoli ne odidi, ne da bi kaj rekla. Oprosti, da smo se samo drli nate in ti nismo povedali, kako radi te imamo.« »Oprostita tudi meni, nikoli vaju nisem hotela prizadeti. Neumna sem bila.« »Je že dobro, ljubica,« reče mama in me še bolj trdno objame.

Se vedno sem najstnica, včasih nora, včasih nemogoča. Oče in mama še kričita name, a vedno manj. Matematiko sem popravila in na svet gledam drugače. Sky mi vedno stoji ob strani in lahko mu zaupam vse moje skrivnosti. Sedaj hodiva na veliko daljše sprehode in zdi se mi, da je tudi Sky bolj srečen. Počutim se bolj svobodno, kot da mi nihče ne ukazuje ali me žali. Bolj pogosto se smejim. Moja vrata so še vedno odstranjena, kot spomin na dobre stare čase. A moja omara je prazna, ne skrivam se več vanjo. Moji starši so tudi bolj srečni. Predvsem pa sem bolj srečna jaz, saj imam svojega prijaznega, velikega kosmatinca, ki me ne sodi po mojih slabostih, temveč me razume, takšno kot sem.

Liana Nakani: Moja zgodba

Bzzzzzzzzzzzz… je zabrnela budilka na mojem telefonu. Sovražim ta zvok, saj mi naznanja vedno nov beden dan in me vedno znova zbuja iz spanja, ki mi pomeni beg iz tega krutega sveta. Ko vsako jutro tako obležim v postelji in zrem v zbledelo, okrušeno steno nad sabo, se mi v glavo venomer prikradejo temačne misli, ki jim ne morem ubežati. Zato se grem raje obleč za v šolo. Spodaj pred hišo me čakata starša, ošinem ju s srditim pogledom ter zaloputnem z vrati avta.

Ufffff…. kako mi gresta na živce, kar naprej bi se rada pogovarjala, kot da ne razumeta, da hočem biti sama, preprosto sama. Delata se, kot da ni nič narobe… moje življenje pa vse bolj tone in tone v črnino! Zaradi njiju smo se preselili! Zapustila sem svoje prijatelje, šolo in vse za sabo in zdaj sem tukaj … V smrtni tišini se peljemo do šole, sliši se zgolj vrtenje koles ter šepetanje drobnih dežnih kapljic. Strmim skozi okno in opazujem podobe hiš ter dreves, ki ena za drugo bežijo mimo mene ter izginjajo v sivini.

Prispeli smo. Pograbim torbo in zaloputnem z vrati. Pred šolo nekaj ljudi, naslonjenih na steno, čaka na … Pogovarjajo se in se smejejo. Hodim, grem proti njim, utihnejo. Kot vsak dan me požirajo s pogledi. Ko plašno stopam mimo, znova zaslišim smeh, posmehovanje. Globoko vdihnem in počasi stopam po hodniku šole. Ko pridem do svojega razreda, primem za hladno kljuko. Zdi se, kot da se pripravljam na hud boj, kot da zbiram pogum, da bi stekla v sovražnikovo obličje, v težek boj, ki ga vsak dan bijem v sebi. Vstopim v razred, pouk se je že začel. Ko odprem vrata, me vsi pogledajo, meni pa pogled pade na tla. Tiho se opravičim učiteljici ter se previdno usedem v klop. Ne upam se ozreti. Strah me je pogledov, posmeha in groznih besed, ki me težijo vsak dan bolj. Zazvonilo je. Hitro se poženem proti vratom razreda in po hodniku zdrvim proti stranišču, kjer se nameravam skri… preživeti odmor. Tik pred vrati stranišča pa me kot nož preseka glas: »Kaj pa je, zguba? Kam bežiš?«

Za sabo slišim, kako se mi kot običajno smeji cela Sola, zaslišim na stotine glasov ter groznih besed. Odprem vrata WC-ja in se potrta zgrudim na tla. Moji lastni demoni me razžirajo. S čim sem si to zasluzila? Vstanem. Pred mano je ogledalo, zazrem se v izmučeno podobo, ki me s trpečimi očmi opazuje iz zrcala in se vprašam: »Kaj je sploh smisel mojega življenja?«

Vsak dan sem tarča posmeha in vsaka žaljivka je bila ena srčna brazgotina več. Najraje bi nekam zbežala. V glavi me preganja na milijone glasov …

***

Tekla sem in se nisem ustavljala. Stekla sem do mostu. Tam sem se ustavila. Bila sem neznansko zadihana, zdelo se je, da prsi le s težavo še zadržujejo srce v meni. Počasi sem se umirila in se zazrla v vodo. Vzela sem kamen in ga počasi spustila iz dlani. Opazovala sem, kako je brezupno padal, zdaj zanj ni bilo več poti nazaj. V trenutku ga je deroča voda vzela v okrilje in tako je majhen, nemočen ter odet v sivino le še tonil v globino reke. Nisem si mogla kaj, ko sem v glavi spet zaslišala tisti žalostni glas, ki me je spraševal: »Kaj je sploh smisel tvojega življenja?« Med lasmi mi je pihal pust, hladen jesenski veter ter mi božal obraz. Nad mano je bdelo sivo jesensko nebo, pod mano pa je šumela reka. Še enkrat sem se ozrla okoli sebe in ko sem se želela povzpeti na ograjo mostu, me je kot puščica nekaj zadelo ter mi prešinilo misli. V glavi se mi je s svetlobno hitrostjo zvrtelo tisoče spominov. Nato sem zagledala svojo mami, kako jo rešilci peljejo v bolnišnico, svojega očeta, kako je nemočno padel na kolena ter obupan kričal ter jokal, zagledala sem svojega psa, ki je s povešeno glavo čakal pred vrati. Zagledala sem svoje prijatelje iz prejšnje šole, kako odpirajo kuverto ter zajočejo.

Znova sem zaslišala tisti glas, a tokrat je bil drugačen.

Vprašal me je:« Ali si res to želiš?« In kasneje še: »Ali si res to zaslužijo? Ali si ti to zasluziš?« Zdelo se je, kot da bi se nekaj v moji glavi spremenilo. Kot bi me nekaj razsvetlilo. Ugotovila sem, da bom, če skočim, bolečino zadala sebi, predvsem pa svojim ljubljenim. Ne bom izkusila celega življenja, ki je pred mano. Nikoli ne bom postala mama, babica. Izpustila bom na milijone priložnosti, lepih trenutkov in spominov, ki še čakajo, da jih ustvarim. V vsem tem miselnem viharju, ki se je dogajal v moji glavi, se mi je naenkrat stemnilo pred očmi …

Pip…pip…pip… Znova me budi. Ampak to ni zvok moje budilke. Kje sem? Oziram se po prostoru in zagledam aparat, na katerega sem priklopljena. Ob postelji sedi mami, ki mi pove, da se omedlela in da se bomo pogovorili kasneje, naj zdaj počivam. Previdno odide iz sobe in nežno zapre vrata. Nekoliko me boli glava … Sedaj se spomnim, kaj se je zgodilo. Malce razmišljam in počutim se presenetljivo dobro. V moji glavi ni več groznih glasov in sedaj se sprašujem, kako sem lahko sploh pomislila, da bi storila kaj takega. Vsak dan umre na stotine ljudi, ki bi zagotovo dali vse, da bi dobili še eno priložnost. Jaz pa sem svoje življenje želela končati zaradi sovražnih besed. Sploh se nisem zavedala, da je življenje dar, ki ga moramo spoštovati in ga čim bolj izkoristiti.

Moja zgodba se je k sreči dobro končala, a lahko se ne bi. Zato vsem ljudem polagam na srce: življenje zna biti kruto in te spraviti na kolena. In ravno takrat ne sme dokončno pasti k tlom, temveč moraš vstati in iti naprej. Vsi smo obkroženi z ljudmi, ki nas imajo radi, in tistimi, ki nam življenje grenijo. Vedno se moramo osredotočiti na tiste, ki jih imamo radi ter na pozitivne strani življenja in nikoli ne dopustiti, da nas sovraštvo pokoplje.

Lana Bercieri Povše z ekipo: Vedno je rešitev (video)

Lana Bercieri Povše z ekipo je ustvarila video, v katerem so prikazane zgodbe iz življenj štirih različnih mladostnikov, ki se vsak zase soočajo s svojo stisko. Kljub temu, da so izvori stiske različni, pa na koncu ugotovimo, da je rešitev oz. preventiva enaka za vse: socialna podpora naših najbližjih.

Zaradi velikosti videa ga v tem prispevku ne objavljamo v celoti, prilagamo pa nekaj fotografskih utrinkov iz zgodbe.

Kristijan Kavšek: A (se) štekaš?

Hej ti! A se štekaš? Ali razumeš samega sebe, kaj potrebuješ in kaj je dobro zate? A razumeš tiste »signale«, ki ti povejo, da nekaj ni v redu? Veš, kdaj je nečesa preveč ali pa, da nečesa sploh ni? 

No… jaz ne. Priznam, nimam pojma o svojem življenju in po zadnjih dogodkih, ki so se mi zgodili v mojem življenju, sploh ne vem več, kdo sem pravi JAZ. Preprosto nisem več siguren vase in si preprosto si ne zaupam… skratka nimam se rad, SOVRAŽIM se, nočem biti več tu, hočem se rešiti, hočem biti svoboden pred svojimi mislimi. 

To so bile moje začetne misli, katerih se nisem mogel otresti. Začelo se je pred devetimi leti, s prepiri in ločitvijo mojih staršev. Moral sem zapustiti vse svoje prijatelje in okolico, ki mi je bila znana.  

Zakaj? Kako? Nikakor nisem mogel najti odgovora za vzrok. SIGURNO SEM JAZ KRIV, kdo drug bi pa lahko bil? Minila so leta … in brazgotine so se »zacelile«. Počasi sem se spet postavil na noge in resno začel s šolo. Moje sanje so postati reševalec, saj veš… biti kul in se voziti v tistih hudih rešilcih. Vse bom naredil, da se moje želje uresničijo. Šolo sem vzel resno. Trudil sem se po svojih najboljših močeh narediti vsako stvar, katero sem začel. A čez čas sem videl, da tudi to ni dovolj. Vedno je bila kakšna stvar, ki jo moram izboljšati, popraviti ali izpopolniti. Vse neprespane noči, ves trud, ki sem ga vložil v proces, da izpolnim svoje sanje, so se mi počasi začele zdevati, kot da so zaman. Zakaj? Zato, ker sem vsakič našel tisto eno stvar, ki mora biti boljša. Mora biti popolno. Pri meni ni več dovolj povprečno, mora biti POPOLNO.  

Moram vložiti še več truda, pa tudi če kakšno noč ne spim.  

Z vsako »dobro« narejeno stvarjo je moja motivacija začela padati, saj ni bilo perfektno. Mogoče mi pa ne uspe narediti šole. Zanič sem, sramota, nesposoben sem. Kaj pa če bi preprosto odnehal, po dveh uspešnih letih šolanja? Saj mi tako ali tako ne bo uspelo. 

Po zahvali mojih prijateljev, družine in profesorjev nisem odnehal, še več. Našel sem tisto posebno osebo, ki me je imela rada in je še posebej verjela vame in me spodbujala.  

Spet je bilo vse super, spet sem bil polen motivacije in veselja. 

Minili so meseci, jaz pa sem bil vsak dan  več v postelji. Bolela me je glava, slabo mi je bilo, strahovi so spet tu. Tiste neprespane noči, ki jih je bilo vsakič več, so se mi maščevale. Stalno sem bil utrujen, razdražen in kar brez razloga sem jokal. Spet tisto vprašanje »zakaj?«. Nisem mogel več. Preprosto sem bil fizično in psihično izmučen. Neprespane noči in »slabi« dnevi so se začeli nalagati.  

Kaj naj naredim? A naj komu to povem? Ahh,, brez smisla, saj bo. Ne ni bilo v redu, mama, punca in prijatelji so začeli sumiti, da se nekaj dogaja. Seveda je vse skrbelo, jaz pa kot vsak trmast najstnik: »AHH, dajte mi mir, vse bo v redu!!! Pustite me samega!!!«. Po dolgem času, ko je bilo že prepozno, sem videl, da nekaj ni dobro z mano. Začel sem izgubljati telesno težo, bil sem razdražljiv, vedno sem se izoliral od ostalih in še vedno nisem nobene noči prespal. Mogoče pa rabim pomoč? Vedno več se mi je začelo pojavljati nekakšnih strahov, nekakšni panični napadi in edini razlog za to so bile moje misli. 

Ne bo mi uspelo, moja punca me bo  pustila, prijatelji me ne marajo, starše ne zanima zame, sramota sem, NOR SEM… Vsakič ko sem se pogledal v ogledalo, sem se zgražal, preprosto povedano izgubil sem vso zaupanje vase in se sovražil. To je na žalost pripeljalo do samopoškodovanja. Prvič, ko sem to poizkusil, sem si mislil: »Pa kakšen idiot si, bedak! Zdaj pa res nujno rabim pomoč. Ampak komu naj povem? Nihče mi ne bo verjel in vsi se bodo norčevali iz mene!«. Sprva res, skoraj nihče razen mojih staršev mi ni verjel. Z mamo sva poiskala pomoč in od takrat me zaznamuje depresivna in anksiozna motnja. Glede samopoškodovanja pa nisem hotel nič reči, saj me je bilo izjemno strah. Dobra dva tedna sem bil v bolnišnici in pristal na tabletih. Sledilo je obdobje, ko sem skušal ugotoviti, zakaj je prišlo sploh do tega. Neke delne odgovore sem dobil, a jaz sem hotel izvedeti celoto. Prva dva tedna uživanja tablet je bilo dobro, lahko bi rekel celo super. Potem pa je sledilo izjemno težko obdobje, ko se mi je pa stanje poslabšalo. Spet je sledilo samopoškodovanje, prejokane in neprespane noči in tako kot od samega začetka zelo intenzivne in močne misli in želja po samomoru. 

Zelo težko mi je bilo to razkriti moji punci in prijateljem. A sem vedel, da bom to moral prej ali slej. Strah me je bilo, da se bodo vsi odmaknili in me zapustili. Nisem bil pripravljen na to. Na srečo so bili zelo razumevajoči in so mi zelo pomagali. Naredili so vse, samo, da sem se počutil »v redu«. Čutil sem, da vse okoli sebe zelo obremenjujem s tem in nisem vedel, kaj narediti. Videl sem, kako je najino razmerje začelo nihati. Vedel sem kaj je razlog in iskal rešitev, da to popravim. Neuspešno. Povedala mi je, da tako ne more, da jo preveč skrbi zame in da bi mi rada pomagala, ampak mi ne zna. Povedal sem ji, da je naredila zame vse in da bo za njeno dobro, da jo pustim in da si najde nekoga, ki jo bo znal spoštovati in ki bo znal poskrbeti zanjo. Jaz sem nesposoben za to. Tako se je najino razmerje končalo. Želim samo, da ve, da sem ji zelo hvaležen in da bom vedno tu zanjo.  

Sem dijak 4. letnika Srednje zdravstvene in kemijske šole Novo mesto in se z depresijo borim že eno leto. Začelo se je zaradi mojega perfekcionizma in nerealnih strahov pred neuspehom. To je tudi uničilo mojo samopodobo in me tako rečeno pokopalo. Pred vsem tem sem bežal tako, da sem te slabe dni preprosto prespal, v šoli sem pa to preprosto skrival za lažnim nasmeškom. Nisem mogel drugače. Sedaj teh »temnih misli in dejanj« ni več, saj mislim, da mi terapija pomaga. 

A se štekam? Ne, mislim, da se nihče popolnoma ne šteka. Sam sebe ne razumem in si preprosto ne zaupam. Ali me drugi razumejo? Če po pravici povem … se sploh ne zanimam za to, saj ni potrebno, kaj drugi mislijo o tebi, ampak to, da skušaš najti rešitve za svoje probleme in razumeti, da se vse zgodi z nekim razlogom. Skušam iskati stvari, ki me veselijo, da se zamotim in čim manj mislim na stvari, ki bi jih lahko izboljšal ali popravil. Delam napako, saj vse ljudi postavljam pred sebe in najprej poskrbim, da so oni zadovoljni, nato pa sem šele jaz na vrsti. To je res napaka, ampak takšen sem jaz in naučil sem se živeti s tem. Vedno sem pripravljen drugim pomagati in jim svetovati. 

Če vprašate mene, kdaj se oseba popolnoma razume, da ve zakaj je bila pripeljana na ta svet in popeljana čez vse te težke preizkušnje, je tik pred trenutkom, ko se poslovi s tega sveta. Vsaka težka situacija nas lahko spravi na tla in takrat se sprašujemo: zakaj sem bil ravno jaz ta, ki je moral čez to. Na koncu ko se nam življenje odvrti pred očmi, šele vidimo celotno sliko. Vsak človek je del ogromne sestavljanke človeštva in čisto vsak ima pomembno nalogo, ne za celoto, temveč za tiste najbližje.  

Pomembno je, da se imamo radi, da to pravi čas nekomu povemo in ne glede na to, ali se nekdo bori z rakom ali depresijo, je potrebno vsakem pokazati ljubezen in neko pripadnost. 

Aleksandra Fink: Rešitev ali breme?

V temačni jutranji megli išče izhod do olajšanja, v nek miren realen svet brez vrtincev in razburkanih dni. Okolju brezčutno prikimava in vzbuja razpoloženje zadovoljstva. A v njemu poteka fronta brez meja. Sam sebi nasprotnik hodi v začaranem krogu, kateremu ni in ni konca. A ko se nenadoma ta neskončnost kroga pretrga, cel svet utihne. On pa se poistoveti z molkom.

Pravijo, da so najstniška leta najlepša. Odkrivamo svet, interese in spoznavamo ljudi. Jaz temu močno nasprotujem. Zakaj? Čeprav imam še veliko življenja pred sabo in ne vem, kako živijo odrasli menim, da je obdobje pubertete ena najtežjih preizkušenj za najstnike.

To je čas, ko možgani začnejo procesirati vse kar vidimo, slišimo in predvsem kaj čutimo. Poleg vseh lepih izkušenj in trenutkov je to obdobje, velike občutljivosti in ranljivosti. Tudi naše misli so globlje kot so bile včasih. Iz nepremišljenih ‘mulcev’ odraščamo v premišljene odrasle. Večina ljudi se ravno v tem času srečuje z največ težavami, saj nas vse novosti v tem “odraslem svetu” precej presenetijo in na njih ne zmoremo in ne znamo vedno pravilno reagirati. Med starejšimi in tako izkušenim pogosto isčemo vzornike, ki niso vedno pravi recept za boljše življenje. Želimo slediti družbi, da bomo v čim večji meri ugajali ljudem. Družba je vse bolj pozorna na vsako spremembo. Že vsaka najmanjša malenkost v kosu oblačila lahko povzroči zahrbtnost, nato žalost, kasneje depresijo. Tako se težave s našo pomanjkljivostjo kopičijo ter nastanejo na videz nerazrešljiva gmota, katere pogosto ne znamo razvozlati. Zaznamo spremembe v našem življenju. Spremlja nas negativna energija, miselnost ter vedenje. Kličemo na pomoč, a se klicu nihče ne odzove. Ampak, ali smo klicali glasneje?

Star pregovor pravi, da močne želje ne utiša nobena sila. Če si želimo živeti bolje, živeti v boljšem upanju ali živeti nasploh moramo ukrepati. V družbi znancev, sorodnikov ali prijateljev se bo vedno našel vsaj nekdo, ki bo znal prisluhniti, razumeti in pomagati. Če samo prisluhneš nekomu in mu daš občutek varnosti si zbrisal velik del slabega. Nekateri nad ljudmi preprosto obupajo. Tako kot nad življenjem. Obupajo tudi nad ljudmi, ki so jim predstavljali upanje rešitve. Najstniško obdobje je težko tudi iz vidika staršev. Pojavljajo se spremembe, ki jih tudi najstnik sam ne more dohajati. Zato starši te spremembe vzamejo za običajne. Nenamerno spregledajo klice na pomoč, kar otrok dojame kot zavrnitev. Staši so prvi, ki so pripravljeni narediti vse za svojega otroka, kar vključuje tudi pogovor.

Upam si trditi da vsi poznamo nekoga, ki si je vzel življenje oz. je naredil samomor. Ja, samomor. Temačna beseda, ki vzbuja negativizem med ljudmi. Celotno besedilo sem se poskušala spretno izogibati tej besedi. Ampak zakaj? Zakaj je samomor predstavlja temo, katere se med pogovori in razmišljanji izogibamo? Zatiskamo si oči, da se v družbi to ne pojavlja. Raje si izmenjujemo mnenja o vremenu, kakor o življenjskih temah. Če bi se sorodniki ali prijatelji in drugi med seboj spraševali o počutjih, bi zaznali ne malo težav in se obrnili pomoč. Rešilo bi se veliko življenj. Ljudje se premalo pogovarjamo. Zanimivo je dejstvo, da se na enostavno vprašanje “Kako si?,, velika večina avtomatično odzove »V redu..« ali »Super.«, čeprav niso super in niso v redu. Počutijo se slabo, žalostno, osamljeno, izgubljeno…

Prišla sem do ugotovitve, da se ljudje v strahu negativnega odziva sogovornika ne pogovarjamo o temah in realnem počutju. Pa bi se morali.

Ljudje, ki si vzamejo življenje se pogosto ne zavedajo kaj pustijo za seboj. Družino, starše, brate, sestre, partnerja, prijatelje, sodelavce, sosede,.. in še dolgo bi lahko naštevala. Ena sama sila, ki pomeni konec, povzroči neomejeno žalost vsaj prvim šest naštetim skupinam. Ali je vredno? Ali vredno oditi in pustiti za seboj ljudi, ki bodo mogoče zaradi tega dejanja prehodili enako pot? Ali je vredno opustiti list želja, ki bi jih lahko morda uresničil že prihodnji mesec? Ali je vredno zavrniti tako lepo ponujeno stvar kot je življenje zaradi nekoga, nečesa,..?

Odgovor je preprost: NE.

Življenje je tvoje. Ponujeno ti je. A ga boš živel?

Laura Bembič: Moja zgodba

Če si kot učenec nižje stopnje z lahkoto razumel snov in si zapomnil stvari samo s poslušanjem razlage, kaj narediš, ko se ne moreš več skoncentrirat na razlago in ti ocene padejo na negativne? In kaj narediš, ko se ne moreš niti več spraviti h branju svojih najljubših knjig, ker se ti vse zdi nezanimivo in dolgočasno in se ves čas počutiš utrujeno, brez navideznega razloga?

Ko sem bila mlajša, sem bila odlična v šoli. Samo s poslušanjem razlage sem takoj razumela snov, in uživala ob učenju. Veselila sem se vsakega dne, in rada sem se igrala s prijatelji.

Dokler se nisem.

Učenje je postalo brezzvezno.  Vsak nov dan je bil le še en enak brezbarven dan, poln praznosti in zdolgočasenosti. Druženje s prijatelji je bilo naporno in utrujajoče.

Mislim, da se je moja depresija začela razvijati okoli osmega razreda.

Zjutraj sem vstajala z muko, in se z nejevoljo odpravila v šolo. Tam s skoraj nobenim nisem govorila, in samo upala da nisem nič vprašana in da če dobimo nazaj kakšen test, da sem se nekako prebila do dvojke (komaj da sem se spravila h učenju). Ko sem po šoli prišla domov, sem se zaprla v sobo in vzela knjigo. To je bil moj vsakdan.

Na kratko povzeto, osmi in deveti razred sem komaj da končala, s tem da sem v zadnjem mesecu šole opravila spraševanja približno petih predmetov, da ne bi imela popravnega.

V prvem letniku gimnazije sem se počutila malo bolje. Spoznala sem nove ljudi, dobila nove prijatelje. Nov začetek.

Na žalost ta občutek ni ostal dolgo.

Proti koncu prvega letnika sem začela veliko manj jesti, težko sem se spravila spat, in branje ter vse ostalo je postajalo vse manj zanimivo. Poleg tega mi je padla tudi koncentracija, in moje misli so bežale vsepovsod med poukom.

Popravni iz fizike nisem opravila v prvem roku, vendar sem v drugem test pisala 4 po približno vseh skupaj 10ih urah inštrukcij.

Drugi letnik nisem začela z enakim veseljem kot prvi, vendar sem bila še vedno boljše kot na koncu letnika.

Čez šolsko leto me je minila vsa volja do česarkoli.

Sploh se nisem nič učila, saj se mi je zdelo nesmiselno in tudi ko sem vedela, da se moram učiti, se enostavno nisem morala spraviti h temu, da bi to storila. Moj apetit je izginil, na dan sem pojedla le kosilo doma (čeprav še vedno manj kot nekoč) in včasih kos pice med malico, in poleg tega je bilo hranjenje neznansko utrujajoče – vzeti hrano, jo dvigniti h ustom, prežvečit, pogoltnit, ponovit. Težko sem se spravila spat, čeprav sem bila ves čas utrujena, ker se mi je še spanje zdelo utrudljivo. Skoraj nič se nisem več družila z prijatelji, ker sem se druženja z njimi hitro naveličala in sem si želela, da bi lahko šla domov (čeprav sem res želela biti z njimi, in sem uživala v njihovi družbi, in sem se počutila grozno ko sem komaj čakala da bo našega druženja konec). Komaj da sem še brala ali gledala kaj, saj se mi je vse zdelo brezzvezno in sem se nasploh težko spravila h temu, da bi kar koli počela, saj je bilo včasih že samo govorjenje, premikanje, razmišljanje, dihanje preveč utrudljivo, jaz pa sem že tako bila utrujena.

Na koncu maja 2018 sem imela panični napad, in nisem več želela hoditi v šolo. Z starši in šolo smo se zmenili, da pridobim ocene, ki so mi še manjkale, čez poletje. To mi je pomagalo, umirila sem se in začela sem se počutiti malo bolje.

Začela sem tudi hoditi h pedopsihiatrinji, ki me je po nekaj obiskih in testih diagnozirala z depresijo in anksioznostjo.

Tretji letnik sem začela z raznimi pogodbami, vključno s pogodbo, da bom ustno ocenjena izven razreda, da bom imela podaljšani čas pisnih ocenjevanj, in da imam čas čez šolsko leto, da dobim še tri ocene iz prejšnjega letnika.

Čeprav sem še vedno bila brez volje in motivacije, sem uspešno opravila fiziko, in kmalu zatem nehala hoditi v šolo, nato sem pa na koncu oktobra začela jemati tablete proti depresiji.

Čeprav sama ne opazim veliko razlik, jih opazijo ljudje okoli mene.

Mama pravi, da me vidi bolj sproščeno in veselo. Več sem se spet začela družiti s svojo sestro, in nasploh sedaj preživim več časa izven sobe. Tudi s prijatelji lažje obdržim stike, in apetit ter volja do spanca se mi postopoma vračata. Olajšana sem, ker me branje spet razveseli, in začela sem celo pisati in risati, ker imam končno dovolj volje.

Sedaj že približno en mesec hodim na PUM-o, kjer se učim za predmete, ki jih imam še za opraviti iz drugega letnika. Kemijo sem končala pred nekaj tedni, in imam sedaj samo še matematiko.

Zelo sem hvaležna, da imam okoli sebe ljudi, ki so razumljivi in potrpežljivi. Brez njih ne vem, če bi se bila zmožna toliko poboljšati, še posebej v tako kratkem času. In hvaležna sem tudi sama sebi, ker sem še vedno tu, ker še vedno vztrajam, in ker sem našla pogum in povedala mojim najbližjim o svojih težavah, da so mi bili zmožni pomagati.

Žana Hočevar: Življenje na robu

Stara sem 13 let. Sem punca z velikimi sanjami in cilji a ne toliko optimizma.

V življenju me že od majhnih nog spremljajo težave. Nekatere so večje, nekatere manjše. Prvi problemi so se začeli že pri šestih letih, ko sta se moja starša razšla. Sklenila sta, da bom živela z mamo. Kljub temu, da sem se z očetom videvala dvakrat na mesec, mi odraščanje s samo enim od staršev ni bilo všeč. Nikoli več ni bilo enako. V trenutku ko sem se začela navajati na takšno življenje, so se problemi začeli kopičiti. Takrat se mi to ni zdelo nič takšnega. A danes vse ponovno doživljam. Sanjam stvari, ki so se mi zgodile in vsak dan se mi življenje zavrti pred očmi. Znova, znova in znova. Sprašujem se, če sem kdaj sprejela napačno odločitev in se mi vse vrača, ali pa mi je tako usojeno. Včasih se uležem na posteljo in samo razmišljam. To včasih počnem več ur.

Vem, da je težko verjeti, da lahko tako mlado dekle živi na robu. A zame je ogromna razlika med »živeti na robu« in » biti na robu«. Starši so me učili, da na koncu vsakega tunela enkrat posije sonce. Še zdaj temu verjamem in strpno čakam na dan, ko bo posijalo sonce in bom videla le mavrico in samoroge.

Trenutno sem na točki, kjer se samo prepustim toku življenja in čakam na čudež, na nekaj kar bo spremenilo moje življenje na bolje.

Jaz tej točki pravim: življenje na robu, saj ne počnem nič drugega kot čakam in živim tako, kot mi je usojeno – KORAK ZA KORAKOM, DAN ZA DNEM.

Tako čas presenetljivo hitro beži mimo mene.

Živeti na robu ni zame nič tragičnega, saj to ne pomeni, da se lahko v trenutku spotaknem in padem preko roba, kot tudi ne pomeni, da bo v trenutku bolje.

To le pomeni, da bom stopala po svoji poti, se ne bom ozirala nazaj, saj se mi lahko zavrti in padem.

Trudila se bom za svojo, boljšo prihodnost. Ni rečeno, da mi bo uspelo in bom srečna. Ker kar mi je usojeno torej zapisano v zvezdah, ne morem spremeniti. Lahko le prispevam delček svojega truda samo čakam ter živim, živim na robu.

Tjaša Kodrič: A se štekaš?

Najstništvo je najlepše obdobje nam pravijo starejši ljudje. Pa je res tako kot nam pravijo? Zakaj mi to doživljamo kot samo žalost in bolečino? Smo res edina taka generacija,ki tako misli? Hmm pa saj so tudi lepi trenutki, srečni in nepozabni, ko bi se najraje zjokali od sreče. Zakaj pa se vedno spominjamo samo slabih? Saj pač smo najstniki. Verjetno nas nihče ne šteka, saj se včasih sami sebe ne štekamo. Včasih si enostavno želimo samo samote, da smo sami in, da nam nihče ne teži. Verjetno je vsem znano, ko si v svojem svetu, razmišlaš o problemih ki jih imaš, o stiski ki jo doživljaš. Po glavi ti roji tisoče misli, a ravno takrat te nekdo nekaj vpraša ti pa ne veš o čem se gre.? Ne štekaš stvari okoli sebe. Večina misli, da sploh nimamo problemov, kajti smo še premladi, da bi imeli težave. Večinoma tudi naših problemov ne jemlejo resno starejši saj mislijo da bo minilo. Pa bo res? Kaj če za nas to niso brezvezni in brezmiselni problemi in mogoče ne vidimo več rešitve? Seveda nimamo takšnih težav kot jih imajo naši starši ali stari starši. Imamo najstniške težave, ki se največrat dogodijo vsem najstnikom. No kakšne težave  pa so to ? Jih bom nekaj opisala. Vsakdo v najstništvu spozna osebo, ki mu je  všeč med njima se rodi velika ljubezen. Zaljubljenost do ušes bi lahko rekli. A kaj ko se te najstniške ljubezni največkrat končajo hitro. Ja, za nas je tudi to problem. Nato smo žalostni in se počutimo kot da nas nihče nima rad. Mogoče pa imamo tudi strah pred ljubeznijo zaradi problemov v družini? Prerekanje staršev nas odriva stran od tega, da bi kdaj sploh imeli partnerja. Zapiramo se v sobo in upamo da bo vse vredu, vendar je lahko vsak dan samo še slabše. Zaradi težav, ki jih imamo jih veliko najde rešitev v alkoholu in drogah, nekateri pa tudi v samopoškodovanju. Pitje alkohola in drogiranje vsakodnevno, večkrat na dan, seveda škoduje nam to, a nekateri mislijo da je to rešitev. Postanejo odvisni od tega, postanejo vznemirjeni mogoče celo nasilni če ne dobijo alkohola ali droge. Smo zelo čustveni in samo da nam nekdo reče nekaj(ni nujno mišljeno slabo)se začnemo jokati, se zapremo vase. Preveč smo občutljivi na vse. In seveda tudi internet in slike »popolnih« postav nas lahko privedejo v težave. Začnemo hujšati saj hočemo biti take kot punce na slikah, stradanje in bruhanje hrane, ki jo pojemo. Navsezadnje je tudi šola velika težava. Ocene v šoli so lahko problem. Dobivamo enke, enostavno se včasih nam ne ljubi učiti ali pa sploh nimamo moči. Kaj ko se teh enk nabere veliko, sprašuješ se ali ti bo sploh uspelo vse. Želiš si biti samo srečen, a to je težava, ker najstniki največkrat najdemo težave tam kjer jih sploh ni. Prizadane te če te nekdo žali in zmerja z žaljivkami. Zbadanje na hodnikih, med prijatelji itd. včasih se nasmejimo, a v sebi jočemo in smo žalostni. Zapremo se v svojo sobo, smo na telefonih, nikomur ne povemo kaj se z nami dogaja saj tega ne želimo, da  kdo izve pa je to res prav? Seveda ni, ampak nas je strah, da nas drugi ne bodo razumeli, mogoče se bodo norčevali. Veliko najstnikov je odvisnih od telefonov. Ne zdržijo 1h brez telefona, kaj šele en dan. Med poukom so na telefonih saj ne zdržijo 45min brez. Čezdalje več je tudi nasilja med vrstniki in v družini. Nekatere je strah iti v šolo saj vedo, da jih bo nekdo nekje čakal samo da ga udari, beži od doma saj ve da bo bil deležen nasilja. Včasih še sami ne vemo kako in kaj bomo, saj se nam zdi da je preveč vseh težav. Včasih si želimo samo slišati od oseb ki jih imamo »rad te imam«. Včasih pa nam je tudi lepo. Najstništvo je težavno obdobje. Delamo po svoje in ne poslušamo večkrat saj menimo, da smo mi najboljši, četudi se kdaj motimo. Skregamo se s starši čeprav nam želijo samo najboljše. Zgubimo najboljše prijatelje, ker nam obrnejo hrbet in tako na koncu spet ostanemo sami. Zbujamo se sredi noči zaradi čustvenih problemov in travmatičnih dogodkov kot so naprimer smrt prijatelja/v družini, selitev, bolezni, naravne katastrofe itd. in nakoncu še odgovor a se štekam? Mislim, da se noben najstnik ne šteka vedno.

Nuša Hartman: Kako naprej?

Sem najstnica, stara 14 let. Pišem za natečaj ali (se) štekaš. Takšno je pač moje mnenje o tej temi…

Stiske mladih, kot so duševne stiske, samomori, depresija, anoreksija, bulimija, osamljenost, prenajedanje … vse to je posledica današnje odvisnosti od socialnih omrežij. Se kdaj vprašaš, preden zaspiš? Če kateri od tvojih sošolcev skriva ogromno problemov le za svojim nasmehom in ti tega ne opaziš, nihče ne, nekateri pa zaspijo s solzami v očeh in z mislijo, ali je še sploh vredno poskušati, vztrajati?

Morali bi se odpreti, vsak se mora v svoji koži počutiti odlično, ker vam povem, da ko boš hotel nekaj spremeniti na hitro, bo šlo samo še na slabše-ne boš našel več rešitve, ne boš videl več luči, ostal boš le ti in glas, ki ti govori, kako ničvreden si. Vsak bi se moral nekomu odpreti, mu povedati svoje težave, ker bo bolje, če pa to zadržuješ sam v sebi, bo pa samo se slabše, vedeti moraš, da si vreden in uživaj življenje. Puberteta je najtežje obdobje našega življenja. Veliko vzponov in padcev, a kaj da nam najstnikom občutek, da smo sami, da ne moremo več vstati.

Moj odgovor na to je socialna omrežja. Zakaj? Ker je na njih vse pokazano popolno, brez napak kot življenje v pravljici, a kaj? To ni življenje, povejte mi, vsem je tako pomembno znanje in ocene, kdo me bo naučil, kako se spopadati s trenutki osamljenosti, samoponiževanja? To so teme za življenje, to je nekaj pomembnega, a na žalost nas je strah govoriti o tem. Strah nas je odpreti oči, da se dandanes iz dneva v dan število najstnikov z duševnimi stiskami prehitro povečuje, kaj pa mi gledamo z sebičnostjo na svet in smo tiho, delamo takšne stvari v tabu teme, namesto, da bi današnjim najstnikom pokazali in jih poučili o teh stvareh in posledično naučili, da ni vse v zunanjem videzu, takšen ko si, si najlepši, važno je v kakšno osebo boš zrasel duševno, in naj uživajo v tem obdobju. Prijatelji pridejo in gredo, a nas naučijo, kateri so pravi in bodo vedno z nami. Puberteta je obdobje spoznavanja samega sebe in ne delajmo stvari, ki so v tem obdobju tako zelo pomembne tabu teme, ker bomo posledično uničili sami sebe, spregovorimo lažje nam bo.

Anja Ficko: A (se) štekaš

Za ta spis sem potrebovala ogromno razmisleka o vsem. Večkrat se mi pojavi ogromno vprašanj, zakaj to, zakaj tisto, a preprosto jih ne morem dobiti iz sebe. Eno najpogostejših je ” KAJ JE Z DANAŠNJO DRUŽBO!? ” Če se ne zliješ z okolico, če si drugačen, pa tudi na dober način, si izločen, mislim, kaj je narobe z vsemi? Ta drugačnost dela osebo posebno, ne to, da je enaka kot 20 sovrstnikov.

Točno ta drugačnost, to nekaj, kar nekomu pač ne paše, danes povzroča na tone solz, bolečine in občutke samote. ZAKAJ? To mi nikoli ne bo jasno, kako lahko oseba drugega tako dotolče, da ta išče izhod, rešitev v samomoru.

Kako!?! Razumem, da znajo biti nekatere osebe težavne, še kako težavne, a verjemite, za vsako osebo je neka zgodba in če te osebe ne poznaš, ne moreš obsojati. Vsi imamo dobre in slabe dni, če imaš slab dan, ga ne rabiš narediti še drugim.

Vem, da bo vedno nekje oseba, ki bo drugim želela slabo, kar mi najeda, ampak zato poznamo osebe, ki jim rečemo prijatelji, družina. Čisto vsak ima prijatelja, včasih se tega sploh ne zaveda.

To je oseba, ki ti lepša dneve, ti vedno ponudi roko iz težav, ti vedno stoji ob strani. Skozi življenje boš spoznal prave prijatelje, tiste ki bodo ostali, tiste ki ne bodo, niso pravi prijatelji in zanje ni vredno zapravljati solz.

Bolj kot odraščaš bolje spoznaš grdo stran sveta – to, ki te uničuje od znotraj, to, ki te bo večkrat spravila na tla, preizkušala tvojo moč. Tvoja odločitev je, ali se boš pobral ali predal. Verjemi, da če bi se predal, da bi uničil in potrl še veliko oseb ob sebi in dvomim, da bi želel potreti osebe, ki jim veliko pomeniš, ker verjetno tudi one tebi.

Zapomni si, vedno je razlog za življenje, morda ga ne vidiš, a prišel bo nekdo, ki ti bo odprl oči.

Hana Javernik in Brina Mohar: Zakaj ravno jaz?

Mislim, da se vsak človek lahko znajde v stiski. Velikokrat se to zgodi zaradi spletnega nasilja, bolezni, teže, težav s starši, revščine ipd. Tudi jaz sem se pred nekaj leti soočala s to težavo, in sicer boleznijo.

Sem Lavra in rada bi vam opisala svojo izkušnjo s stisko in upam, da reši oz. odgovori na vsaj kakšno izmed vaših težav. Pred nekaj leti so ugotovili, da imam težave s ščitnico. Zardi teh težav se je moje življenje povsem spremenilo. Moja telesna teža se je zelo povišala in moje telo ni več izgledalo tako kot včasih. Največjo stisko sem doživela v šoli, saj me nihče ni maral. Vsi so se mi le posmehovali in me ves čas opazovali, ker sem bila drugačna.  Nihče pa ni mogel razumeti, da sem drugačna zaradi bolezni. Nisem imela prijateljev in nikogar, ki bi me v času pouka oz. šole, kar je bilo skoraj do 16. Ure, potolažil ali se vsaj pogovoril z mano. Vsi so me sodili le po zunanjosti in tem, da nisem popularna, za vse sem bila le navadna zguba. Življenje takrat je bilo res grozno. Ko sem bila še majhna punčka, sem imela največ energije med vsemi v vrtcu, bila sem živahna in vesela, ko so mi odkrili bolezen in ko so se začele pojavljati posledice bolezni, sem postala žalostna, brezvojlna.

Zgodilo se je na sredo, ko je v naš razred prišla nova učenka Mia. Bila je lepa visoka dolgolaska z zelenimi lasmi. Priznam, da sem tudi sama pri sebi mislila, da je prišla še ena nova prijateljica sošolcev, ki me jim bo pomagala zbadati. Vendar ni bilo tako, učiteljica ji je rekla, naj sede, kamor želi, prostora je bilo še veliko, ona pa je sedla ravno k meni, ravno na tisto klop, na kateri sem sedela jaz. To meje presenetilo kot še nikoli nič. Med drugo uro, uro slovenščine, me je vprašala, če rada hodim v šolo, rekla sem ji, da ne, ona je dejala, da je v šoli lahko tudi zelo dobro, vendar rabiš nekoga, ki bo v slabih primerih držal s tabo. Njenih besed nisem razumela, vendar sem se z njo strinjala. Vsak dan sva se več pogovarjali in postali najboljši prijateljici. Ko se je kakšen deček odločil, da bo frajer in mi rekel nekaj nesramnega, da bi se ostali učenci smejali, se je Mia postavila zame in me branila, vrnila dečku, da so se namesto meni smejali njemu, tako sem se vedno počutila bolje, saj ni bila pozornost vseh namenjena meni. Ponavadi je ljudem všeč, da so deležni pozornosti, vendar ko si v stiski, je pozornost tisto, česar si ne želiš.

Kar naenkrat pa se je Mijina družina odločila, da gredo na dopust v Rusijo, v Moskvo za 7 dni. Mamo sem prosila, da ta teden ne bi šla v šolo, vendar je temu nasprotovala, saj je menila, da bodo enkrat sošolci ugotovili, kakšna sem v resnici in me imeli rajši. Prišla sem v šolo in se počutila zelo osamljeno. Po dolgem času sem tudi pri kosilo spet sedela sama. Pojedla sem testenine in začela jesti borovničevo pecivo, ko je k meni prisedel fant. Rekla sem mu, naj gre od tod, saj se bodo drugače smejali tudi njemu. Vztrajal je pri tem, da bo ostal in tudi je. Začel se je pogovarjati z mano. Tudi pri kemiji se mi je pridružil, ko je učiteljica rekla, naj se postavimo v pare za pripravo kemijskih poskusov. Tudi naslednji dan se je družil z mano, nisem se več počutila tako osamljeno. Po šoli je prišel k meni domov, na poti do doma, pa sem mu pokazala še skrivališče, kjer se z Mio skrivava vsak dan ter klepetava o raznih stvareh, za katere veva samo midve. Skrivališče na drevesu mu je bilo zelo všeč. Tudi moja mama, oče ter bratec so Marka dobro sprejeli.

Mia se je vrnila in predstavila sem ji Marka, tudi njej se je fant zdel prijeten. V nekaj dneh smo postali najboljši prijatelji. Toliko sem imela dela s prijateljstvom, da sem skoraj pozabila na svojo bolezen in na ljudi okoli mene, ki se mi smejijo. Po šoli smo se sprehodili do parka, kjer smo kupili sladoled in sedli na klop. Smejali smo se, kot to počnejo vsi normalni prijatelji. Marka je klicala mama in mu rekla, da mora priti domov na večerjo. Mia je odšla na stranišče, Mark pa se je poslovil od mene, poljubil me je na lice, zaradi česar sem zardela in mu le pomahala. Upala sem, da Mia tega ni videla, vendar zaman, ravno se je vračala s stranišča in že sem videl, kako skaklja nazaj proti meni. Prisedla je in si začela izmišljevati ljubezenske zgodbice o meni in Marku. Čisto tako kot to počnejo vse najboljše prijateljice, izmislila si je celo najin skupni vzdevek, Mark plus Lavra je enako Mavra ali Lark. Jaz sem jo le poslušala in se smejala kot še nikoli.

Z Markom sva ostala le prijatelja, saj vsi vemo, da skoraj vse osnovnošolske zveze enkrat propadejo, midva z Markom pa sva želela še naprej ostati prijatelja.

Po šoli so viseli letaki, da bo potekal šolski koncert kot tekmovanje, kjer je žirija in odloča, kdo je najboljši. Vsi popularni so se vpisovali v tabelo in se hvalili, kako bodo zmagali. Mia je malo preveč naglas rekla, naj se prijavim, saj imam talent. Vsi so slišali in ena punca je dejala, naj se raje ne, saj je škoda avdicije za takega debeluha kot sem jaz. To me je zelo užalilo, stekla sem proč in se skrila na stranišče. Mia je pritekla za mano in mi rekla, naj ne vzamem tistega resno. Spravila me je v boljšo voljo in me prepričala, da se prijavim. Prijavila sem se. Tudi Mark je bil zelo ponosen, ko je slišal novico.

Bila je avdicija, pred mano je nastopila ravno tista punca, ki me je na dan prijav užalila. Sodniki so rekli naslednja in bila sem na vrsti. Odpela sem svoje, z nastopom sem bila zadovoljna.

Naslednji dan je bil objavljen seznam vseh, ki so sprejeti, na tekmovanje. Bila sem med njimi, zelo sem bila srečna in prav tako tudi moja najboljša prijatelja.

Na dan koncerta sem bila zelo živčna, saj sem se zavedala, da nisem ravno najlepša in me je bilo iti sram na oder, kjer te vsi gledajo. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega, Mia in Mark sta šla na oder in celi šoli opisala mojo življenjsko zgodbo, kaj se mi je zgodilo in v kakšni stiski sem bila zaradi vseh sošolcev. Vsi so se počutili grozno, krivični in žalostno, eden izmed učencev, ki so sedeli v prvi vrsti, je stopil na oder in se v imenu vseh opravičil. To je bil najlepši dan mojega življenja. Ugotovila sem, kako pomembni so prijatelji in kaj vse bi naredili zame. Odpela sem svojo pesem in vsi so ploskali, sodniki so me zelo pohvalili in dejali, da res imam talent. Sledilo je le še zadnje glasovanje, kjer sva bili le finalistki jaz in punca, ki je na avdiciji nastopila pred mano. Sama se je že na odru hvalila, kako je dobra in kako me bo premagala, ko so gledalci  povedali, da so skoraj vsi glasovi zame sem bila presrečna in nisem mogla verjeti, da so ljudje, ki so me včasih žalili, tokrat glasovali zame.

Imela sem res veliko prijateljev, ki so se mi opravičili za njihova dejanja. Moja najboljša prijatelja pa sta ostala in še vedno ostajata Mia in Mark. V življenju sem spoznala že veliko stvari. Vse se da rešiti, le ukrepati moraš. Vedno lahko najdeš pravega prijatelja, le dolgo ga moraš iskati in našel boš pravega. Ko si v stiski, povej nekomu, ne zadržuj tega v sebi, lahko poveš staršem, prijatelju, šolski delavki, vedi, da se bo enkrat vse rešilo.

Veronika Batagelj: Zgodba s srečnim koncem

Zaprta sem, čutim stisko v srcu, vse me boli, ne upam govoriti resnice, kaj naj naredim… Starša sta se pred kratkim ločila. Zdaj živim sama z mamo. Očeta najbrž nikoli več ne bom videla – preselil se je v Avstralijo. Z mamo nimava veliko denarja, zato ostanem včasih celo brez večerje in kosila. Ali dobim le kos kruha in mleko. Zaradi ločitve in denarnih problemov je mama začela kaditi in v zadnjih tednih je zelo pod vplivom alkohola. Dneve preživlja na kavču, na mizi ima polno praznih steklenic piva. Pa še brez službe je ostala. Za mene ji je prav vseeno. Verjetno sploh ne ve, da me še ima. Vseeno ji je tudi, če bi pred njo umrla. Zelo me boli pri srcu. V šoli nočem govoriti o tem. Kljub temu da imam ogromno prijateljev, bi najraje takoj umrla. Vse se mi je sesulo. Počutim se manj vredna, predvsem pa umazana. Veliko stvari sem potlačila vase. Rada bi govorila, a me je strah, da me bodo obsojali. Sem res tako slaba? Sem res tako umazana, da nikomur ni mar zame? Zdi se mi, da se mi bo zmešalo. Globoko v sebi umiram in si mislim kako lep bi bil svet brez mene. Že nekaj časa razmišljam, da bi bilo bolje, da me ne bi bilo. Počutim se preprosto odveč. Ne vem, kaj naj naredim. Želim si, da bi v sanjah za vedno zaprla oči … Zbudila sem se spet v smeteh. Na tleh so bile škatle cigaret in prazne pločevinke piva. Pogledala sem na uro. Čez pet minut se mi bo začel pouk. Tiho, da ne bi zbudila mame, sem se odpravila proti vratom. S sosedovega drevesa sem si odtrgala jabolko in jo med tekom v šolo vsaj do polovice poskušala pojesti. Ko sem grizla sočno jabolko, sem videla avtomobile, ki so hiteli mimo. Vse se mi je zdelo tako hitro. Po tri kilometrski poti sem v šolo prišla vsa potna. Zamudila sem kar pol ure. Stekla sem v razred. Ko sem odprla vrata, se je ves razred začel smejati. Tudi jaz sem se nasmehnila, a učiteljici ni bilo do smeha. Rekla je, da naj teh par minut počakam zunaj in premišljujem. Sedla sem na klop in premišljevala. A ne o tem, kako in zakaj sem zamudila, premišljeval sem o družini, mami, očetu … Z mislimi sem bila čisto v svojem svetu. Sploh nisem slišala učiteljice, ki me je poklicala: »Si že premislila?« me je vprašala. Iz oči so mi pritekle solze. Jecljala sem: »Mama, ne mama…« Vstala sem in stekla na žensko stranišče. Za mano je prišla učiteljica, ki je občutila mojo stisko. Slišala je moj jok in potrkala na vrata. Ni vstopila, le rekla je, da je poklicala mamo. V tistem trenutku sem vstala in zakričala. Prišle so učiteljice iz sosednjih razredov. Jaz pa sem stekla iz stranišča in objela učiteljico. »Nočem domov!« sem zajokala. Učiteljica me je objela in rekla, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da se bom počutila varno. Peljala me je do socialne delavke. Ona me je pomirila in mi ponudila sok. A jaz sem le zmedeno sedela in si brisala solze. Nekdo je potrkal na vrata. Vstopila je mama. Bila je nepočesana in v starih umazanih oblačilih. Smrdela je po alkoholu. Objela me je, nato pa z mano, kakor hitro je mogla, odšla v avto. Socialna delavka in še par učiteljic so jo poskušale ustaviti, a ona je rekla, da bova sami uredili. V avtu se je drla name. Ko sva prišli domov, je legla na kavč in zaspala. Hotela sem se ji maščevati, zato sem po hiši skrila cigarete in alkoholne pijače. Šla sem v sobo in se učila. Čez nekaj minut je mama odprla vrata sobe in se začela dreti name: »Kje so cigareti, kje je pivo?« Postala je nasilna. Res zelo nasilna. Na vrata je potrkala soseda, ki je slišala mamo. Mama je bila nasilna tudi do nje. Soseda me je prijela in skupaj z mano stekla v njeno hišo. Tam je poklicala policijo. Policisti so obvestili še reševalce, ki so mamo peljali na zdravljenje. Policistom sem povedala zgodbo. Soseda me je bila pripravljena sprejeti, dokler ne pride oče. Oče je še tisto poletje prišel v Slovenijo in čez dobro leto sva se skupaj odpravila v Avstralijo. Mama nikoli več ne bo mogla skrbeti sama zase. Ona se naju ne spomni, midva pa bova vedno mislila na njo. Moje življenje se je ponovno začelo. Moj oče se je ponovno zaljubil in dobila sem sestrico ter kasneje še dva bratca, ki sta bila dvojčka. Dobila sem spet dobro družino.

Na srečo ima ta zgodba lep konec. Svoje težave je treba zaupati nekomu, ki mu zaupaš. Če takrat ne bi prišla soseda, te zgodbe ne bi mogla nikoli napisati. Ne smete pustiti, da vam kdo ogroža življenje. Življenje je samo vaše in vi ga morate nadzirati.

Ana Bele: Jaz in moje življenje

Moje življenje se je začelo z mojim rojstvom dne 4. 7. 2002 pod imenom Ana. In rojena sem bila v porodnišnici v Novem mestu. Otroško rano mladost sem preživela v krogu svoje družine v Šmarjeti. V svojih otroških mladih letih sem bila deležna velike ljubezni od mamice in očka ter babice Dragice in dedika Ludvika. Svoja otroška leta sem preživela v krogu družine in ne v vrtcu. Kljub temu, da je bil dedek na invalidskem vozičku pa me je vedno rad popestoval in vedno izkazoval veliko ljubezen in nakazoval pravo pot življenja. Prav tako me je tudi babica vedno rada popestovala in mi izkazovala veliko ljubezni. Tudi sama sem v svoji rosni mladosti spoznala njuno vsakodnevno ljubezen, ki sta jo gojila do mene. Tudi mamica in očka sta me kljub vsakodnevnemu delu v službi po prihodu domov vedno prav prisrčno in ljubeče ljubila. Dedek in babica sta me skoraj vsak dan z avtom popeljala na krajši izlet, tako da sem med vožnjo večkrat tudi zaspala. Leta so hitro minevala in po 4. letih sem dobila bratca Benjamina, katerega imam zelo rada. Hitro so minila moja otroška leta in že se je pričela osnovna šola. Osnovno šolo sem zelo rada obiskovala in obiskovala sem jo v Šmarjeti. Z učenjem v OŠ nisem imela nekih težav in problemov. Imela sem kar nekaj prijateljic in prijateljev, s katerimi smo lepo sodelovali.

Vsekakor sem bila navezana na svoja starša posebno pa še na babico Dragico in dedika Ludvika. Največja žalost in prizadetost pa se je za mene zgodila, ko je skoraj pred šestimi leti umrla babica Dragica. Bila sem tako močno psihično prizadeta, da nisem mogla doumeti, kako bom lahko brez nje še nadaljnjo živela. Čeprav pravi pregovor, da čas zaceli rane, se to pri meni ne bo zgodilo. Babica mi je bila v veliko pomoč pri klekljanju, risanju in v glasbi. Tudi dedek mi je bil in mi je še sedaj v veliko pomoč pri popravljanju mojih pesmi in učenju. Po babičini smrti sem bila ponovno psihično na tleh, sam mi je očka zbolel za boleznijo rak. Cela naša družina je trpela z njim. Ni nam bilo lahko, saj je bil del naše čudovite družine. Oči je najprej imel raka na jeziku, imel je veliko operacij in posegov. Ko smo že mislili, da je zdrav, se mu je rak pojavil na bezgavkah. Imel je 6 kemoterapij in 30 obsevanj. Po peti kemoterapiji je prišlo do komplikacij, sam se mu je kri zastrupila in zdravniki so mu dali samo še kakšen dan življenja, tako rečeno je njegovo življenje viselo na nitki. Moj oči je bil zelo močan in ni popustil. Kmalu po smrti babice sem zelo močno zbolela za boleznijo Kandida, katero sem po letu in pol uspešno prebolela in tudi ozdravela. Med časom obiskovanja OŠ sem pričela igrati kitaro in tudi začela s petjem. Kitaro sem se učila privat, saj tako je veliko boljše. Igranje kitare me je zelo veseli, saj sem nastopala na veliko prireditvah znotraj in zunaj šole. Ob igranju kitare sem tudi prepevala. Igranje kitare in petje me je tako močno prevzelo, da sem pozabila na cel svet, na vse težave in probleme, ki so me težile. Ob učenju ter igranju kitare sem tudi rada klekljala. Klekljati so me naučile nune iz Novega mesta. Kamor me je večkrat zapeljal tudi dedek. Leta so hitro minevala in že je prišel čas, ko sem se morala odločiti za nadaljnje šolanje. Odločila sem se za Ekonomsko šolo Novo mesto, katero zadaj obiskujem.

Žalostni dogodki se radi ponovijo in to se je tudi meni ponovno pripetilo, saj mi je pred kratkim umrla teta Pavlina, na katero sem bila zelo navezana. Umrla je v 75. letu starosti, zadela jo je možganska kap, v domači hiši. Zame je bilo slovo zelo žalostno in ižčrpajoče, saj sem zelo čustvena oseba, tako da sem zelo težko preživela pogreb. Šele zdaj počasi doumevam in čutim, da vse prihaja za mano. Večkrat imam občutek, kot da me vsi tisti, ki jih imam neizmerno rada, zapuščajo in večkrat imam občutek, kot da ne obstajam. Takrat se jočem celo noč, saj me zelo tišči pri srcu in takrat me nobeden ne sliši in ne vidi. Vem, da se takšne stvari ne pripetijo samo meni, ampak se lahko pripetijo čisto vsakemu, vendar meni je vse bolj in bolj težko. Bila sem že na veliko predavanjih, ki so govorili o izgubi ljubeče osebe, priporočali so mi, naj si najdem najboljšega prijatelja. Zdaj ga tudi imam, ampak še vedno ni tako, da bi zdržala brez jokanja in misli na samomor. Prijatelj mi je v veliko pomoč, saj vseeno se zadržim, da si kaj ne naredim. Držim se in se bom držala besed dedika, ki mi vedno pravijo, da človek toliko velja, kolikor zna in nadalje se bom trudila, da dokončam študij in si ustvarim družino in lepo prihodnost.

Gaja Aplinc Jamšek: Zgodila se mi je krivica

Nekega sončnega jutra sem se prebudila. Spomnila sem se, da pišemo matematični test. Hitro sem vstala, se preoblekla, pojedla zajtrk in se hitro odpravila v šolo, ker sem se hotela še malo pripraviti na test. V šoli sem se odpravila do klopi pred razredom, se usedla in vzela matematične zvezke. Začela sem ponavljati snov.

Doma sem se že veliko učila in pripravljala. Želela sem dobiti dobro oceno, zato sem vztrajala pri ponavljanju. Čez čas so začele prihajati moje sošolke. Seveda so prišle tudi moje prijateljice in tako sem odšla k njim. Nekaj časa smo se pogovarjale o temah, o katerih se dekleta seveda pogovarjamo, potem pa sem vprašala: »Hej, punce, ali ste se kaj učile za današnji test iz matematike?« Večina se je. Seveda. A oglasila se je moja najboljša prijateljica Sara: »Jaz se nisem nič učila, ker se mi ni dalo. Pa kaj potem, saj si bom naredila plonkce.« Vse smo jo zelo začudeno pogledale in je zato bleknila proti nam: »Nehajte me tako začudeno gledati, saj to ni nič takšnega. Učiteljica ne bo nič posumila. Če ne veš, pa ne boli.« Nato je moja druga prijateljica Ana rekla: »Sara, a misliš, da je to res dobra ideja? Kam pa si jih misliš nalepit?« In Sara je rekla: »Verjetno si jih bom nalepila pod copate ali pa nekam znotraj puloverja, pa saj se bom že znašla!« Nato sem še jaz pripomnila: »Ampak Sara, ali ni tole malo preveč tvegano? Bolje, da dobiš cvek, kot pa da te učiteljica zasači med plonkanjem.« Takoj, ko sem izrekla besede, sem jih obžalovala, saj je Sara začela vpiti na nas, češ da smo piflarke. Poskusile smo jo umiriti. Z globoko jezo nas je pogledala v oči in nekaj rekla, a je nismo razumele, ker je siknila skozi stisnjene zobe in zatem obrnila pete in odšla.

Po dveh urah pouka je sledila ura matematike in seveda test iz matematike. Jaz in moji sošolci smo odšli v učilnico matematike, se začeli pripravljati in vsak je sedel za svojo mizo. Ko sem pogledala nazaj, sem za seboj videla Saro, kako piše plonk listke. Ko me je videla, da jo gledam, se mi je samo zlobno namrdnila. Kmalu je prišla učiteljica in nam razdelila teste. Ob tem pa je seveda rekla: »Učenci, test ni zelo obsežen in tudi zahteven ni. Upam, da ste se dobro pripravili. Želim vam uspešno pisanje. Srečno!« V učilnici je zavladala tišina. Vsi smo začeli pisati. Čez čas pa sem zaslišala čisto tiho klicanje mojega imena, zato sem se obrnila in videla Saro, kako mi ponuja plonk listke. Seveda sem odkimavala, ker res nisem hotela plonkati in vedela sem, da znam. Obrnila sem se nazaj proti svojemu testu in spet začela vneto reševati naloge. Bila sem nemirna. Sara je zmotila moj mir. Pa še učiteljica je prekinila tišino in povedala, da imamo do konca reševanja testa še deset minut. Opazila sem. Da je moj sošolec, ki ni veljal ravno za najboljšega učenca, začel skrivaj snemati sebe in nas. Mislila sem si svoje.

Učiteljica je začela hoditi po razredu, da bi malo pogledala, kakšno je stanje. Iznenada pa je nek listek pristal ob mojih nogah. Nagnila sem se in videla, da je to Sarin plonkec. Od strahu se mi je srce skoraj ustavilo. Učiteljica je šla namreč proti meni. In ob meni se je tudi ustavila. Sklonila se je, pobrala listek, ga odprla in videla, da je plonkec. Z nenevadnim izrazom na obrazu me je pogledala in vprašala: »Gaja, ali je to tvoje?« S prestrašenim glasom sem ji odvrnila: »Ne, gospa učiteljica.« Od začudenja me je še jezno pogledala in dejala: »Če ni to tvoj listek, čigav pa je in zakaj potem leži pri tvojih nogah?« Nato sem rekla: »Oprostite učiteljica, ampak to je velik nesporazum. Ta listek res ni moj. Biti mora od koga drugega.« Vprašala je, kdo je lastnik plonkcev. Nič. Učiteljica ni imela časa z menoj več razglabljati, zato me je zabila: »Gaja, videti je, da je tvoj! Goljufala in lagala si. Takšnega obnašanja nisem pričakovala od tebe. Tale test bo ocenjen z negativno. Poklicala bom tvoje starše in danes popoldan ob 16h pričakujem tebe in tvoje starše v moji pisarni.« Bila sem osramočena, jezna in žalostna. Kaj takega nisem pričakovala od učiteljice. Obtožila me je po krivem. Že bolj pa je bolela izdaja najboljše prijateljice.

Popoldne sem s starši prišla na govorilno uro. Bilo mi je neugodno. Starši so mi sicer verjeli, a vseeno … Med pogovorom je nekdo potrkal. Učiteljica je odprla vrata. Bila je Ana z nekaj sošolci. Imela je pojasnilo. Tisti sošolec, ki je med pisanjem matematike snemal s svojim telefonom, je ujel zanimiv kader. Učiteljici in mojim staršem je dokazal, da jaz res nisem kriva. Učiteljica je bila zelo šokirana. (Verjetno tudi zaradi snemanja.) Opravičila se mi je in mi obljubila, da bo moj test ocenila. Bila sem presrečna, najbolj pa sem bila hvaležna svojim sošolcem.

Prijateljstva so zapletena. S Saro se ne pogovarjava več. Tudi ona je morala potem s starši na pogovor. Ta se ni iztekel tako srečno. Vesela pa sem, da sem se rešila grozne krivice. Krivica boli. Ugotovila pa sem, da lahko boli tudi prijateljstvo.

Alja Doler: Moja zgodba

Mojemu življenju bi vse tja do petega leta lahko rekli popolno življenje. Imela sem zdravo in srečno družino in to je bilo vse, kar sem si želela. Vse se je končalo, ko je deda storil samomor. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je zadnjič izdihnil. Težave so se kar kopičile. Vsakodnevni prepiri mame in očeta so vodili v ločitev. težko sem se navadila na življenje z le enim staršem. Bila sem mlajša, zato tega nisem razumela tako, kot to razumem danes. Mislim, da gre skozi podobne težave veliko otrok. Marsikdo tega ne more sprejeti. Ampak ne glede na vse, moramo v življenju najti to, kar imamo radi in v čemer uživamo. Meni je ravno moja zgodba dala navdih za to, da bi rada pomagala ljudem, ki imajo težave in jim zaradi izkušenj lahko dobro svetovala. S hobiji si krajšamo čas in mogoče celo pozabimo na skrbi. Velikokrat je rešitev tudi pogovor. in tudi le en nasmeh nas ne stane nič vendar lahko marsikomu polepša dan. Ko sem imela slabe dni in mi je šlo vse narobe, sem začela pisati dnevnik. Ne glede ne to, kaj se zgodi, poskušajmo najti dobro stran zgodbe. Izkoristimo vsak trenutek življenja, saj se le enkrat živi.

Eva Kuntner in Ana Capuder: Velika skrivnost

Spletno nadlegovanje je najpogostejši način zlorabe otrok in mladostnikov. Neznanci, s katerimi se pogovarjaš, niso vedno to, za kar se izdajajo. V tej zgodbi bo morala Lara Ana obdržati svojo skrivnost in prijatelje. Vse skupaj pa ji bo oteževal XY. XY je 49-letni moški, ki pozna njeno skrivnost in njeno identiteto. Lara Ana ima veliko prijateljev, ki jih bo morala pustiti za sabo zaradi selitve v drugo državo. Njena mami Urša je dobila boljšo službo, ampak v drugi državi. Njeno selitev je polepšal njen sosed Alex. Ko ga je prvič zagledala, ji je takoj postal všeč — ljubezen na prvi pogled. Sta najboljša prijatelja, ampak Lari Ani bi bilo bolj všeč, če bi bila še kaj več, ne ve pa, da je tudi Alexu všeč ona. »Sem Lara Ana in imam 16 let. Ravno smo se preselili in hodim v novo šolo, kjer je butasto prepričanje, da so umetnostni drsalci mehkužci, ker je pred nekaj leti naš klub izgubil že na prvi tekmi. Na šoli je najbolj popularen šport hokej, zato se pretvarjam, da sem hokejistka. Novi sošolci in sošolke so prijazni, ampak ne poznajo moje velike skrivnosti. Umetnostna drsalka sem. Drsam že od malih nog in obožujem drsanje! Nočem, da za mojo skrivnost izve kdorkoli, ker me bodo potem vsi izzvali in zmerjali z mehkužcem in vrtalko. Mojim staršem sem naročila, da ne izdajo moje skrivnosti niti Alexu. Alex je moj najboljši prijatelj, pozna vse moje skrivnosti. Spoznala sem ga prvi dan, ko smo se preselili v novo hišo. Alex je poleg tega, da je moj najboljši prijatelj, tudi moj sosed. Živim v vrstni hiši. Alexova hiša stoji tik ob naši. Vsako jutro greva skupaj peš v šolo. Moja sestra se je pred kratkim preselila v Ameriko zaradi fanta. Najprej mi je bilo težko brez nje, ampak potem sem spoznala Alexsa in postal je najboljša nadomestitev moje starejše sestre Mojce. Ravno sem se vrnila iz šole in začela delati nalogo, ko mi je zabrnel telefon. Sporočilo mi je poslal neki XY. Hotela sem ga ignorirati, a mi ni nehal pošiljati sporočil, dokler mu nisem odgovorila. Napisala sem: »Hoj«. Takoj je odgovoril. Nekaj časa sva si pisala, potem je prišlo zelo čudno sporočilo, ki se mi je zdelo zelo sumljivo. Pisalo je: »Poznam tvojo skrivnost.« Takrat se mi je šele začelo sanjati, kaj se je ravnokar zgodilo. Nekdo na internetu pozna mojo skrivnost! Lahko jo objavi javno in vsi moji sošolci in sošolke bodo vedeli, da sem umetnostna drsalka. Takoj sem začela razmišljati, kako naj popravim to napako, ampak se mi ni niti sanja, kako. Odgovorila sem mu: »Kaj poznaš? !?« Moj genialen načrt je bil, da se pretvarjam, da nimam skrivnosti. Napisal je: »Vem, da si umetnostna drsalka. « Takrat mi je srce začelo biti zelo hitro in začela sem se spraševati, kdo je on. Povedal mi je, da je tudi sam umetnostni drsalec in da me je videl na eni od tekem, na katerih sem tekmovala. Takoj mi je odleglo. Povedal mi je tudi, da je star enako kot jaz. Priznala sem, da sem drsalka na ledu in če tega ne pove nikomur. Preden sva se nehala pogovarjati, mi je povedal še, da so mu všeč moje slike, ki sem jih objavila na FaceBooku. Naslednji dan sva se spet pogovarjala. Rekel je, da naj mu pošljem nekaj svojih fotografij. Hotela sem mu reči ne, ampak mi je v hecu zagrozil, da bo vsem razkril mojo skrivnost. Potem sem se odločila, da mu bom poslala sliko v kopalkah na plaži. Hotel je še več. Izbrala sem še eno fotografijo v kopalkah. Takoj je odgovoril: »Pošlji še kakšno fotko z manj oblačili.« Bila sem šokirana in mu napisala: »Ali niso kopalke dovolj zate!?!« Nisem mu več toliko zaupala. Vprašala sem ga, kako mu je v resnici ime. Ni mi več odgovoril. Vedela sem, da mu ne smem več toliko zaupati. Minil je cel teden in nič se nisva pogovarjala. Bala sem se, da bo izdal mojo skrivnost. Nekega jutra mi je pred odhodom v šolo z Alexom XY spet napisal sporočilo: »Oprosti, ker se ti cel teden nisem javil, ampak smo imeli veliko testov in sem se moral učiti. « Prosil me je še za eno sliko. Poslala sem mu sliko v spodnjem perilu samo zato, da me bo nehal prositi za slike. Tako se je najin pogovor za tisti dan končal. Naslednji dan me je spet prosil za sliko in spet sem mu poslala eno brez majice, ampak ne brez spodnjega perila. Naslednje jutro me je prosil, če mu lahko pošljem eno zgoraj brez. Zagrozil mi je še, da bo mojo skrivnost objavil javno na FaceBooku, če tega ne naredim. Zbala sem se, da bo mojo skrivnost res objavil, zato sem mu poslala sliko. Ustrašila sem se še, da bo poleg moje skrivnosti objavil še vse moje fotografije. Čez nekaj časa mi odgovori: »Kar tako naprej Lara Ana, pa ne bo nihče izvedel tvoje skrivnosti. « Takrat pa sem se začela zelo bati. Kar naenkrat mi je postalo vseeno za mojo skrivnost. Povedala sem Alexu za XY in za mojo skrivnost. Bil je zelo presenečen glede drsanja. Potem sva skupaj poklicala na Tom telefon. Po temeljitem pogovoru z uslužbenci sem XY prijavila na policijo. Policaji so mi povedali da je XY zelo popularen spletni nadlegovalec mladih punc. Pokazala sem jim najin pogovor in bili so presenečeni, da se je to spet zgodilo. Zdaj se nisem več počutila tako grozno, ker so mi povedali, da nisem edina, ki je nasedla takim spletnim prevaram. Mami in oči sta bila zelo jezna name. Za kazen sem dobila cel mesec hišnega pripora in prepoved uporabe spleta, razen če moram narediti kaj za šolo. Tako kazen sem si pomojem mnenju zaslužila.

Z Alexsom se sedaj veliko bolj pogosto druživa, saj sva par. Čeprav se nisem hotela preseliti, sem zdaj vesela, ker sem spoznala tudi Alexsa. Sestra se je vrnila iz Amerike med poletnimi počitnicami. Povedala sem ji celotno zgodbo o XY in bila je šokirana. Ravno takrat je nekdo potrkal na vhodna vrata, bil je policist. Povedal nam je veselo novico, da so končno ugotovili, kdo je XY. XY je v resnici 49-letni moški, ki nima službe in živi v kleti svojih staršev. Ugotovili pa so tudi, da zlorablja vse starosti žensk po spletnih omrežjih. Vsi v moji družini so bili šokirni. Naučila sem se nekaj zelo pomenbnega iz te grozovite izkušnje. Vedno se obrni na odraslo osebo, da ti pomaga, preden je prepozno. Vedno te lahko reši pred groznimi situacijami. Če bi takoj, ko mi je XY poslal sporočilo, povedala staršem, se mi ne bi to zgodilo. Zapomni si še to, da ne smeš zaupati vsakomur, ki ga spoznaš.«

2014

Klemen Moderc: Šolsko ocenjevanje

VIDEO

Karmen Likar: Samomor

Živela je divje življenje,

mislila, da so se ji uresničile vse želje,

pila, kadila, droge jemala,

doma je lagala,

da gre se k prijateljici učit

in nalogo naredit,

da dobro ji gre v šoli,

da vsak večer pred spanjem moli,

da se drog nikoli ne bi dotaknila,

da, če zavohala bi cigareto, bi se zadušila,

da v vseh 17 letih njenega življenja nikoli še ni pila…

A, ko vsaj resnica bila zares bi taka,

ko vsaj bila bi prava zgodba tej enaka!

Ni hodila se učit,

hodila je ven s prijatelji pit.

V šoli je niso videli že celo leto,

ker zjutraj punca spi vneto,

mora biti spočita za nočne norije,

ko hodi po mestu in s pr’jatli pije,

Boga že zdavnaj je izgubila

ker že 2 leti ni molila,

cigarete so najboljše prijateljice njene,

kokain, LSD ali heroin ji vedno dobro dene,

ker tako lahko odplava daleč proč,

ne ve, da zares potrebuje pomoč.

Takrat, ko punca nima drog

se rada loti svojih rok,

z rezilom se reže,

da breme življenja za hip

s sebe odreže,

fizična bolečina zna prekriti

tiste probleme, ki se jih ne da rešiti,

probleme, ki se v glavi skrivajo,

njeno početje izzivajo.

A problemi kmalu tako močni postanejo,

da sama ne more se z njimi spoprijeti,

tako ji le negativne misli ostanejo,

tiste, ki pravijo da dekle mora umreti.

Ker nikomur ni zaupala,

da v šolo več ni upala,

ker se ji vsi posmehujejo,

zlobni otroci jo ustrahujejo,

da jo fant je zapustil

in ji nikoli ne bo več odpustil,

ker nikoli nihče ni vedel,

v kaj otrok je zabredel,

zato je v drogah našla uteho,

narkomani so jo vzeli pod streho,

na kriva pota je zavila,

a od težav ni pobegnila,

morda le za nekaj trenutkov,

ko glava je bila polna lepih občutkov,

ko punca bila je zadeta,

v odvisnosti kmalu ujeta.

A težave so se vrnile,

misli so punci govorile,

da je bolje če umre,

iz tega sveta proč naj gre,

ker ni vredna ljubezni in toplote,

vredna je obupa in samote.

Tako dekle se je odločilo,

da prereže si žilo,

da zareže malo bolj,

ker življenja ima dovolj.

To je tudi naredila,

od življenja se je poslovila,

a očitno je pozabila,

koliko ljudi je zapustila

očeta, mamo, sestro,

ki jo radi so imeli,

nazaj med živimi so jo želeli

niso vedeli, da je šla punca skozi težke čase,

zato so krivdo prevzeli nase,

češ, da morali bi opaziti,

da dekle želi se ubiti.

Kdorkoli želi si vzeti življenje tudi sam,

kdorkoli morda preživlja težek dan,

ta naj se zave,

da ga nekdo ima rad,

nekomu naj pove,

vse svoje skrbi,

naj pove kako trpi,

naj poišče pomoč,

ker je žalostno,

da nekdo odide proč,

žalostno je, da nekdo se ubije,

ker nekomu na svetu srce le zanj bije.

Sara Pavlović: Življenje ni vedno nekaj dobrega

Čutim nek čuden pritisk. Moje misli se bistrijo. Ne ne pusti jim tega, si mislim. Razmišljaj o drugih stvareh. Mavricah, samorogih. Ne pusti mislim…A tedaj je že prepozno. Spomnim se vseh dogodkov tega dneva. Samo slabih. Samo stvari, ki mi niso bile všeč, stvari, ki so me tisti dan prizadele. Počasi pridem do ugotovitve, da me nihče ne mara, da bi bil svet boljši brez mene. Gledam po sobi, da bi našla nekaj z ostrimi robovi, da končam to brezsmiselno življenje. A ne morem vstati. Noge me ne ubogajo, nočejo se premakniti. Spet začutim nek čuden pritisk. Oči se mi solzijo, trudim se, da ne bi jokala, a mi ne uspeva. Bolj ko se trudim, bolj solzne oči imam. Zato se kmalu neham truditi in pustim, naj se zgodi. Pričnem jokati, Ne morem se ustaviti. Čutim, da sem zadela dno. Ko se čez nekaj časa pomirim, se poskušam spraviti v boljšo voljo, zato poiščem telefon in zavrtim svojo najljubšo skladbo.  A učinek je ravno nasproten od pričakovanega. Namesto, da bi svoje počutje izboljšala, sem ga le še poslabšala. Moje sovraštvo do sebe se le še poglobi. Sama se bi se zdim odveč, grda, grozna, sploh se ne počutim kot človek. Še kot žival ne. Ko začnem razmišljati o svojih dobrih lastnostih pa se ne spomnim nobene. Niti ene. Zaradi tega se počutim še bolj grozno, sploh se nočem več ukvarjati sama s seboj. Najraje bi si iztrgala dušo iz telesa, jo zamenjala ter pobegnila nekam, kjer bi bila lahko srečnejša. Iz teh misli pa me iztrga zvok budilke.

Ura je pet zjutraj. Zberem vso moč, ki jo imam in vstanem iz postelje. Uro kasneje se odpravim na avtobus. Okoli mene so sami neznani obrazi. Kmalu izstopim iz avtobusa in vstopim v šolo. V to grozno stavbo, polno trpljenja učencev in učiteljev, polno neizpolnjenih sanj in razočaranj vseh vrst. Ta stavba mi že dolgo časa predstavlja edini pobeg. Pobeg iz sveta v moji glavi, pobeg iz mojih misli.  Več domače naloge dobimo, manj časa lahko razmišljam o vsem, kar je narobe z mano. Več predmetov sprašujejo naslednji dan, več časa se učim. Tako živim že skoraj dve leti. Že vse od tistega dogodka, ki je postavil moje celotno življenje na glavo. Ne razumite me narobe, sem vesela, da sem še vedno tu, da nimam kakšne neozdravljive bolezni ali pa luknje v glavi. A to, kar ljudje vidijo, to nisem jaz. To je le maska. Nisem dobra duša, nisem zagrizena metalka ali pa neka čudakinja z rdečimi lasmi, kot ljudje radi rečejo. In le malo ljudi to ve, še manj pa jih to razume.

Z ljudmi na splošno nisem imela neke dobre izkušnje. Vsi, ki sem jih poznala, so nekako izdali moje zaupanje. Bila sem le sredstvo za doseganje nekega cilja. Vse dokler nisem spoznala NJE. Takoj sva se ujeli, postali sva najboljši prijateljici, a lepega dne se je to kar na lepem končalo. Umrla je. Dejstvo, da je ni več, je moje življenje postavilo na glavo. Spremenila sem se, priznam. Vsi ljudje s katerimi sem se začela družiti za tem dogodkom, so le izkoristili mojo občutljivost in me prizadeli. Na veliko različnih načinov. Nekaterim pa je šlo na živce to, da še nisem prebolela NJENE smrti. In so se zaradi tega enostavno nehali družiti z menoj.

Tako sem se začela počasi oddaljevati od družbe. Vsak večer sem razmišljala o tem kako grozna sem, kako brezupen primer, kako me nihče ne mara. Včasih sem imela kakšne take prebliske tudi na najbolj sončen dan. Počasi pa sem se odločila, da mi je tega dovolj. Da nočem biti takšna. Hotela sem se postaviti na noge in živeti normalno življenje. Tak je bil moj cilj, ko sem spet stopila skozi vrata gimnazije, v novo šolsko leto. Kakšne ocene neki, želela sem si samo sprejeti sebe, tako kot sem. Nisem se hotela mučiti s tem, da bi iskala nove prijatelje, ki bi me spet prizadeli. Tako sem se trudila sama priti skozi vse to in ni mi ravno uspevalo. Vse skupaj je postajalo še hujše in kar naenkrat sem postajala vedno bolj agresivna. Vesela sem bila samo ob posebnih priložnostih, kar bi v številkah lahko pomenilo le kakšne tri dni na mesec. Stvari okoli mene so me začele motiti, vsi in vse mi je šlo na živce, vedno več sem se zapirala v svojo sobo, nisem hotela več preživljati časa z mojo družino. Vedno več časa sem poslušala glasbo, ki je postajala vedno bolj temačna in depresivna. Manj ljudi jo je poslušalo, bolj mi je bila všeč. Nisem hotela biti kot drugi. Nisem jim hotela biti podobna. To mi je vedno bolj uspevalo. Pobarvala sem si lase, odklanjala vso popularno kulturo, način življenja, oblačenja. In nato sem spoznala nekoga, ki je to moje življenje spet obrnil na glavo, tokrat v pozitivnem smislu.

Začela sem se družiti z NJIM. Na začetku me je bilo zelo strah, da bo takšen kot drugi. A čez čas sem videla, da je ta moj strah brez smisla in tako je moje življenje postajalo vedno bolj pozitivno. Vedno, ko se je moje psihično stanje poslabšalo, sem ga lahko poklicala in vedno mi je pomagal. Sčasoma je najino prijateljstvo postajalo vedno tesnejše. Še vedno me je strah, da bi se nekega dne odločil oditi in pustiti to prijateljstvo za sabo. Mislim, da bi me to popolnoma uničilo. A zaenkrat je še vedno tu in moje stanje se počasi izboljšuje. Vedno več časa sem dobre volje in na ta napredek sem ponosna.

Mislim, da mora imeti vsak človek ob težkih trenutkih nekoga ali pa nekaj, za kaj je prepričan, da mu bo vedno stal(o) ob strani. Ni nujno, da je to človek, to je lahko tudi glasba, prijatelji na internetu, karkoli. Nikoli se ne smemo vdati v usodo, tudi če se nam zdi situacija še tako brezizhodna. Vem, da se sliši klišejsko, ampak tako je. Z voljo in malce pomoči ostalih se doseže veliko. In ko odrastem bi rada rekla, da mi je uspelo. Uspelo premagati depresijo.

Aleša Brejc: Diham

Temá je večna legla, hládna polja

so tiho spala. Nič življenja, mrtva.

Še trava, listje mrtvih gibov čaka,

na vodi črni krhka tone volja.

Po vsaki temni noči žarek sonca

oblije svet z goljufivim zlatom.

Je danes tam? Pogum s strašnim bratom

bojuje se osamljen prav do konca.

Ko legla nadme težka megla siva,

blodnjak je tisočerih stez prekrila.

Izhod se zdi edini tu zaspati.

A led nad meglo nikdar ni se zgrnil,

še revnim dušam težo, bol prinesla

bi, sonce razjasnilo jo, da diham.

Doroteja Kragl: Moja krivda, samo moja

Še en običajen dan. Dan,  v katerem je težko že vstati iz postelje, kaj se šele soočati z napori, ki jih prinaša vsakdan. Preden se privlečem iz sobe v dnevni prostor mine kar nekaj minut. Usedem se na kavč in ob jutranji kavi prižgem cigareto. Z mami  in očimom klepetamo, vendar moramo paziti, da ne zbudimo sestrice. Po jutranjem obredu sem se oblekla, umila in odpravila na vlak.

Ura je odbila 7.44, začetek pouka. Na urniku so latinščina, biologija in grščina. Preživim prve tri ure in se ob zvoncu s sošolci odpravim v jedilnico.

Zazvonil je telefon. Mami. Že spet. Že drugi klic danes, kot izgleda me zares pogreša. Oglasim se. Razen ihtenja iz njenih ust ni bilo slišati besede. Samo jok. Nato je spregovorila, samo eno besedo ˝rak˝. Takoj sem vedela, o čem govori. Ponovil se je. Ne sme. Ne njemu, ki me je vzgajal, ne mojemu atu. To ni mogoče.

Oglasil se je šolski zvonec, ki je oznanil začetek pouka. Bila sem v popolnem šoku. Nisem slišala pogovora sošolcev. V ušesih mi je samo odzvanjala beseda rak. Nisem videla barv, samo njega, kako spet leži v bolnišnici.

Profesor je vstopil v razred. Za nekaj trenutkov sem izgubila zavest. Črnina.

Prva stvar, ki se jo spomnim je, da sedim. Mislim, da v razredu. Nisem prepričana. Še vedno mislim na njega.  Svet se zaustavi.

Nisem več prisotna, ujeta sem v svoj svet. No, sem v prostoru, ampak moje misli se prepletajo. V ušesih mi odzvanja ´krivakrivakrivakriva´. Glasovi v glavi mi govorijo, da nisem dovolj dobra, da sem  grozna oseba. Ponavljam si, da ne smem, da moram vztrajati, vendar je Ona zmagala.

Vljudno prosim, če smem v kopalnico. Sklonjena nad straniščno školjko si ponavljam, da sem kriva samo jaz. Če ne bi bila tako grda in debela, se mu rak ne bi ponovil. Izbruham vse, kar je v meni vsa čustva, vso bolečino. Iz mojega telesa gre vsa umazanija. Ves gnus, ves prezir in vsa otopelost. Skoraj sem že čista in svobodna. Usedem se na tla in si ponavljam, da bi bil svet boljši brez mene, medtem pa mi po koži nežno drsi rezilo. Iz kože teče živordeča kri. Končno sem svobodna, izpopolnjena. Trenutek pozitive mine.

Sesedem se na tla, še nižje kot sem sedela. Solze v očeh. Sovražim se. Sovražim svoja dejanja, svojo nemoč.

Grem proti učilnici. Že na hodniku zaslišim glasno dretje, lepše povedano, glasno govorjenje v razredu. Z nasmeškom, ki sega do ušes, se vrnem mednje. Ko stojim pod vratnim ubodom se zavem realnosti. Samo za trenutek. V razredu sedi razredničarka in me gleda z usmiljenjem v očeh medtem ko skuša neuspešno umiriti razred. Ve, kaj se je dogajalo. Ne reče besede. Res nima(m) sreče. Kričanje v razredu v meni sproži nemir. Želim si ven. Želim na svež zrak. Sovražim hrup. Sovražim prepire. Sovražim vse. Najbolj pa sovražim sebe. Počutim se ujeto, ukleščeno v svoje telo.

Možgani spet preklopijo na samouničevalne misli. Želim si ga, ne, potrebujem ga.  Je moj način soočanja s stisko, s težavami. Ponudi mi trenutno zadoščenje. Ampak ta trenutek mine.

˝Odklopim˝ se iz realnosti. Vendar tokrat poskušam  reči ˝stop˝ črnim mislim. Vrnem se v sedanjost. Nemirna sem. Tresem se, toda se imam pod kontrolo. Profesorica je končno prevzela vsaj delen nadzor nad razredom. Tokrat svojo napetost sproščam s pisanjem. Črka za črko, vrstica za vrstico, se v moji notranjosti manjša napetost. Prišla sem do tukajšnje vrstice. Odzvonil je konec ure. Na urniku sledi Vera in kultura. Končno se lahko sprostim. Profesor nas s svojim predavanjem spravi v dobro voljo in nas nasmeje skoraj do solz. Nad sabo sem pridobila nadzor. Nič ne čutim. Lažem. Čutim mir. Tokrat sem zmagala jaz.

Ko razmišljam o tem, kaj v meni povzroča nemir, ne pridem do odgovora. Zame je izziv vsak trenutek. Vsak dogodek v meni vzbudi željo po uničenju. Ampak tudi taki trenutki včasih minejo… Takrat jih nadomesti smeh in pogled, v katerem je včasih mogoče opaziti tudi iskrice in ne le prazen pogled.

Od tega dogodka je minilo nekaj mesecev. Učim se novih načinov sproščanja napetosti. Risanje, pisanje, tek. Pogovor. V bolnici so mi pomagali. V dolgotrajni hospitalizaciji sam se naučila prepoznati svoja čustva, stvari, ki me spravijo v neugoden položaj. Sama nad sabo sem pridobila nadzor, v pozitivnem smislu.

Vem, da tako soočanje s stisko ni (bilo) primerno, ni konstruktivno, vendar je to vse, kar zaenkrat  imam. Je vse, kar lahko storim v trenutku, ko imam občutek, da mi bo teža sveta zlomila hrbtenico. Je vse kar mi zaenkrat omogoča, da lahko preživim v tem svetu. V tem svetu laži in v svetu, kjer vlada bolečina.  Vendar bo tudi to minilo.

Mia Biber: Kako sem prenesla smrt najboljšega prijatelja

Bilo je sredi oktobra, ko sem se pogovarjala z Urbanom po facebooku, da se dobimo teden pred novim letom. Ko je prišel december smo se vsi prijatelji veselili, da bomo čez dva tedna končno videli Urbana po več kot treh mesecih. Teden pred tistim, ko naj bi se dobila z njim sem izvedela, da je umrl. To me je zelo potrlo, a po daljšem premišljevanju in žalovanju sem prišla do spoznanja, da ni umrl zaman, ker je dal nekomu drugemu mesto v življenju in da je samo še en angel več, ki pazi na nas od zgoraj. Poleg tega pa, da se ne bo več mučil in prenašal bolečine, kajti imel je levkemijo že eno leto in nekaj. Pomagalo pa mi je tudi to, da sem se s tem spomnila vseh lepih trenutkov, ki sva jih skupaj doživela, vsakega njegovega nasmeha in njegovih nasvetov, ki mi jih je dal za premagovanje ovir, tako sem pomislila, da je naredil veliko dobrega v življenju in s tem pomagal veliko ljudem. S tem bo ostal tak v mojem srcu, nikoli ga ne bom pozabila, uporabila bom nasvete, ki mi jih je dal in z njimi bolje živela, ker bom imela spomin na najboljšega prijatelja, ki mi še vedno veliko pomeni. Problem pri vseh ljudeh je to, da ko jim nekdo umre, ne govorijo o tem, kajti če ga omeniš, če se pogovarjaš s kom, ki ga je poznal, ti bo veliko lažje. Spoznal boš, da ni nič slabega, če ga omenjaš, kajti spomniš se lepih trenutno, se lažje spopadeš z žalostjo. Ugotoviš, da če tudi je odšel za vedno, je pustil za sabo dobre sledi, ki ga bodo zaznamovale za vse naše življenje. On bi si želel, da lepo, z dobro voljo, nadaljujemo življenje.

P.S. Ko sem žalostna igram na kitaro in pišem pesmi. To pesem sem napisala v spomin Urbanu. Lažje se izražam pri pisanju pesmi v angleškem jeziku, zato je pesem, ki sem jo posvetila njemu v angleščini.

FOR YOU

It was a night,

stars were shining bright,

when I accept that you are death.

I was singing song for you,

it was for you only,

I didn’t feel lonely,

beacause I know that you are with me,

you’ll always stay in my heart,

and you are watching me from above,

I’m writing this song,

cause i still remember you,

I feel good cause I know,

that you would like to see my smile

and I give it to you,

every time when I’m thinking about you.

Neža Kapelj: Jaz in samo jaz

Še pred dobrim letom, sem sovražila sebe. Hotela sem drugačno življenje, pobegniti stran, zbežati in se nikoli več vrniti nazaj…

Nikoli nisem bila problematičen otrok. V šoli sem imela dobre ocene, hodila sem v glasbeno šolo in bila tabornica, kar me je osrečevalo. A kot vsak, sem imela nekaj problemov. Moj najhujši del dneva je bilo dopoldne – šola. Nisem se bala testov in spraševanja. Bala sem se sošolcev. Ti me niso ravno marali.

Vse se je začelo v 4. razredu, ko smo pri športi vzgoji igrali nogomet. Nekdo je z roko udaril žogo, in seveda, so se fantje med seboj začeli kregati. In jaz, kot pametna deklica, sem hotela spor razrešiti. ˝Pod kakim kotom si imel roko?˝sem vprašala. In vsi so me začudeno pogledali. ˝Ja, če je imel roko pod 45° ni šteto kot udarec z roko.˝ In seveda, so vsi bruhnili v smeh. A to ni bila le enkratna šala… Od takrat naprej so me zafrkavali zaradi tega. ˝Ej, ali je ta kreda pod kotom 45°? Pazi, miza se maje pod kotom 90°!˝ Tako so fore navajali eno za drugo. In ker sem bila zelo krhka in čustvena deklica, sem hitro planila v jok. A ko so videli, da me zafrkavanje boli, so me zafrkavali še bolj. In ne več samo s kotom 45°!

Vsak dan v šoli je bil mučen. Včasih sem stala pred vrati šole in razmišljala, ali bi sploh vstopila. Sama sem stala v kotu hodnika, gledala v tla. Imela sem prijateljice, a nikoli take, kateri bi lahko vse zaupala. In če sem kateri že povedala skrivnost, jo je naslednji dan vedela že vsa šola. Ničesar nisem povedala nikomur. Se spomnite tistih predavanj, ko so vam učitelji govorili, da povejte če vas kdo zafrkava, pretepa, bla bla bla? Povejte mami ali atu, sestri, učiteljici? No je, tega nikoli nisem naredila. Vedno sem hotela, a nikoli nisem imela poguma. Mislila in vedela sem, da ne bo pomagalo.

Vso bolečino sem  zbirala v sebi  4 leta. A včasih se je zgodilo, da niso mogla več zadrževati svoje jeze. Ko sem bila doma, sem odšla v bližnji gozd in kričala kolikor sem le mogla. V v šoli je bilo težje. Nikomur nisem hotela pokazati, kako so me njihove besede prizadele, zato sem nehala jokati. Včasih sem stisnila peresnico, kolikor se je le moglo, da ne bi udarila sošolca ali zakričala na učitelja. A včasih je bilo prehudo. Ugotovila sem, da je lažje prenašati fizično bolečino kot pa psihično. Odšla sem na stranišče in z vso močjo udarjala v ploščice. Hotela sem le da mi bolečina v meni izgine, zato sem udarjala v zid in čutila le bolečino v roki. Ni me skrbelo za krvave roke ali kaj si bodo mislil starši, ko jih bodo videli obtolčene. In ko je bila bolečina v rokah dovolj velika, da sem pozabila na skrbi, sem nehala udarjati steno.

A moje skrbi so se šele začele…

Ko sem bila v osmem razredu in sem končevala 7. razred glasbene šole, sem seveda morala odpraviti izpit. Imela sem ga takoj po šoli. Bila sem pripravljena, vadila sem in bila samozavestna. A kot po navadi so mi sošolci samozavest izbili na nulo. Na izpit sem prišla jezna, polna negativne energije. Ocenjevali so me moja profesorica klavirja, profesorica teorije in seveda, ravnatelj. Odgovorila sem na dano vprašanje in  izvedla ritmično vajo. Ko ko sem morala zapeti melodijo, sem ponorela. Vsa jeza, ko se je kopičila v meni 4 leta, je prišla na plan. Kričala sem na profesorici, očitala ravnatelju in nisem hotela zapeti melodije. Solze so mi napolnile oči in mi tekle po licih. A profesorji so me le gledali z odprtimi usti. Ničesar niso rekli. Mama je pritekla v učilnico ter me zvlekla ven. Čakala sem na hodniku, ko se je opravičevala profesorjem. Ven je prišla z jeznim pogledom. Prijela me je za roko in odvlekla v avto. Vso pot je kričala name, a jaz sem bila tiho. Na sredi poti pa je sem jo preglasila. Priznala sem ji vse. Vso bolečino, ki sem jo doživljaja vas 4 leta, vse trenutke ko bi najraje zakričala in zbežala stran. Doma smo se pogovorili. Sicer sem bila večino časa tiho, saj sovražim pogovore okoli mize z mamo in očetom.  Privolila sem, da bom obiskala terapevtko za mladostniške težave, čeprav se mi je zdelo ZELO neumno. A celo ni bilo.

Pogovarjale smo se o vsem. Lahko sem ji povedala vse, tudi tistega kar staršem nisem. Nekega dne je prišla v pisarno z lepim pisanim zvezkom. Položila ga je predme in odprla sem ga. Na platnici je pisalo: ˝Jaz sem tisti, kateremu lahko za vse zaupaš!˝ Prinesla mi je dnevnik, moj prvi, a vsekakor ne zadnji. Naročila mi je, naj vanj pišem vse: vesela in žalostne dogodke. In držala sem obljubo. Čeprav se mi je na začetku zdelo bedno, sem s časom spoznala, da mi je v pomoč.

Liste sem napolnila z žalostnimi besedami na primer zafrkavanje v šoli ali smrt dedka, ki me je zelo prizadela. A seveda je bil prostor tudi za vesela dogodke: taborniki, poroka tete, ljubezen… In ko sem obračala liste in obujala spomine, sem spoznala, v čem je težava. Imela sem lepo življenje. Razumljivo in skrbno družino, prijatelje… A kriva sem bila jaz. Zakaj? Ker sem zanikala tisto kar v resnici sem. Nisem sprejela same sebe. Zanikala sem svoje sposobnosti in želje, da bi me drugi vzljubili. Nato sem nase začela gledati drugače. Nisem si več hotela škodovali ali postati nekdo drug. Ko sem se pogledala v ogledalo nisem videla več prestrašene in ranljive deklice. Videla sem sebe, kako odraščam z vsakim dogodkom, ki mi ga podari življenje in se veselila prihodnosti.

Seveda se zafrkavanje ni vstavilo takoj naslednji dan. A ko se sošolci videli, da mi njihove fore ne pridejo več do živega, me niso več zafrkavali. Začela sem se zafrkavati z njimi, a nikoli nisem zafrkavala kogar koli drugega, tako da bi ga prizadela in bi trpel enako kot sem trpela jaz. Dobila sem nov moto: ˝Skozi eno uho not, skozi drugo ven!˝

Sara Kemperle: Dialogi

Vsi samo kažejo s prstom

na tuje napake

hočejo si krasti

svoje sanjske oblake

zdi se mi, da še komaj živijo

zakaj zahojate že polomljena krila?

Najbolj od vsega si želijo, da poletijo.

Hočeš mu dodati breme,

s tem, ko ga ignoriraš,

misliš, da si boljši, ker lahko ga šikaniraš.

Nič ne veš o njem, ne vidiš mu v dušo,

sodiš ga kot Bog,

Včasih rajši videl bi ga pod rušo.

Prvi naj vrže kamen vame,

če je brez greha,

le če je sam čist, jezik naj otresa.

Hočeš imeti to, kar imam jaz,

lomiš in ubijaš, da prišel bi do tja.

Z viška me gledaš,

želiš kosti mi zdrobit,

podcenjuješ me, hkrati pa hočeš se ubit.

Žalost ti srce preveva,

zato jo izbruhneš v lažen nasmeh,

problemov sto in sto,

pa še vedno nič ti ne piše v očeh.

Svet delimo na grdo in lepo,

obupujemo nad življenjem,

čeprav imamo hrano in obleko.

Mi smo menda zafurana generacija,

ki vse bo reševala,

optimizem pa najdemo le blizu bokala.

Ker nihče ne prisluhne,

ker vsi le monologe,

namesto dialogov govorijo,

svet otrpne in zavije se v sivino.

Po tej sivini hodi duša mlada,

duša, ki bi nekoga hotela imeti rada.

Ker platonska ljubezen dandanašnjega je časa

in ker skromnost najedel je zob časa,

ker vsaka grda beseda boli

in ne zavedamo se, kakšno težo nosi naša

zato, zato človečnost izgubljamo

zato se pogubljamo.

Bolečina ni od Boga,

bolečina ni zato, da se tebi roga,

ima določen namen.

Toda potrebuje ljudi, da svojo bolečo moč izgubi.

Dovolj je prelivanj krvi

in bedne igre moči,

ignoriranj človekove nemoči,

ker nekdo vsakič, ko drugi spijo,

bedi in toči solze,

ki jih jutro izpije iz dlani noči.

Vsako ranjeno srce in izmite oči

potrebujejo svetlo srce in čuječa ušesa,

ker je treba preprečiti,

da življenje dragocenega človeka

dan za dnem iz njega ne odteka.

Nuša Roršek: Bila je žrtev nasilja

Bila je od dvanajstega leta zaprta vase. Zdaj, ko sem odrasla, se sprašujem, zakaj je bilo to potrebno.

Govorim o prijateljici, s katero sva se poznali že od malih nog. Igrali sva se v peskovniku, bili skupaj ob vikendih in se zabavali v parku na pisanih vrtiljakih in toboganih, izmenjavali sva si punčke in druge igrače. Skupaj sva začeli hoditi v prvi razred osnovne šole in si zaupali vse skrivnosti. Naenkrat pa je bilo vse drugače. Nisem vedela natanko, kaj se dogaja. Postajala sem vsak dan bolj napeta in žalostna, saj nisem vedela, kaj je narobe z mojo najboljšo prijateljico. Prišli so dnevi, ko je hotela biti v samoti. Opazovala sem jo med poukom, po šoli, hodila sem k njej na obiske, a nisem ničesar izvedela. Ves čas je bila zamišljena in zaprta vase.

Nisem doživljala več tistih trenutkov, ko bi mi zaupala skrivnosti. Neki dan sem se odločila, da po pouku obiščem njene starše in jih povprašam o njenem stanju. Prispela sem pred vrata njihovega stanovanja in nenadoma zaslišala prepir. Slišala sem zvoke, ki so bili podobni udarcem. Prestrašena sem bila, zato sem stekla iz bloka. Nisem vedela, kaj naj naredim. Noge so se mi šibile, zato sem nekaj časa počakala pred blokom na klopci. Poklicala sem svojo prijateljico, da bi izvedela, kje je in kaj se dogaja. Toda vsi klici so bili zaman. Poskusila sem jo še dvakrat priklicati, vendar se ni oglasila. Nato pa mi je po desetih minutah začel zvoniti mobilni telefon. Na zaslonu se je prikazalo njeno ime. Hitro sem se oglasila. Slišala sem samo jok in čutila, kako jo je strah. Prekinila je. Iz bloka je prihitela z nahrbtnikom, da bi zbežala. Ustavila sem jo in povedala mi je, da je bila žrtev nasilja, da jo oče pretepa. Sprva nisem vedela, kako naj ji pomagam. Odpeljala sem jo k sebi domov, da se je pomirila. O tem sem govorila tudi s svojimi starši, ne da bi ona vedela za to, saj bi bila užaljena in potrta. Starši so predlagali, da bi o tem obvestili policijo in da bi bilo morda pametno, če bi odšla v krizni center za mlade. Ko sva odšli naslednje jutro skupaj v šolo, sva ugotovili, da naju nekdo zasleduje. Bil je njen oče. Prestrašeni sva tekli, kolikor so naju nesle noge. Varno sva prispeli do šole in odšli k pouku. Oče moje prijateljice je bil velikokrat pod vplivom alkohola, zato njena mama in oče ločila in tudi živela ločeno. Prijateljica pa je bila nekaj časa pri očetu in nekaj časa pri materi. Ta dan bi morala k mami, ki živi pet kilometrov od šole. Na pot se je odpravila kar peš. Lepo sva se poslovili, se objeli in odšli vsaka na svojo stran.

Popoldan sem čakala na njen klic, vendar zaman. Ponovno me je zgrabila panika. Poklicala sem njeno mamo, da bi izvedela, ali je prispela iz šole. Odgovorila mi je, da je še ni iz šole domov. Čez nekaj ur so njeno mamo obvestili, da je njeno hčer ugrabil nek moški. Začelo se je iskanje pogrešane prijateljice. Policija jo je dan in noč  iskala, naslednje jutro pa so našli kombi, v katerem je spal moški, prijatelj njenega očeta. Iz prtljažnika pa so se slišali kriki. Policisti so razbili vrata in zagledali zvezano in vso prestrašeno deklico.

Hvaležna sem bila policistom, ker so rešili mojo najboljšo prijateljico, ki je ne bom nikoli več pustila same. Poskrbeli so tudi, da za prijateljico zdaj skrbi samo njena mama, njen oče namreč potrebuje zdravstveno pomoč. S prijateljico sva veseli, da se je tako končalo.

Minca Češnovar Zupanc: Žan

Žan je bil običajen srednješolec, ki je rad hodil v šolo. Zanimala ga predvsem glasba. Včasih mu je težave povzročala matematika, saj je ni razumel dobro, a mu je pomagalo njegovo dekle Sara. Težave pa so se pojavljale tudi doma. Starši ga sploh niso razumeli in včasih se je zdelo, kot da je bil posvojen, saj so njegovi starši izražali nad njim veliko nezadovoljstvo. Žana sploh niso imeli radi, zagotavljali so mu zgolj materialne dobrine in mislili, da je to dovolj. Žal so pojem starševska ljubezen strpali v predal, ki ga niso znali več odpreti. Sčasoma pa so se začele težave pojavljati tudi v šoli. Žan se je vedno slabše učil in tudi prijatelji in sošolci so ga zbadali in se norčevali iz njega. Žalostno je bilo tudi to, da sta bila Žanova mama in oče alkoholika. Včasih sta ga tudi pretepala. Nevzdržno stanje doma in neprijaznost sošolcev sta Žana pripeljala do obupa.

Ko je Žan nekega dne domov pripeljal svoje dekle Saro, mu je oče dejal, da ona ni primerna zanj. Sara in Žan sta se sprla in razšla. Žanu se je zato vse zdelo brezupno. Pustil je šolo in odšel od doma. Živel je na ulici in kot brezdomec prosil za denar. Ker je bil še mlad, je s takim načinom preživetja zaslužil kar nekaj denarja. Zapadel je v slabo družbo in začel piti, kaditi in se drogirati. Ves ta denar mu je prišel prav za nakup teh substanc. Nekega dne ga je srečal prijatelj, ki ga je poskušal spametovati, a se Žan ni pustil. Po nekaj poskusih pa mu je le uspelo Žana pripeljati domov. Oče in mama sta se ob njegovi vrnitvi ganjeno zjokala, a mu takoj, ko je bil spet doma, začela ukazovati, kaj naj počne, in odšla vsak v svoj prostor. Žan je ugotovil, da je nezaželen in je ponovno začel bežati v svet droge. Njegovi »prijatelji drogeraši« so odšli iz tega kraja in Žan ni vedel, kaj naj stori. Vsak dan je bil bolj obupan in začel je razmišljati o samomoru. Z vsakim dnem mu je bila ta misel bližje in bližje in vedno bolj se je zdelo, da jo bo uresničil. Nekega dne pa se je dokončno odločil, da bo vsemu temu naredil konec. Vzel je vrv, jo dal v torbo in se odpravil proti šoli. Odšel je na vrh šole, vzel list papirja, nanj napisal poslovilno pismo in si ga obesil okoli vratu. Okoli vratu si je zavezal tudi vrv, jo zapel ob steber in skočil s šolske strehe. Tako je bilo konec vseh njegovih muk in trpljenja.

Nika Bedekovič: Štekam se

Življenje je kruto. Življenje ni pošteno. Življenje ni pravljica. Tako nas učijo, odkar smo začeli razmišljati s svojo glavo in zahajati v svet. Z leti in s čedalje več izkušnjami se v tem krutem in nepoštenem realnem svetu počasi začnemo privajati na visoke vzpone in nizke padce. Nekateri se s tem lažje spoprimejo, spet drugi še vedno živijo v svojem svetu in ne realizirajo resnosti položaja. Vendar, takšno je življenje. Za nekatere sladko, za druge grenko.

Tudi moja živjenjska pot ni vedno posuta z rožicami. Velikokrat se na njej najdejo trni in kamni. Kaj kamni, prave skale. Vendar sem še premlada, da bi skalam pustila, da mi prekrižajo pot. Z vsako se spoprimem po svojih najboljših močeh, čeprav tudi meni kdaj zmanjka optimizma. Vsaka preizkušnja namreč terja svoje. Prve srčne bolečine, obrnjeni hrbti nekoč najboljših prijateljev, vstop v novo obdobje – srednja šola, prva negativna ocena, očetova bolezen …

Vendar če bi se ob vsaki prepreki predajali samopomilovanju in ne bi verjeli v dejstvo, da po dežju vedno posije sonce, ne bi nikamor prišli, niti s kolen se ne bi mogli dvigniti ob prvem padcu. Moj življenjski moto je v originalu sicer angleški, vendar v prevodu pomeni: »Življenje je vzpon, toda razgled je lep.« Nikar ne pozabite, da se v življenju vse obrne; nesreča v srečo, žalost v veselje, jok v smeh. Ob prvi težavi ali stiski ne obupajte. Premladi ste še, ogromno skal vas še čaka. Premladi ste še, da ne bi verjeli, da bo nekega dne vse v redu. Ko vas življenje vrže ob tla, se ponovno dvignite in recite: »Udarjaš kot p****!«

Mene na nogah držijo številne aktivnosti v šoli, vsakodnevna telesna aktivnost in predvsem glasba. Ker sem bolj zaprti tip človeka, redko kdaj o svojih težavah govorim z drugimi, zato jih včasih zapišem. Vendar pa, ko svoje breme zaupaš tudi komu drugemu, pa naj bodo to starši, brat, sestra, najboljši prijatelj ali pa nenazadnje tudi popoln neznanec, se breme takoj zdi lažje.

Mogoče bo moje razmišljanje pomagalo tudi komu drugemu, mogoče tega nihče več ne bo bral. A ohranjam upanje. Verjamem. Le tako bom dočakala boljši jutri.

Belmin Hodžić: Depresija

Otroštvo ti pustim, da imaš kaj za pogrešati.

Kmalu spomnil se boš teh dni

Otroške ignorance in nedolžnosti.

Vsak dan se igram.

Sam ali pa s prijatelji,

Ni pomembno, sem brez skrbi.

Ustvarjam spomine in uživam.

V mladosti razvijem se v bolezen,

Hranim se na veselju, sreči, zaupanju in ljubezni.

Počasi a zmerno spravim te v norost,

Brezmejno blaznost, ki ji sam nikoli ne boš kos.

Opozorili so me, da bo sedaj drugače.

Vendar čutim, da je nekaj narobe,

Nimam ne energije ne volje.

Za 18. rojstni dan podarim ti shizofrenijo.

Tako me lahko slišiš tudi v živo…

In vidiš, in čutiš, me prvič zares okusiš.

Tudi takrat, ko ostali že dolgo spijo.

Ne zmorem več, vsega je preveč

Daj mi orožje lahko tudi meč,

Da ubijem to pošast v seb’.

Mnoge dolgo si že lastim

Trmast, daleč si prišel

A kmalu boš tudi ti padel.

Moje zgodbe še ni konec

Vsak dan vstanem močnejši,

Pripravljen na boj, kot pravi borec

Živel bom! Do konca svojih dni.

Timotej Štempihar: Negotova prihodnost mladih

V Sloveniji je veliko problemov, pa naj bodo družbeni, politični, socialni ali družinski. Vsi ti problemi, še najbolj pa družinski, nas pestijo dan za dnem. Negotova prihodnost, pomanjkanje podpore, ne čustveni ljudje in kopica problemov, s temi besedami bi lahko označili življenje današnjega najstnika v tem času. A kljub kopici problemov se v bližanju samostojnosti, k osemnajstemu letu, pojavljajo tudi druge težave. Kaj naj sploh počnem? Redki imajo idejo kaj bi radi postali, zaradi današnjih časov pa to še povečuje negotovost in strah. Pomanjkanje vizije in nekega cilja v življenju pa je lahko katastrofalno. Včasih so se lahko mladi pred samostojnostjo prosto odločali kaj bi radi počeli z življenjem, in je bilo relativno lažje. Danes pa nas mlade teži nekaj istih a večinoma veliko novih problemov: Kaj rad počnem? Ali bom sploh sprejet na šolo katero želim obiskovati? Ali bom dobil službo? Ali bom lahko živel dostojno življenje? Kaj o tem mislijo moji prijatelji, starši?

Zelo težko je v teh časih najti svetovanje ali podporo za taka vprašanja. Se najdejo prijazni profesorji, svetovalni delavci in določene ustanove, ki ti lahko pomagajo pri tem, a še vedno je za odgovor na ključna vprašanja premalo ljudi. Tudi če bi se tem vprašanjem bolj posvečali, ali bi na njih lahko sploh zadovoljivo odgovorili? S temi vprašanji se ukvarjamo, ker živimo v svetu negotovosti, ki nas obdaja z vseh strani življenja in otežuje »normalno« delovanje mladega človeka.

Kaj rad počnem? To je bilo vedno eno »tistih« vprašanj. »Kako naj pa vem!« je bil odgovor, ki se ga največkrat slišal in ga tudi nemalokrat izustil. Kriza, ki jo preživljamo s tem vprašanjem pa je tako zamotana kot vprašanje samo. V šoli smo potisnjeni v škatlico družbe, ki posplošuje in ni aktivna v razmišljanju mladih. Vsi predmeti z razliko nekaterih so enakomerni razporejeni in odstopanja od že tisočkrat predelanih tem so redka. In kako naj mlad človek, brez ideje v življenju, izbere svojo bodočo pot preko stotero strani podatkov v učbenikih in delovnih zvezkih in neskončnimi razlagami dogodkov in pravil. Seveda so to kritično nujne stvari, saj brez osnovne izobrazbe danes v svetu zelo težko živiš, a kako naj si mladi zasuti s tem pomagamo pri izbiri svoje življenjske poti?

Dodajmo temu še dodatno negotovost: Če že vem/ali ne, bom sprejet na šolo, ki jo želim obiskovati? Tukaj je mnogim zelo hudo. Šele na tej stopnji ugledaš svoje predhodne napake in ure in ure zapravljenega časa za nepomembne stvari. Dodatni pritisk negotovosti, vir neizmernega veselja ali razočaranja s tem se srečujemo vsak dan.

K temu vprašanju pa kot po kakšnem spisku stvari, ki nam mladim pestijo življenje pa je dandanes najbolj »popularno« vprašanje: Ali bom dobil službo? Tukaj je naša največja frustracija. »Zakaj bi se pa učil, če tako ali tako ne bom dobil službe«, »To je brez veze, kako naj se pa s tem preživljam«, »Kaj mi bo to sploh koristilo v življenju«… Skoraj vsak najstnik, vključno z mano, se kdaj sprašuje o teh vprašanjih. Kako se soočiti s temi vprašanji in kako na njih odgovorimo? Največja opora so nam po navadi starši in prijatelji, prijatelji zato, ker nas razumejo, saj so na istem, starši pa, ker so to že enkrat dali skozi pa naj bo to z večjo mero negotovosti kot danes ali z manjšo. Brez podpore prijateljev, še posebej staršev, pa je danes zelo težko. Najhuje kar človeka lahko doleti, v teh že tako ali tako težkih letih, pa je neodobravanje družbe, prijateljev, staršev. Brez podpore pri izbiri kaj bi počel s svojim življenjem, je danes zelo težko, če ne nemogoče. Zato se velikokrat porajajo določene duševne bolezni in seveda najbolj razširjena med mladimi; depresija. Ni tako hudo, če ne veš kaj bi počel z življenjem in te starši in prijatelji zato tudi ne morejo kritizirati v veliki meri. A težava, ki nas najbolj prizadene je nepodpora, če in ko si enkrat že izberemo kaj bi radi postali. Zamislite si, da si z vsem svojim bistvom želite opravljati nek poklic. Recimo, da si želim postati pek. Zdaj pa si zamislite, da se vsem mojim prijateljem to zdi neizmerno neumna ideja. In ko pridem domov me vsak dan starša opominjata, da je to neverjetna izguba mojega »potenciala« in da tako v življenju ne bom nikamor prišel. Kamor koli se ozreš ti ljudje govorijo negativno o odločitvi, ki odloča, če ne kreira tvoje bistvo. To je v teh letih ena najhujših izkušenj in redki to prebrodijo. In prebroditi to neodobravanje je na žalost edina rešitev tega problema. A vztrajnost in trpljenje sta pomemben del te poti. Mnogo ljudi, ki jim je družba govorila, da so nori, da »zapravljajo« svoj potencial in ne vedo kaj delajo je postalo zelo uspešnih in zdaj vodijo tiste, ki so jim govorili, da jim nikoli ne bo uspelo. Zato se mi, ko smo postavljeni pred ta vprašanja, ne smemo vdati. Saj druge ljudi je težko spremeniti zato si prizadevaj, da spremeniš sebe, a ne tako, da bi ugajal drugim, ampak tako, da ugajaš sebi.

Eva Poklukar: Bebci in bebke

No, pa dajmo! Razpredimo nekaj misli o vseh novodobnih bebcih in bebkah, ki suvereno hodijo po tem svetu in se pogumno udejstvujejo v mešanju štren že v osnovi zmedene družbe in tako poskrbijo za obilico socialno širokih problemov.

Primerke srečam na vsakem koraku, začenši z osrednjo domačo politično elito, katere odločitve me nemalokrat spravljajo v obup. Simptome te grozne bolezni so opazili že pri otrocih v zgodnjih letih, v jaslih – v porastu pa epidemijo zasledimo v nižjih razredih osnovne šole. Okužena je torej srčika slovenske stajice, zato ne preseneča, v kaj se virus bebavosti razvije v kasnejših letih.

Skupnosti po vsem svetu požrtvovalno rešujejo okoljske probleme, a vedno se najde butec na visokem položaju, ki udriha po svoje in z ritjo podira vse, za kar so se potegovali zavedni in skrbni aktivisti.

Lahko bi živeli v slogi, pa se med prijatelji vedno pojavi zdrahar, ki mu upravičeno rečemo bebec ali bebka, in se mu ne zdi škoda časa, ki ga porabi za spletke in sovraštvo.

Kako čudovito bi bilo videti srečne, brezskrbne in nasmejane obraze na »gasilskih« fotografijah, pa se vedno znova zagledam v kake otožne oči nesocialnega samotarja, ki ga ne bi klical tako, če bi vedeli, da trpi za depresijo, in mir bi zavladal v marsikateri družini, ko bi tašča ne tiščala nosu v partnerski odnos mladih zakoncev, njen sin pa bi končno zadihal in v mislih dejal: hvala bogu, da sem opravil s to norico!

Naš, (če ne vaš, pa vsaj moj) vsakdanjik je prepoln takšnih ali drugačnih primerov idiotizma (ki ga z razumom, kot ga imamo, ni moč razumeti) in po skoraj 17 letih vsakodnevnega srečevanja s tem pojavom, se človek vpraša: Kaj za vraga se sploh dogaja?!

Pa ne samo drugi, tudi sama sem zmožna konkretnih potez butastosti – prav to me je pripeljalo do razmišljanja o tem (no, to in pa tema izbranega natečaja, seveda).

Vsi prej omenjeni primeri, ki so tako močno obsojani iz vseh strani, in katerih zastopnike najdemo po celem svetu, so resda družbeno nesprejemljivi in včasih tudi moralno sporni, a dejanja teh bebcev in bebk je dejansko možno razložiti in – če se potrudimo – včasih tudi razumeti, kajti konec koncev so grešniki iz mesa in kosti, prav tako kot smo mi.

Nemirni in v sebi prestrašeni človeški otrok je torej iz varne stajice splezal v svet in ni bil pripravljen na polena, ki mu jih je življenje metalo pod noge, ter jih ni razumel kot življenjske izzive, temveč je obupavala in razumevanje sveta gradil na nezaupanju, njegovega tankega glasu, s katerim je prosil za pomoč, pa še vedno ni slišalo niti eno samo razumevajoče bitje. Kaj drugega bi potem takem pričakovali od milijard milijonov strtih duš, ki ne najdejo svojega miru, temveč neizmerno bol, ki ima konec koncev ključni vpliv na duševno zdravje slehernika.

Vsi imamo svojo zgodbo – smo kot košček sestavljanke, ki nepogrešljivo povezuje svet v neverjeten mozaik drugačnosti in, navkljub socialnim razlikam ter količini bebavosti, sem prepričana, da bo tudi za nas – mučenike, prišel čas in bomo zacelili svoje dolgo negovane srčne rane.

Lucija Slapar: Išče(m) pomoč

Mladi smo znani po svojem hitro se spreminjajočem razpoloženju. En trenutek smo veseli in evforični, a za tem kmalu pride slaba volja in občutek ranljivosti. Velikokrat pomaga pogovor z nekom, ki mu zaupamo. Po navadi so to zares dobri prijatelji ali pa bližnji sorodniki, sploh sestre in bratje.

Želim vam predstaviti zgodbo dekleta, ki je že po značaju zelo komunikativna, vedno nasmejana, polna najrazličnejših idej in ima vedno okrog sebe toliko prijateljev, da bi lahko napolnili prostor v velikosti razreda. Poimenujmo jo Mila.

Njen dan poteka zelo hitro. Zjutraj se uredi, kot seveda vsako dekle, in hiti v šolo. Tam se sreča s prijatelji in sošolci. Najprej hitro pokomentirajo novice, nato ošvrknejo, kaj je kdo oblekel in diskutirajo še o tem in nato že zazvoni zvonec.

Med urami seveda pride čas za klepetanje in stokanje zaradi nezanimive snovi. Ne smemo pa pozabiti na nekaj minutk med urami, ko na dan pridejo vse možne govorice o profesorjih/učiteljih in burijo duhove s svojimi razsežnostmi. – Da ne bo pomote: seveda so te govorice v nekaj primerih tudi pozitivne. Ob koncu pouka se druščina odpravi na kavico ali do avtobusne postaje in domov.

Doma najprej nekaj poišče za pod zob, se udobno namesti na kavču v dnevni sobi, prižge televizor in hitro preleti vse svoje najljubše kanale. Njena družina ima psa. Ker je žal popoldne velikokrat sama doma, ona v tem času skrbi zanj. Sledi čas za prelet družbenih omrežij in mogoče kratek pregled domačih nalog. Že ko je trda tema, se domov pripeljejo starši – oba izmučena od dela in trenutne situacije v gospodarstvu. A kljub vsemu temu še vedno vsi v družini najdejo čas, ki ga kvalitetno preživijo skupaj.

Nek ponedeljek je Mila prišla v šolo taka  kot vedno. A s prvimi vprašanji in dvomi prijateljic je postala precej razdražena. Odgovarjala je kratko in zelo zadirčno. Punce so se malo spogledale med sabo in si kasneje zašepetale, da jo bodo z zabavnimi temami, presenečenji in šalami spravili v dobro voljo. Poskušale so in se trudile nekaj dni, a jim ni uspevalo. Na koncu so že skoraj obupale in dejale Mili naj razmisli, zakaj je tako slabe volje. Povedale so ji, da jo imajo neizmerno rade in želijo, da je vesela in srečna. Zavedale so se, da iz nje ne morejo kar potegniti vseh občutkov in misli, zato so jo pustile z raznimi vprašanji pri miru in ji dale vedeti, da so ji na voljo za pogovor vsako minuto v vsakem delu dneva.

Mila je tisti dan veliko razmišljala o sebi in o svojih najbližjih. Kar naenkrat se je počutila ogroženo, pa ni vedela, zakaj bi bila. Nikogar v njenem življenju ni bilo, ki bi jo hotel vreči iz njenega socialnega položaja. Ugotovila je, da je bila zelo nesramna do prijateljic, ki jih ima zelo rada in če bi bila katera v težavah bi ji takoj pomagala po svojih najboljših zmožnostih.

Tako se je torej malce odprla svojim prijateljicam a ni trajalo dolgo. Ponovno je postala nedružabna, vse jo je motilo. Takrat se je njeno stanje še nekoliko poslabšalo, saj je neopravičeno manjkala pri pouku, ocene so se drastično znižale, starši so jo začeli opominjati na vse stvari, ki jih je začela delati in jih ni dokončala, kot npr: pojedla je kosilo, vendar je vso posodo pustila na mizi v jedilnici in na štedilniku. Tudi njena soba je bila v vedno večjem neredu. Vse ljudi, ki jo imajo radi je skrbelo za njo. Zdelo se jim je, kot da se ne zaveda, kaj počne in kaj se dogaja okoli nje.

Po tednih opominjanja se je tudi sama začela zavedati kaj je naredila iz sebe. Hotela je govoriti z nekom, a jo je bilo preveč sram, da bi jih zaupala prijateljicam. Že tako ali tako ni vedela, ali so še prijateljice, ali niso več. Tudi staršev ni hotela obremenjevati. Poskušala je popraviti vso zmedo, ki jo je naredila. Ni ji povsem uspevalo, vrstili so se izbruhi zadirčnih komentarjev.

Eden izmed takih dni, ko so komentarji zadeli skoraj vsakega, je bila sreda pred pisnim ocenjevanjem iz matematike. Ves dan nihče ni v razredu sledil snovi, ker so vsi želeli nadgraditi svoje znanje – seveda tik pred zdajci, kot kaže, za sprotno učenje še niso slišali. Napetost je naraščala in vsi so imeli polno vprašanj. Milini sosedi sta jo neprestano spraševali o njenem znanju matematike in jo hkrati lepo prosili, če bi jima razložila kakšno nalogo. Mila ju je pogledala izpod čela in še dokaj v normalnem tonu odgovorila, da se še nič ni pripravljala na test in da je ne zanima. Seveda to ni bilo dovolj. Ena izmed sošolk ji reče zakaj je danes tako slabe volje in zakaj uporablja takšno intonacijo za odgovor na povsem vljudno vprašanje. Takrat pa je Mili počilo. Ni se mogla zadržati: »Brigaj se zase, nismo vsi tako popolni kot misliš, da si ti! Ne delaj se bolj pomembne, kot smo pa vsi ostali tukaj! Prav privoščim ti nesrečo!«

Takoj, ko je izgovorila te besede, jo je bilo neznansko sram in odhitela je iz razreda. Zavedela se je, da je bila v tem primeru ona tista, ki se je imela za nekaj več. Nekaj časa je mirno sedela na stranišču, a ji podzavest ni dala miru. Želela se je vsem v razredu opravičiti. Ko je prišla v razred in so bili že vsi zbrani za nadaljevanje v naslednji uri, je stopila pred tablo in glasno nekajkrat ponovila: »Oprostite mi za vse, zares mi je žal.« Nihče je ni pogledal, kaj šele, da bi ji odgovoril.

Odločila se je, da si poišče pomoč. Po pouku, ko je nihče ni mogel videti, je poiskala šolsko psihologinjo. Kar nekaj tednov je hodila na pogovore in počasi se je njeno stanje izboljšalo. Izkazala se je s svojimi dejanji in si prislužila zaupanje staršev in prijateljic.

Prav vsak, ki kdaj zaide s prave poti, postane črnogled, osamljen, nemočen (mogoče ostane brez upanja na boljše) ima možnost, da to spremeni. S pravo pomočjo, spodbudo in močno voljo lahko dosežemo vse.

Anja Neža Šmid: Ob stresu sem dozorela

»Si živ?« »No, ja, sem…« Odgovori Peter svojemu očetu. Ta odgovor je njegova vsakodnevna rutina, ko prispe iz šole in ga oče vpraša, kako se ima ali kako je preživel svoj dan. Peter je resda pri življenju, vendar ga to niti najmanj ne veseli. Prav tako ga to ne moti. Peter je le ena od ubogih duš na tem planetu, ki živijo praktično iz dneva v dan, pa ne zato, ker bi bili revni ali v materialnem pomanjkanju, temveč zato, ker jim nekaj manjka. Kaj jim manjka, tega ne ve nihče. In Peter tako preživlja vsak dan svojega nesmiselnega življenja, vrednega usmiljenja, in edino, kar mu je jasno, je to, da ne ve niti ali je nesrečen ali ne.

A kot sem že omenil, Peter ni edini – takih je še mnogo in vsi čutijo isto problematiko, ki pa se je le malokdo zaveda – to je nerazumevanje smisla življenja posameznika, oziroma nerazumevanje svojega obstoja. Z drugimi besedami: ljudje ne razumejo  oziroma si ne znajo utemeljiti svoj lasten obstoj. Nerazumevanje, še posebej, kadar gre za nerazumevanje osnovnih bivanjskih vprašanj, je ena od človeških lastnosti, ki za posameznika ni ne dobra, ne slaba. Preden nekaj razumemo, tega ne razumemo – to pa je prvi korak k razumevanju nečesa.

Ljudje si utemeljujemo svoj obstoj na različne načine, tudi z religijo. Vsak način utemeljevanja je koristen (dokler človek pri tem vztraja) za posameznikov dobrobit. Ko ta razume svoj obstoj je zaščiten pred depresivnostjo in vsakršnimi samomorilskimi nagnjenji. Vendar pa se v življenju velikokrat pripetijo razne stvari, ki postavijo posameznikovo razumevanje pod vprašaj. V kolikor se znašamo na religiozne razlage in na obstoj boga, se lahko zgodi, da začnemo po smrti bližnjega dvomiti v obstoj višje sile, ki bi lahko kaj takega preprečila. Podobno se lahko zgodi, če se zanašamo na znanstvene razlage, ki ne nudijo vseh odgovorov na nadnaravna dogajanja, zaradi česar se lahko pri nekaterih pojavijo samomorilska nagnjenja.

Iz mojega osebnega prepričanja ljudje ne storijo samomora zaradi čustvene bolečine, ki jo doživljajo, temveč iz obupa, ker ne vidijo več smisla življenja. V tem obupu si ljudje postavljajo vprašanja o smislu življenja in iščejo smisel svojega obstoja, vendar pa še nihče ni našel smisla, če ga pa je našel, se je prej ali slej izkazalo, da ta ni pravi. Iz tega lahko sklepamo, kar sklepajo tudi samomorilci, in sicer, da smisla življenja ni. To sklepanje samo po sebi ni problematično. Problematično je, kako se nekateri na to odzivajo. Mnogo ljudi meni, da ni več vredno vztrajati pri življenju, če to nima več smisla. A življenje ni le menjavanje veselja in žalosti, smeha in bolečine, ampak je lahko tudi takšno, v katerem posameznik ni podvržen niti bolečini niti skrbem. In kdo ne bi ostal v takem življenju potem, ko bi prestal bolečino in zaskrbljenost in ju ne bi srečal nikdar več? Tako življenje je mogoče in edini pogoj je, da se človek zamisli ter da deluje v družbi tako, da ne povzroča ne bolečine in ne skrbi drugim. Prej ali slej se mu vse vrne.

Nina Marčeta: Smisel življenja

Vsi imamo svoje probleme, tako najstniki, kot odrasli. Ob enem vsi izberemo pot oz. način soočanja z le temi. Vsaka oseba na tem svetu ima drugačne vrste problemov, nekateri imajo manjše, nekateri večje, nekateri pa si jih le zamišljajo, da zamišljenost sama postane problem, saj ravno naše razmišljanje vpliva na to, kako bomo problem rešili oz. če ga sploh bomo. So dnevi, ko se ti zdi, da tvoje življenje nima smisla in to se dogaja meni v tem trenutku, zato sem se odločila o tem napisati zgodbo oz. občutke, ki jih prejemam vsaki dan svojega življenja.

Moje ime je Gabriela in sem drugi letnik gimnazije Kranj. Nekoč, v davnih časih je bilo moje življenje skoraj, da…popolno. Imela sem vse kar si dekle lahko poželi; ljubečega fanta, super ocene, pobirala sem vse nagrade v športu, ki ga ljubim. Imela sem prijatelje, ki so me podpirali in mi stali ob strani v vsem kar sem počela, vendar pa me niso nikoli resnično razumeli. Videli so me kot uspešno plesalko, ki ima popolno življenje, vendar pa je bilo vse to… ves ta uspeh, samo utvara. Resnična zgodba osebe, ki misliš, da jo poznaš kot lasten žep, s katero se zabavaš, šališ, opravljaš, je lahko še kako drugačna , ti pa se tega sploh ne zavedaš.

Moje življenje še zdaleč ni bilo popolno. Bili so dnevi, ko nisem vedela kaj storiti sama s sabo. Hotela sem zbežati daleč stran, stran od svojega vsakdanjega življenja, nekam kjer nikoli ne bi bila najdena. Bila sem žalostna in jezna, da so vsi okoli mene mislili le na majhne nepomembnosti. Imela sem občutek, da mi bo glava eksplodirala. Želela sem se nekomu izpovedati, vendar nisem imela nikogar. Ko sem najboljši prijateljici omenila težave, je le zavila z očmi, ter rekla, da se nimam za kaj pritoževati, ker je moje življenje popolno, vendar pa temu ni bilo tako.

Res je, da sem bila premožna, srečo sem imela, da sem se rodila v premožni družini, kjer sem dobila vse kar sem imela. Vendar pa je moj oče delal cele dneve in nikoli ni imel časa zame. Kadar pa ga je imel, pa se je raje družil s prijatelji, kot z mano. Mama je umrla, ko sem bila stara dve leti oz. sem le živela s to mislijo, saj mi je nato oče povedal, da naju je zapustila, ker ni bila pripravljena na otroka. Mislim, da me oče še danes krivi za njen »pobeg«. Torej sem živela v družini brez ljubezni. Fant, ki sem ga imela brezpogojno rada, je name pritiskal, češ da sva dovolj stara, da bi naredila »korak naprej«. Vendar  pa sama še nisem bila pripravljena na tak velik korak in nisem razumela, zakaj on tega ne razume. Če bi me resnično ljubil, bi mojo željo razumel ter jo spoštoval, mar ne? V šoli so se stvari poslabšale, sploh pri fiziki, kjer nisem imela pojma o pojmu. Vsak dan bolj se mi je zdelo, da na tem svetu nimam namena. Zdelo se mi je, da nisem uspešna pri ničemer, kljub mojim plesnim ter šolskim uspehom, saj sem bila dobra, nikoli pa ne najboljša in to me je spravljalo iz tira. Začela sem razmišljati o samem smislu življenja. Kaj storiti, ko nikomur ni resnično mar zate in za tvoja občutja. Kakšen je smisel, da vztrajaš pri nečem tako brezveznem, kot je življenje. Kadarkoli sem slišala ali nekje zasledila besedo nesmrtnost, se mi je zagabila misel na to, da bi preživel večnost na tem bednem svetu, kjer so sami problemi katerim ni in ni konca. Vsak dan sem bila zaspana, saj sem ponoči samo razmišljala o vsem in ničemer, da ni prišlo do trenutka, da bi bila moja glava prazna brez kakršnih koli težav ali oz. misli. Vedno polna. Z mislimi, ki nimajo ne glave, ne repa. Kaj je moj smisel?

Ko sem se končno odločila izpovedati mojemu fantu, me je le ta pustil, saj se mu je najino razmerje (citiram) zdelo da »to ni to«. To ni to? Kaj to sploh pomeni? Je to sploh besedna zveza? Kakšen neumen razlog, da prekineš z nekom, ki te ima resnično rad. In sedaj sem imela še eno težavo več. Več novih vprašanj, pa sem mislila, da je to že nemogoče. Ko sem v knjižnici stala v vrsti sem opazovala mamo in njenega otroka, kako se igrata in se vprašala, zakaj jaz ne morem imeti take mame? Mame, ki je tam zame, da me ujame, ko se mi svet obrne na glavo. Da mi svetuje in mi polepša dan s tremi besedami; rada te imam. Zakaj so take preproste stvari meni nedosegljive? Na spletnem socialnem omrežju sem prebrala nek citat o tem, kako so najstniška leta težka, ampak, da moramo pustiti času čas in se bo vsaka težava, še tako velika, razrešila. Sama se nisem našla v tej pozitivni misli, saj mislim, da imajo vse težave svoje meje. Moje jih niso imele. 13. decembra 2012 sem se odločila končati svoje življenje, ki ni imelo smisla. Vedela sem, da ni nikogar na tem svetu, ki bi me pogrešal ali žaloval za menoj.  Mogoče sploh ne bi opazil, da me ni več… za vedno. Če pa bi, bi pa žaloval za osebo, ki ni resnična, ki ne obstaja, saj nihče ne pozna mene. Prave Gabriele.

Iz očetove omarice sem vzela spalne tablete in se odpravila v svojo sobo, brezbrižno kot se da, saj mi kratko malo ni bilo več mar. Sesedla sem se na posteljo ter pogoltnila celo škatlico tablet. Moja zadnja misel je bila: želim si, da bi jim bilo mar. Svet se je spustil v temo, ki ni imela konca.

Gabrijelin pogreb je bil 15. 12. 2012 kjer so bili prisotni njeni prijatelji, sorodniki, bivši fant… skratka vse osebe za katere je mislila, da jim ni mar. Vendar pa jim je bilo. In še kako. Njihova bolečina je bila pristna in ni ji bilo konca. Njen oče je prebiral njen dnevnik vsak dan in se krivil za vso njeno bolečino. Oče jo je poznal. Vsi so jo.

Sara Goljevšček: Prosti pad

Ko sem padala sem se počutila kot ptica. Kot orel, ki leti skozi jasno nebo s široko razprtimi krili. Razprla sem roke, svoja krila. Bila sem svobodna.

Že od majhnega so mi vsi govorili kaj bom postala. Starši, sorodniki, znanci. Odrasli vedno vedo, kaj je najboljše zate. Nekako soglasno so se dogovorili, da bi bila odlična zdravnica. Ko me je oče posedel v svoje naročje, mi je govoril, kako bom nekega dne pozdravila vse ljudi na svetu. Jaz, njegova mala princesa. Tako kot so to počeli njegov dedek, kardiolog, njegov oče, nevrolog in navsezadnje tudi on sam, specialist za pljučne bolezni in alergije. Lahko bi rekli, da mi je usojeno postati to , kar so si želeli vsi. Kot otrok se nisem zmogla upreti staršem. Saj nisem niti vedela, zakaj bi se. Zato sem skozi leta vsem razlagala, kako bom zdravnica, ko bom velika. Svoji najljubši punčki iz blaga sem nadela ime Zdravnica Luna, kar je bilo po mnenju odraslih nadvse prikupno.

V osnovni šoli sem nato z nekaj namigi staršev spoznala, da če želim postati cenjena zdravnica, moram za to tudi delati. Štirice v redovalnici pa me ne bodo pripeljale daleč. Hotela sem ustreči staršema. Hotela sem, da sta ponosna name, da oče z veseljem pove prijateljem o tem, kako odlično se je njegova mala princesa odrezala na tekmovanju iz matematike. Tega nisem nikoli slišala. Trudila sem se, kolikor sem se lahko, a govorila sem si, da zmorem bolje. Če lahko Tilen piše test stoodstotno, ga lahko tudi jaz. Začela sem trenirati športno plezanje. Mati mi je rekla, da imajo vsi uspešni ljudje, ki nekaj veljajo, tudi hobi. Ona je hotela, da treniram tenis. A sem se uprla. Mislim, da prvič v življenju.

Ko sem prišla v zadnje razrede osnovne šole, sem začela razmišljati o prihodnosti. Če hočem, da me sprejmejo na dobro šolo, moram dati več od sebe. Učila sem se do večera, večerjo sem po navadi preskočila. Kdo si sploh želi jesti, ko ima pomembnejšo delo? Plezanje mi je bilo v uteho, ko sem že mislila, da bom pregorela. Zmorem sem si govorila. Na valeti ob koncu osnovne šole sem blestela. Ravnateljica je kar naprej klicala moje ime. Priznanje za tekmovanje iz biologije, nagrada za učenko leta. Pogledovala sem k staršema. Njuna ledena izraza nista odražala ničesar. Je to zato, ker je Tilen dobil nagrado za tekmovanje iz šaha, jaz pa ne. Pa saj vesta, da mi šah ne gre od rok.

Septembra sem stopila skozi vrata gimnazije. Bežigrajska gimnazija je bila moja izbira, ne izbira staršev… Vsak tepec namreč ve, da če ne greš na gimnazijo, ne moreš postati nekaj. Jaz želim postati nekdo, ki ga bodo cenili. Tudi starši. Bila sem presrečna, ker se Tilen ni vpisal na isto gimnazijo. Zdaj bom najboljša, ne bom imela konkurence. Čez nekaj tednov sem spoznala Roka. Bil je najlepši fant na šoli, a ne najbolj uspešen. Ne smem se zaljubiti vanj, nočem, da mi pokvari uspeh. Nato pa me je povabil ven in sem privolila. Saj ne more prenesti svojih negativnih ocen name. Vsaj mislim. Ker sta mi starša že pred leti jasno povedala, da bi mi fant v mojem življenju odvrnil pozornost od učenja, sem najino zvezo skrivala. Ob petkih sem staršem rekla da, da grem k prijateljici. Vedno sem vzela polno torbo knjig, temu sta vedno nasedla. Učenja ni nikoli preveč. Z Rokom sem preživljala vse več časa. Ponudil mi je mojo prvo cigareto in če vsi ostali v moji družbi kadijo, tudi meni ne bo škodilo. Kajne? Začela sem se počutiti bolj debelo kot po navadi in odločila sem se, da spuščanje večerje ni dovolj. Spuščala bom tudi zajtrk in kosilo. Kako naj se učim, ko kar naprej mislim na Roka. Kako njegovi lasje valovijo v vetru in kako ljubeče se počutim, ko me objame. Tako se nisem počutila niti v objemu staršev. Kot da se spomnim, kakšni so njuni redki objemi, ki so se končali, ko sem bila stara okoli pet let. V šoli sem dobila svojo prvo trojko v življenju, čez nekaj dni svojo prvo dvojko, isti dan tudi enko. Je bilo čudno, da sem se kljub slabim ocenam počutila srečno? Imela sem Roka, shujšala sem skoraj 10 kilogramov in bila sem bolj priljubljena kot kdaj koli v življenju.

Prišlo je poletje in profesor nam je razdelil obvestila o učnem uspehu. Zasanjano sem gledala vse enke v redovalnici. Ali je to pozitivno? Nisem se mogla osredotočiti na seštevanje, na številke. Sem vedel, da cigareta, ki mi jo je dala Maja, ni bila taka kot po navadi. Malo preveč naglas sem se zasmejala in vsi so se obrnili proti meni. Sigurno so mislili, da k meni že ne bodo prišli na pregled ali po recept za zdravila. Saj je vseeno. Ko sem staršem pokazala obvestilo, sem prvič opazila znake čustev na njunih obrazih. Razočaranje in jeza ob pogledu na moje ocene, za katere jima nisem povedala. Oče je stegnil roko in me udaril. Prijela sem se na mesto udarca in stekla iz sobe. Prvič sem videla očeta tako jeznega in še nikoli prej me ni niti poskusil udariti. Sem res zabredla tako globoko? Zvečer, ko naj bi se dobila z Rokom, sem dobila sporočilo od njega. Napisal je, da je bolje, da se več ne videvava, saj je spoznal, da mu je bolj všeč Maja. Po licih so se mi usule solze ob izgubi fanta in najboljše prijateljice.

Poskusila sem pozabiti na vse. Bila sem v plezališču, skupaj s plezalnim trenerjem in se pripravljala na začetek plezanja smeri Prosti pad. Nisem mogla verjeti, da sta mi starša še vedno pustila plezati po tem, ko sem ju tako razočarala. Zdaj jima je bilo vseeno zame. Začela sem plezati. Kako sem bila lahko tako neumna in zavrgla vso svojo prihodnost? Nisem razočarala samo staršev, ampak tudi vse ostale, ki so upe polagali vame. Morda pa nikoli nisem imela niti priložnosti postati zdravnica. Priplezala sem do vrha in pogledala proti trenerju, ki se mi je nasmehnil. Nasmehnila sem se nazaj. Plezanje mi gre dobro od rok sem pomislila. Začela sem odvezovati vozel osmico, s katerim sem bila privezana na pas. Nekdo tako nič vreden kot sem jaz, ne more postati uspešen. Odvezala sem vozel. Od spodaj sem zaslišala trenerja, ki je kričal, kaj počnem. Nikoli nisem bila dovolj dobra. Spustila sem vrv, ki sem jo držala in začela padati proti tlom.

Priprla sem oči in gledala drevesa, ki so me obdajala. »Oprosti,«  sem zašepetala, ko je podoba živega izginjala v temi.

Marina Golobar: Izgubljena; težave

Zopet sedim na oguljeni leseni klopi in strmim v strop, ki mi ni tuj. Iz sosednje mize telefon zvoni že vsaj 15 minut, a ga nihče ne sliši. Vsi hitijo gor in dol ter si izmenjujejo, najbrž za njih koristne podatke. Ugh! Sovražim policijsko postajo. Tukaj je sam dolgčas. Žvečilka v ustih nima več okusa in noga me že boli od copotanja. Vsi hodijo mimo mene. Sploh ne vem, zakaj sem še tu?

Pograbim svojo torbico in jakno ter se vstanem s te vražje klopi.

»Ne tako hitro gospodična,« me ustavi glas za menoj. Obrnem se, Zopet on.

» Kar za menoj,« reče in mi pomigne s prstom v nasprotno smer. Zavijem z očmi in mu sledim v zasliševalno sobo.

»Še zadnjič vam povem, da nisem ukradla ničesar!« se že stotič zaderem nazaj. Očitno vidi, da se lažem. Ta scenarij se zgodi približno enkrat na tri mesece. To je že šestič. Poda mi majhen nasmešek in pred mano na mizo porine majhen listek, kjer je napisana številka.

Podam mu vprašljiv pogled toda nazaj dobim samo pomežik. Preden bi sploh lahko karkoli vprašala vstane iz svojega stola.

»To je tvoja zadnja možnost, da se rešiš, drugače te čaka celica,« reče in odkoraka ven iz sobe. Nemo strmim v rumen listek pred sabo, kjer je nakracana številka.

»Psihološka ordinacija, prosim?« se mi javi ženski glas na drugi liniji. Vedela sem, da to ne bo dobra ideja!

»Živijo, tukaj Amber. Policist Brooks mi je dal vašo številko.« Jezus, osmešila se bom! »Aha, pričakovali smo vaš klic gdč. Anderson. Vaš sestanek z dr. Moorovo je v sredo ob tretji uri. Podatke dobite po pošti,« reče vljudno nazaj.

»Kaj…« Prekine me zvok piskanja. Odložila je telefon! No, to pa je super. Kakšen sestanek? S psihologinjo!? V kaj sem zabredla…

Odprem težka vrata ugledne stavbe in na dvigalu pritisnem gumb za tretje nadstropje. Vrata se mi odprejo v drago urejen hodnik s samo dvojimi vrati. Odprem tista s številko 22.

»Gospodična Anderson, kar naprej,« me na zofo ob sebi povabi rdečelasa ženska, znana kot mladinska psihologinja in svetovalka Bella Moore. Odločila sem se, da bom čim manj spraševala in raje poslušala, kaj so njej povedali o meni.

Po dveh urah poslušanja in razglabljanja o svojem življenju sem ugotovila tri stvari.

Prva je ta, da sem globoko v problemih. Druga je, da če naredim še kakšen prekršek, kot so preprodajanje, kraja ali grafitiranje, letim v zapor. In tretja stvar: ta oseba nisem jaz. Ta oseba, katere jutranja rutina je poklicati dilerja in vsak dan poskrbeti za nov paket – nisem jaz. Ta oseba, ki je pustila svojo sanjsko šolo in zašla v tolpo – nisem jaz. Ta oseba, ki je zabredla v najhujše možne probleme – nisem jaz. Ta oseba, ki jo ima policija na piki – nisem jaz. Ta oseba, ki jo zjutraj gledam v ogledalu – nisem jaz. To je le maska. To je le nekdo, ki je prišel uničit moje, prej popolno življenje.

Zakaj?

Zaradi moje trme, sebičnosti, prevelikega ega ter neodvisnosti. Nikoli nisem prosila za pomoč, vse probleme sem hotela rešiti sama, nikoli se nisem toliko ponižala, da bi se mi lahko potem drugi smejali. Zavračala sem vse ponujene priložnosti – na grd način. Vse sem spodila stran, nikomur nisem dovolila dovolj blizu. Vedno sem se bala poraza, ponižanja, bolečine, ki bi se lahko zgodila. Toda sem zapustila vse najboljše stvari, kar sem jih kdaj koli imela in jih ne bom imela nikoli več. Nikdar.

Svojih težav ni dobro reševati sam. Pogosto postanejo prevelike, da bi jih lahko sploh še obvladali. Včasih nas presežejo Vse postane preveč za nas, vse se nam naenkrat zdi neiznajdljivo. Vem, da je nekatere sram priznati svoje napake in jih deliti z drugimi, a nihče se ne zaveda, da če se obrneš na pravo osebo, sram izgine. Odpreš se. Rešiš probleme, če ne to, jih pa vsaj poskušaš. Nekatere težave sploh niso velike ali pa tako osramujoče, kot npr. slaba ocena v šoli ali ukor, toda tudi te ni dobro reševati sam. Nekatere so veliko večje in tudi bolj zaskrbljujoče, zato je edino pravilno, da se zanesemo na nekoga, ki nam jih lahko pomaga rešiti. Dober primer so zaporniki. Večina jih je krivih in tisti, ki so tega ne obžalujejo. Drugi obžalujejo in tega verjetno ne bi storili nikoli več zaradi slabe vesti.

Vsi se učimo iz lastnih napak. Toda ko so le – te prevelike in nastanejo težave, se začne pravo razmišljanje in razumevanje samega sebe. Začne se razvijanje. Začne se zrelost.

Svit Brudar: Izkušnja, ko sem se znašel v stiski

Čas moje največje stiske je bil, ko sem se prvič zares postavil zase in to izkušnjo končal dokaj tragično. Bil sem v 8. razredu osnovne šole. Tisti dan mi je ostal jasno v spominu. Bilo je navadno dopoldne. Bil je četrtek, in to je bil dan, ko sem imel najmanj ur. Domov bi šel že ob 12:50. Tisti četrtek pa mi je všeč tudi zato, ker sem dobil odlično oceno pri težjem predmetu, in sicer slovenščini.

V osnovni šoli sem bil učenec, je imel šolo rad in znanje sem sprejemal z razumom in navdušenjem. Verjel sem, da mi noben ne želi nič slabega in se želi z mano razumeti. Bil sem vzgojen, da spoštujem ljudi okoli sebe in da se lahko vsi nesporazumi rešijo na lep način.

Ta četrtek sem zares verjel, da je v meni nekaj močnejšega kot razum. Prišel sem od ure telesne vzgoje. Hodil sem po hodniki, saj sem želel iti k zadnji uri. Nekaj metrov pred razredom pa mi je pot zaprl učenec 9. razreda in mi rekel naj se ustavim. Ubogal sem ga in šel do njega. Še skoraj isto sekundo pa sem spoznal, da se z mano ne želi pogovarjati , temveč norčevati. Zaradi svoje zardelosti po uri telovadbe sem mu bil zanimiv, zato me je želel osmešiti in me pokazati razredu. To se mi ni zdelo prav, ker nisem želel biti nobena tarča posmeha. Zamahnil sem z roko in ga odrinil. Takrat je bila na hodniku učiteljica in ga poklicala, zato je odnehal. Šel sem domov in se dobro počutil, misleč, da sem naredil nekaj dobrega, saj sem se prvič zares postavil zase in se nekoga obranil. Mislil sem, da sem močnejši in to mi je dalo pogum, ki ga prej nisem imel. Toda pogum zelo rad vara. Isti čas sem začel trenirati borilne veščine in mislil sem, da napredujem zelo hitro. Toda zelo kmalu sem spoznal, kako se motim.

Od nekdaj sem bil v razredu posebnež. Šibki člen, ki je odstopal od ostalih. Nikoli nisem bil najpametnejši, najmočnejši, niti razredni pretepač. Zmeraj sem bil neopazen in to mi je nekako postalo všeč. Dajalo mi je občutek nevtralnosti, ki jo povezujem z neko mero spoštovanja. Če ljudje nekoga občudujejo, želijo biti blizu njega, ga hvalijo in ga vzamejo kot nekaj več. Če je v razredu nekdo podpovprečen, ga zmerjajo in na ta način znižajo njegovo mero samozavesti in spoštovanja v družbi. Če pa si nekje vmes, med povprečneži, ki niso tako slabi, da bi jih zmerjali, niti tako dobri, da bi jih imeli za nekaj več, ostaneš neopazen. In to mi je bilo takrat všeč, saj me nihče nikoli ni imel za manj, niti za večvrednega.

Naslednji teden istega dne sem ponovno imel telovadbo in bil zaradi napora zaripel v obraz. Kondicija vrhunskih športnikov nikoli ni bila moja vrlina, toda še zmeraj sem rad ostal med srednje dobrimi športniki našega razreda. Toda ponovno zadnjo uro nisem bil pri volji za humor in želel iti domov, saj je bilo mojega šolskega dne konec. Preden pa sem prišel do konca hodnika, sem presenečen obstal na hodniku. Na drugem koncu hodnika je ponovno stal on. Začel je hoditi proti meni. Ponovno me je želel razkazati razredu, ker sem bil v obraz čisto rdeč. Tega pa ponovno nisem dovolil, zato sem ga želel ponovno odriniti. A v tistem trenutku sem spoznal kako močan sem jaz in kako močan je on. Bil je veliko močnejši in je on odrinil mene. Začel sem se umikati, v tistih nekaj sekundah sploh nisem pomislil na nič drugega, kot le na to, kako bi se umaknil. In to sem tudi storil. Ko sem prehodil približno tri metre, sem začutil, da je nekaj brcnilo v torbo. Hodil sem naprej, a v torbo je zadela še ena brca, ki pa je bila veliko močnejša. Obrnil sem se in mu rekel naj neha. Ampak ne. Zadela me je še ena brca in takrat mi je bilo  zadosti in obrnil sem se. V sebi nisem čutil nič drugega kot adrenalin in jezo, ker me ni poslušal. Torbo sem vrgel po tleh in ga skušal na silo prepričati, da neha. V tistem trenutku sem spoznal, kako šibak sem proti njemu. Nohte sem mu zasadil v kožo in mu rekel naj neha. Toda on je bil hitrejši in je prijel moje roke, ter me s kolenom močno brcnil v trebuh. Po sekundi, dveh sem se sesedel po tleh. V sebi nisem čutil ničesar drugega kot bolečino in jezo, ker sem bil tako neuspešen. Takrat sem bil čisto na tleh, ne le realno ampak v mislih.

Ampak to še ni bil najhujši udarec. Nekaj dni po tistem sva imela s starši soočenje drug pred drugim. Ko smo začeli s pogovorom, se je izkazalo, da sem tudi jaz sokriv, ker sem se branil in ga na več mestih opraskal. To je bil zame najhujši udarec. Ker sem se skušal braniti sem bil skoraj kaznovan z opominom. Tako se je na koncu končalo, da če bi dobil opomin on, bi ga moral tudi jaz. Tudi njegovi starši so podpirali njega in njegovo idejo, da je to del njegovega odraščanja in razmišljanja. Takrat sem prvič začutil nekaj , čemur rečemo krivica. In to kar velika krivica, saj je on ostal nekaznovan, jaz pa sem končal z modricami. In to je tisto, kar me boli. Razočaran sem bil nad spoznanjem, da podporo v šoli dobivajo barabe. V uteho mi je bilo to, da so me in me še vedno podpirajo domači.

Tisti dan sem spoznal, kakšen je svet. V svet se rodi vsak, pa naj bo to zguba ali kralj. Svet ustvarimo sami. Pravičen svet je le za tiste, ki so mogočni ali močnejši. Za druge nemočne, ki so v ozadju se nekateri ne zmenijo. Od tistega dne naprej vem, da niso vsi ljudje pošteni in pravični. Obstajajo tudi tisti, ki so zaradi nekaterih svojih lastnosti boljši in imajo prav, tudi če pravica kaže proti njim.

Dobrodošli v naš ljubi svet, v svet odraslih in nepravičnih!

Saša Šercer: Ko ti nihče ne verjame

Svojemu spisu sem dala naslov »Ko ti nihče ne verjame«, ker se mi je ti že večkrat zgodilo. Počutiš se zapuščenega in kmalu začneš misliti, da si ti kriv za vse, kljub temu, da to ni res. Moj težek trenutek se je zgodil, ko sem bila stara 9 let in edina, ki mi je dajala takrat smisel v življenju, je bila moja družina.

V tretjem razredu osnovne šole, ko sem bila stara 8 let, sem zbolela za sladkorno boleznijo tipa ena. Kot otrok nisem zares razumela kaj to pomeni in se bila vesela, da je moja mami medicinska sestra, saj mi je in mi še vedno zelo pomaga. Eno leto je bilo vse v redu, nato pa me je v začetku zime začel boleti trebuh in bilo mi je zelo slabo. Z mamo sva skupaj odšli v bolnišnico, kjer so mi naredili ultrazvoke, vendar pa ni bilo videti, da bi bilo kaj narobe. Bolečine in slabosti niso trajale ves čas, ampak le občasno in so velikokrat, ko sem bila v bolnišnici prenehale. V približno dveh mesecih sem šla že tolikokrat v bolnišnico, da so me zdravniki napotili k tamkajšnji psihologinji. Pri njej sem bila dvakrat in obakrat je rekla, da sem psihično normalen in pameten otrok. Ker pa so se težave še vedno nadaljevale, je zdravnik, vodja oddelka,  rekel, naj odidem k psihiatrinji v Ljubljano, saj je po njegovem mnenju vzrok težav nesprejetje sladkorne bolezni. Obiskovala sem jo do odkritja diagnoze in vse kar se spomnim je njena pisarna, ki mi je bila zelo všeč in da sem zelo rada hodila k njej. Prav tako kot psihologinja je tudi ona rekla, da psihično ni z mano nič narobe in da sem pameten otrok. V tem času sem tudi zelo manjkala v šoli in vsakič, ko sem prišla v šolo, so se sošolci norčevali iz mene in mi govorili, da lažem. To me je zelo prizadelo, saj sem se takrat lahko za pomoč obrnila le na svojo družino, ki je bila edina, ki mi je verjela, da je z menoj nekaj zares fizično in ne psihično narobe.

Pol leta po začetku težav pa me je trebuh začel zelo boleti. Mami me je odpeljala na urgenco in z rešilcem smo odšli v Ljubljano. Ko smo prišli nas je videla medicinska sestra in moji mami rekla: »A spet ste že tukaj?«. En dan sem ležala na oddelku in sem bila zaradi bolečin komaj budna. Zdravniki, ki mi še vedno niso verjeli, so mi omejili obiske z družino, moji mami pa niso pustili, da bi me obiskovala. Moram povedati, da jih takrat nisem mogla niti pogledati, saj otroku v groznih bolečinah niso pustili , da bi ob sebi imel verjetno edino osebo, ki mu je vedno stala ob strani. Ko so videli, da se mi stanje slabša, so me odpeljali na ultrazvok in takrat ugotovili, da imam nekrotičen žolčnik (žolčnik je bil tik pred razlitjem).  Kmalu po diagnozi so me prišli iskat z rešilcem, da bi me odpeljali na otroško kliniko, kjer bi me operirali. S posteljo so prišli do moje sobe in tistega trenutka se spomnim, kot da se je zgodil pred 5 minutami. Ženska, ki je prišla z bolniško posteljo je sestro vprašala, ali lahko hodim in ona je odgovorila: »Ja, Saša vstani.« Ko sem vstala, sem naredila prvi korak in skoraj padla, saj se mi je zelo vrtelo in zaradi bolečin nisem mogla stati na nogah. Ženska me je v pravem trenutku ujela in mi pomagala do vozička. Z mano se je do otroške klinike na veliko srečo odpeljala druga medicinska sestra. Ko sva prišli v ambulanto, sva čakali približno tri ure (naj povem, da je bila ura ena zjutraj, ko so se doktorji vrnili) in med tem časom sem ji jaz govorila, da me boli, ona pa meni, da nima nič zame, da bi mi lahko pomagala. Kljub temu, da te besede ne zvenijo preveč prijazno, pa me je ton, s katerim jih je izrekla, vsakič pomiril.

Ko so se doktorji vrnili, so mi dali zdravilo proti bolečinam in naslednji dan so me operirali. Zdravnik, ki me je operiral, je rekel, da tako slabega žolčnika kljub 15 – letnim izkušnjam še ni videl (po njegovih besedah bi imela brez operacije še dan ali dva življenja).

Po odkritju vzroka za težave sem po zdravnikovih navodilih (to je tisti, ki je mislil, da je vzrok za težave nesprejetje sladkorne bolezni) še zmeraj morala hoditi k psihologu, kar moram še danes. Bistvo moje zgodbe je, dami pol leta ni nihče verjel, razen moje družine in sem jim, čeprav težko, dokazala, da imam prav. Vsi so mislili, da si izmišljujem in da to delam, ker bi rada pozornost. Ti dogodki so me zelo spremenili, postala sem samozavestnejša in se zmeraj postavim zase, vendar pa je vse to imelo tudi slabe vplive. Zdaj veliko težje zaupam ljudem (še posebej zdravnikom), se hitro razburim in sem zelo čustvena. Nisem taka kot drugi in tudi nočem biti. Ne hodim ven z ljudmi in nimam veliko prijateljev, ker mislim, da če bom spet potrebovala pomoč, mi bodo pomagali le tisti, ki so mi zares blizu. Če je še kdo imel tako izkušnjo kot jaz, da mu nihče ni verjel, naj ga ne skrbi, ker se vedno najde nekdo, ki ti bo pomagal, in če ti drugi rečejo, da si čuden jim odvrni, da nekdo mora biti. Moji dogodki me spremljajo še danes in ko sem nazadnje videla tistega zdravnika, mi je rekel, da ga ne bom nikoli pozabila in imel je prav. Ne glede na to, kako se trudiš, nikoli ne pozabiš najslabših stvari, prav tako pa tudi ne najboljših.

Teja Kužnik: Ona

Po dolgem času je spet lahko zadihala. Vroč vodni curek je udarjal ob njeno izžeto, uvelo lice in ji tešil bolečine, tako telesne, kot tiste, ki so postopoma mračile njen um, se širile iz prsi, tiste, za katere ni bilo zdravila. Vroča para jo je na krilih nosila v svet, ki je bil le njen, onstran te bede, ki se je le stopnjevala, iz dneva v dan. Sveže modrice okoli očesa in vzdolž vratu so jo močno skelele. Skrbelo jo je, da jih bo tokrat kdo opazil. Nato se je boleče zavela, da nikomur ni mar. Kljub temu je nanesla nekaj pudra v prahu, ki ga je kupila že pred meseci. Vendar se modrina na obrazu ni dala. Vztrajno je kazila njeno bledo kožo. Morala bo lagati – spet. Vzdihnila je in nase hitro navlekla sprane kavbojke in ponošeno majico ter si lase pustila prosto padati na vrat, da bi zakrila rane. Z vso silo se je pognala po stopnicah, da ne bi srečala njega. Njega, ki se je dan za dnem znašal nad njo, potem ko se je smrdeč po alkoholnih hlapih privlekel domov, zasužnjil mamo, njo pa s ponavljajočimi se, težkimi udarci pijančeve roke prignal na rob razuma. Njen očim. Beseda ji je z gnusom šinila skozi možgane. Kar se da tiho je zaprla vhodna vrata in se spustila v tek. Pozna je bila, krajevno avtobusno postajališče je bilo oddaljeno več ulic. Prispela je ravno, ko je vozilo ustavljalo. Vse bolj jo je tiščalo v prsih. Sililo jo je na jok. »Bodi močna,« si je prigovarjala. »Nekoč boš odšla od tu, v svet. Rešila se boš. Ne bo se ti treba več skrivati za trpečo deklico iz podeželja, kakršna si. Nekoč bo usoda plačala, ker se je tako kruto poigrala z nemočnim otrokom. Nekoč…«

Tok misli ji je gradil nevidni zid, ščit, s katerim se je že od poznega otroštva poskušala zaščititi pred vrstniki. Že je zakorakala med njimi, že so jo prestrelili s sovražni, zaničevalni pogledi, ki so ji glasno kričali, da je ona tista, ki ne sodi mednje, da je čudakinja, da je kriva neznane obsodbe, kužna z neznano boleznijo. Zadelo jo je z neustavljivo silo – spoznanje, da se počuti osamljena. Sama, samcata, obdana s tujci. Fizično tu, vendar v duši na tisoče kilometrov stran. Sklonila je glavo, kot je to vedno počela, in se odvlekla do svojega kota v zadnjem neosvetljenem delu avtobusa, ki so se ga drugi izogibali. Nihče ji namreč ni odstopil sedeža ali ji namenil prijaznega nasmeha. Stlačila se je k oknu in revno torbico stisnila k prsim. Očim mami ni dovolil, da bi hčerko razveselila z novim kosom oblačila, sladico za kosilo ali kakim drugim poklonom. Dobila je le to kar je nujno potrebovala, streho nad glavo in hrano, nova oblačila so bila že višek luksuza, zato je te dobila od starejše sestre, ki je bila sedaj že odrasla in živela na svojem.  Zadržane solze so ji zalile obraz. Močile so ji njeno majico tudi potem, ko je v poplavi od nekje daleč slišala zgražajoči se glas šolskega nastopača, ki ji je pretil in vpil nanjo. Objokana se je pognala čez sedaj že prenapolnjen avtobus, vendar ji ni bilo mar. Morala je oditi, potrebovala je toplino njene sobice na podstrešju, kamor se je zatekala pred svetom. Preskočila je avtobusne stopnice in tekla. Tekla je po pločnikih in zelenicah in ulicah, ki so ji novi navali solz vršali izpod vek. Nekaj ljudi je klicalo za njo, vendar se ni ustavljala. Potrebovala je svobodo, odrešitev, skoraj tako nujno kot zrak, ki ga je dihala. Naivno je upala, da je očim že odšel na delo. Ni dobro premislila, preden je že odprla vhodna vrata. Čakal jo je v veži. Mogočno in gospodovalno se je naslanjal na stekleno mizo. Ni ga razločno videla, še zmeraj je bila namreč objokana. Ni si drznila pogledati kvišku, vendar si je z lahkoto predstavljala njegove srdite obrazne poteze in oči iz katerih je velo nerazumljivo čustvo silnega sovraštva in naveličanosti. »Spet cmizdiš! Morda bi ti pa moral dati pravi razlog za to, ti nehvaležnica!« Dvignil je roko. Otrpnila je. Močno jo je zadelo v čeljust. Padla je na stekleno mizo, ki se je razletela na tisoč koščkov. Iz rane na roki ji je kapljala vroča kri. V trenutku se je zbrala in očima odrinila. Lahko je bila srečna, da še ni popolnoma trezen od sinočnjega pijančevanja. Pognal se je za njo, vendar je že dosegla sosednji breg ceste. In zopet je počela to – tekla. Nikoli se ne bo končalo jo je prevevalo. Nikoli ne bo odšla, ne bo ji uspelo. Kako naivna je bila, da je verjela, da je upala. Izmozgana je bila od negativnih čustev. Morda, je pomislila, morda imajo prav. Morda sem gnusna, nevredna življenja, sreče. Bila je žrtev, nemočna in uboga sredi trume zveri. Jasno je bilo, da jo bodo raztrgale. To je bil zakon narave. Le najmočnejši preživijo. In ona je bila šibka. Vendar jim ne bo dovolila. Če bo kdo vzel njeno življenje, bo to ona sama. Duša bo po njeni zaslugi zapustila njeno osovraženo telo in morda bo v onostranstvu našla srečo. V daljavi je videla travnik poln cvetlic. Brzela je tja, kakor da jo nosi nevidna sila. »Tam bom počivala,« si je šepnila. To bo kraj, kjer bo njen duh osvobojen. Padla je na kolena, se dotaknila mrzle zemlje in zajokala k nebu. Mora oditi, jo je preplavljalo. Njena rešitev, njeno varno zatočišče. Oditi v druge svetove, prijazne in ljubeče kot materin objem. Nekam kjer bo srečna. Iz torbe je izvlekla tisto, kar je skrila za skrajno, nerešljivo situacijo. Položaj kot je ta. Konec poti. Blišč kovine v turobnem dnevu je bil zadnje kot pritrdilni da iz nebes. Nebeško svetleči rešitelj, je sarkastično pomislila. Zarezala je že v ranjeno kožo na zapestju. Bolečina, ki je s krvjo vrela iz nje, je bila olajšanje. Odnašala jo je v svet, samo njen. Zarezala je še v drugo zapestje, še enkrat in še enkrat, dokler ni vroča življenjska tekočina iztekala iz nje v potokih. Nasmehnila se je modrini neba. Olajšanje. Počutila se je vse bolj in bolj lahko, kot peresce v vetru. Le še medlo se je zavedala svojega telesa. Spone, ki so dušo vezale na meso in kri, so popuščale. Ulegla se je in gledala v višine, v nebo. To bo zadnji spomin v tem življenju, zadnja slika iz njenega albuma. Kri je namočila zemljo, na kateri je ležala, ko ji je zadnja misel šinila skozi možgane – vse življenje je bilo pred njenimi očmi. »Rešila sem se«, je zašepetala, ko je poslednjič zaprla oči.

Maja Ina Ruparčič: Zakaj jaz nisem nesrečna

Najbrž bi morala trikrat potrkati na les, ampak roko na srce, nimam težav. Vsaj ne ta trenutek, vendar se tudi ne spomnim, da bi se kdaj znašla v kakšni od tipičnih najstniških stisk.

Nikoli nisem bila ena od tistih afnic, ki dramatizirajo in pretakajo solze, ker jih ta ali oni fant ne mara; nikoli nisem bila pod vtisom, da moram shujšati ali nositi drage obleke, da bom ljudem všeč. Morda (najbrž!) se moram za to in še kaj drugega zahvaliti svoji družini – te si pač ne moremo izbrati in, no, dandanes je že prava loterija se roditi v tako, kot sem se jaz.

Sem najstarejša od treh sester. Taci, kakor pravim atiju je gradbeni inženir, mami pa dela kot medicinska sestra. Slednje v današnjem času (beri: med gospodarsko krizo), hvala Bogu, pomeni precej stabilen položaj, saj gre za javni sektor, kolikor se pač spoznam na to. Oba sta zaposlena, kar je čudež v današnji državi in upam, da bo tako ostalo še nekaj časa. Tega ne pravim iz materialističnega stališča, bi pa rekla, da je tako bolj pripravno, ker pomeni stabilno prihodnost za našo družino.

Izobrazbo danes pogosto enačimo z zdravo pametjo – ali se tako zdi samo meni? Bolj, kot si izobražen, večji spekter razmišljanja imaš  in bolj uspešno lahko »zvoziš« svoje življenje (kar pa resda ne pomeni vedno, da si tudi boljši človek – a na voljo imamo le 1000 besed, zato o tem kdaj drugič).

Naj predhodna dva odstavka torej povežem s težavami, s katerimi se srečujemo mladi te dni. Pravim, da je pomembna vzgoja, vzgoja in še enkrat vzgoja – ta pa je predpogoj izobrazbi. Žal so starši lahko vsi in tečaja, kako postati dober oče oziroma dobra mama, ni. Drznim si trditi, da sta mene in moji sestri ( za najmlajšo sicer nisem najbolj prepričana) mami in taci vzgojila precej v redu – iz tega torej izhajam, ko trdim, da nimam težav.

Mami in taci sta me resnično krasno vzgojila in me naučila, da ni pomembno, kaj si drugi mislijo o tebi, če si le dober človek – kar danes predstavlja problem mnogo otrokom. Naučila sta me, da bom le z delom nekaj dosegla – leni otroci pa se cmerijo, da jih učitelji ne marajo, kadar dobijo cvek. Naučila sta me, da je skromnost lepa čednost – ko bi se tega gesla držala polovica Slovencev, bi bila naša država lepši kraj.

Moja mami in taci sta me, v prvi vrsti, imela rada. Mogoče zaradi tega nimam manjvrednostnega kompleksa, kot nekatera druga dekleta moje starosti? Se imam zato rada takšna, kakršna sem? Se morda zato ne obračam, kakor veter piha in ne žalim vseh po spisku, ko mi kaj ni prav?

Saj ne pravim, da drugi starši nimajo radi svojih otrok – lahko, da tega ne znajo pokazati ali pa jim zmanjka tako časa kot potrpljenja, ko otroci pridejo v zoprna leta. V tistih res skrajnih primerih so mame narkomanke s petimi otroki, od katerih so trije v reji, ki pa se nikoli ne more primerjati s pravim domom.

To pa že vodi v novo temo – kaj, če je družina razlog, da je človek nesrečen? Nekatere doma tepejo, druge žalijo, spet tretji živijo v strahu, ker oče pije, nekaterim staršem pa preprosto ni mar za naraščaj. Pomagati pa ti ne more nihče. Redki so, ki se rešijo iz tega začaranega kroga, vendar so ti spet odvisni od pojma, ki sem ga bila sama očitno deležna obilo – sreče.

Država preprosto preveč ščiti  starševske pravice tam, kjer je tega najmanj treba, in jih včasih postavlja pred otrokove (spet tam, kjer je najmanj treba). V drugih primerih je ravno obratno, in naenkrat so starši tisti, ki trpijo. Vendar, če je otroku res hudo, ne more pa se obrniti na mamico ali očija…kam pa naj se, zaboga?

Rekli boste učitelje in šolo ali morda prijatelje. Nekateri svetujejo TOM telefon. Morda bo to rešilo kakšen problem, ampak zgolj površinsko. Otrok bo šel v skrajnem primeru v rejo, tam pa ne bo nič bolje in nihče ga ne bo vprašal, kako globoko ga je res vse prizadelo.

Psihiatri, psihologi, terapevti. Kaj pa oni vedno? Nekomu se izkašljaš, ja, ne bodo pa te objeli in ti brisali solze, ko boš jokal v neki tuji rejniški postelji ob dveh ponoči.

Zdi se, da rešitve za vse žalostne primere, ki pestijo družbo, ni – vsaj ne take, ki bi jo lahko stlačila na dve tipkani strani. Začeti bi bilo treba v srži zadeve, pri starših samih. Ljudje danes preveč gledajo sami nase in iščejo pravice, ko bi morali razmišljati o dolžnostih; hlepijo po bogastvu, ko bi morali stremeti k enakosti in poštenosti. Otroci posnemamo vaše zglede, odrasli! Ni vsak svoje sreče kovač – mojo so kovali sreča, normalni starši in neka višja sila. Ne moremo sami reševati svojih problemov in poslušati sebe, če pa ne slišimo niti sočloveka, ki se nam obupano dere v uho.

Starši, prosim potrudite se in vzgojite svoje otroke v dobre, spoštljive, obzirne, delavne, nesebične, skromne, potrpežljive mlade in predvsem v ljudi, ki bodo imeli možnost, da so srečni. 

Nejc Kromar: Na kratko o samomoru

»Si živ?« »No, ja, sem…« Odgovori Peter svojemu očetu. Ta odgovor je njegova vsakodnevna rutina, ko prispe iz šole in ga oče vpraša, kako se ima ali kako je preživel svoj dan. Peter je resda pri življenju, vendar ga to niti najmanj ne veseli. Prav tako ga to ne moti. Peter je le ena od ubogih duš na tem planetu, ki živijo praktično iz dneva v dan, pa ne zato, ker bi bili revni ali v materialnem pomanjkanju, temveč zato, ker jim nekaj manjka. Kaj jim manjka, tega ne ve nihče. In Peter tako preživlja vsak dan svojega nesmiselnega življenja, vrednega usmiljenja, in edino, kar mu je jasno, je to, da ne ve niti ali je nesrečen ali ne.

A kot sem že omenil, Peter ni edini – takih je še mnogo in vsi čutijo isto problematiko, ki pa se je le malokdo zaveda – to je nerazumevanje smisla življenja posameznika, oziroma nerazumevanje svojega obstoja. Z drugimi besedami: ljudje ne razumejo  oziroma si ne znajo utemeljiti svoj lasten obstoj. Nerazumevanje, še posebej, kadar gre za nerazumevanje osnovnih bivanjskih vprašanj, je ena od človeških lastnosti, ki za posameznika ni ne dobra, ne slaba. Preden nekaj razumemo, tega ne razumemo – to pa je prvi korak k razumevanju nečesa.

Ljudje si utemeljujemo svoj obstoj na različne načine, tudi z religijo. Vsak način utemeljevanja je koristen (dokler človek pri tem vztraja) za posameznikov dobrobit. Ko ta razume svoj obstoj je zaščiten pred depresivnostjo in vsakršnimi samomorilskimi nagnjenji. Vendar pa se v življenju velikokrat pripetijo razne stvari, ki postavijo posameznikovo razumevanje pod vprašaj. V kolikor se znašamo na religiozne razlage in na obstoj boga, se lahko zgodi, da začnemo po smrti bližnjega dvomiti v obstoj višje sile, ki bi lahko kaj takega preprečila. Podobno se lahko zgodi, če se zanašamo na znanstvene razlage, ki ne nudijo vseh odgovorov na nadnaravna dogajanja, zaradi česar se lahko pri nekaterih pojavijo samomorilska nagnjenja.

Iz mojega osebnega prepričanja ljudje ne storijo samomora zaradi čustvene bolečine, ki jo doživljajo, temveč iz obupa, ker ne vidijo več smisla življenja. V tem obupu si ljudje postavljajo vprašanja o smislu življenja in iščejo smisel svojega obstoja, vendar pa še nihče ni našel smisla, če ga pa je našel, se je prej ali slej izkazalo, da ta ni pravi. Iz tega lahko sklepamo, kar sklepajo tudi samomorilci, in sicer, da smisla življenja ni. To sklepanje samo po sebi ni problematično. Problematično je, kako se nekateri na to odzivajo. Mnogo ljudi meni, da ni več vredno vztrajati pri življenju, če to nima več smisla. A življenje ni le menjavanje veselja in žalosti, smeha in bolečine, ampak je lahko tudi takšno, v katerem posameznik ni podvržen niti bolečini niti skrbem. In kdo ne bi ostal v takem življenju potem, ko bi prestal bolečino in zaskrbljenost in ju ne bi srečal nikdar več? Tako življenje je mogoče in edini pogoj je, da se človek zamisli ter da deluje v družbi tako, da ne povzroča ne bolečine in ne skrbi drugim. Prej ali slej se mu vse vrne.

Jasna Janež: Prazen žakelj ne stoji pokonci

»To je bil tvoj dan ljubezni, najlepši dan, ki ne mine…« Vsako jutro jo zbudi ta pesem. Prijateljice ji pravijo, da je staromodna, ker posluša stare komade. Pa še slovenske! Ampak njej so všeč, naj si drugi mislijo, kar si hočejo.

Danes je prvi dan. Za terapijo z vodo. O tem je brala v Oni. »Malo truda za velik uspeh« je bil naslov članka. Vsako jutro moraš na tešče spiti le 4 kozarce mlačne vode. Kako preprosto! Lažje od vsake diete. Po zaužiti vodi naj bi se bolje počutil in imel več energije. »Morda izgubiš tudi kaj kilogramov,« je pomislila . Zadnje čase se ji zdi, da ima njeno telo preveč maščobe.

Popila je 4 kozarce brezbarvne tekočine in odšla v šolo. Za malico ni pojedla ničesar. Kar tako preventivno. Ob enih je prišla domov, vrgla torbo v kot in se ulegla na kavč. Bila je zelo utrujena in brez energije. Tudi kosila se ni pritaknila. Postavila se je na tehnico, na prvem mestu je bila še vedno petica. Nekako mora priti do štirice. Le z nekaj kozarci vode to očitno ne bo šlo. Odločila se je, da bo na dan pojedla le nekaj sadežev.

Že naslednji dan se je v šoli odjavila od malice. S seboj je vzela le jabolko. Na koncu dneva je ugotovila, da spet ni nič spravila v želodec. » O, kako kul. Uspeva mi!« si je mislila. Številke na tehnici so počasi začele upadati. Jupi!

Z »vodno dieto« je že zdavnaj prenehala. Tale brez hrane je učinkovitejša. Tako se je nadaljevalo nekaj tednov. In rezultati so bili čedalje boljši – končno ima pod 50 kilogramov!

Mama je le opazila, da skrbi za svojo postavo. »Mia, nekaj si shujšala,« ji je rekla včeraj. Odgovorila je: » Ja, mami, izgubila sem nekaj kilogramov. Zdaj sem veliko bolj vitka. Ampak moram paziti, da se ne zredim.«

Po enem mesecu »prehranjevanja brez hrane« je tehnica ponudila že številko 43! Toda Mia še ni bila zadovoljna. Sedaj je bil njen cilj pod 40. »Še malo zdržim, pa bo,« si je rekla. »Začela bom s telovadbo. Ja, to bo pospešilo izgubo teže!« Mamo je začelo že rahlo skrbeti za svojo hčerko. »Ljubica, ampak sedaj si že presuha. Bojim se, da imaš anoreksijo! Odpeljala te bom k zdravniku!« »Ne mami! Nisem presuha! Predebela sem!« ji je zabrusila. »Še danes bom poklicala zdravnika,« ni popustila mama. Mia je videla, da je ne more več prepričati. Že naslednji dan je imela pregled pri osebni zdravnici.

»Dober dan, Mia. Kako si?« je bila osladna doktorica. »Dan, v redu sem, hvala,« je Mia vljudno odgovorila. »Kakšne težave imaš?« je vprašala zdravnica. Mama se je oglasila: »Anoreksijo ima! Kaj ne vidite kako je košena?!« Joj, ta mama, Vedno se mora vmešavati. »Mia, koliko obrokov na dan poješ?« »Hm, skoraj nobenega. Občasno kakšno sadje.« »Veš da to ni dobro za tvoje telo? Lahko se izstradaš do smrti. Se tega zavedaš?« Seveda se te ga ni zavedala. Saj še pomislila ni na to. Začelo se ji je megliti pred očmi in vrteti v glavi. »Saj veš, kako pravijo: prazen žakelj ne stoji pokonci.« To so bile zadnje besede, ki jih je slišala.

*Images courtesy of FreeDigitalPhotos.net