Natečaj A (se) štekaš?!? 2019: nagrajenci in galerija prispevkov

Zaključek literarnega in video natečaja

Nagradni natečaj A (se) štekaš?!? 2019 je bil namenjen mladostnikom, da s svojimi literarnimi in video prispevki predstavijo, kako so se soočili z osebno stisko. V svojih delih so na različne načine predstavili njihova razmišljanja o tem kakšne so njihove stiske, kako se počutijo, ko se znajdejo v težavah in pa kako težave oziroma stiske rešujejo.  V natečaju je sodelovalo 36 učencev in dijakov, ki so pripravili 27 različnih prispevkov.

Ob zaključku natečaja se zahvaljujemo vsem udeležencem in njihovim mentorjem za poslane prispevke in sodelovanje ter objavljamo imena nagrajencev ter njihove prispevke. Pri izboru najboljših prispevkov je 3-članska strokovna komisija ocenjevala tako doseganje vsebinske kot literarne ustreznosti prispevkov. Nagrajeni prispevki najbolje opisujejo možnosti konstruktivnih rešitev v primeru stiske, ki so podane na kreativen in literarno ustrezen način.

Vsi smo obkroženi z ljudmi, ki nas imajo radi, in tistimi, ki nam življenje grenijo. Vedno se moramo osredotočiti na tiste, ki jih imamo radi ter na pozitivne strani življenja in nikoli ne dopustiti, da nas sovraštvo pokoplje.

(Liana Nakani)

Nagrajenci v kategoriji osnovnošolcev so:

Nikolina Gramc, 9. razred: Tale žalostna pesem (izbor pesmi)

Zoja Strmšek, 7. razred: Kaj me res nihče ne razume?

Liana Nakani, 8. razred: Moja zgodba

 

Nagrajenci v kategoriji srednješolcev so:

Lana Bercieri Povše z ekipo: Vedno je rešitev

Kristijan Kavšek, 4. letnik: A (se) štekaš?

Aleksandra Fink, 3. letnik: Rešitev ali breme?

 

Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!

 

Ostali prispevki

Poleg nagrajenih objavljamo tudi nabor najbolje ocenjenih prispevkov, saj so prav vsi prejeti prispevki za nas in naše razumevanje mladostnikov ter njihovih stisk izjemno dragoceni. Kadar sami ne najdemo rešitve, jo je dobro poiskati drugje: pri prijateljih, znancih ali v strokovnih službah. Nekaj splošnih virov strokovne pomoči lahko najdete tukaj.

 

 

Ko si v stiski, povej nekomu, ne zadržuj tega v sebi, lahko poveš staršem, prijatelju, šolski delavki, vedi, da se bo enkrat vse rešilo.

(Hana Javornik in Brina Mohar)

Laura Bembič: Moja zgodba

Žana Hočevar: Življenje na robu

Tjaša Kodrič: A se štekaš?

Nuša Hartman: Kako naprej?

Anja Ficko: A se štekaš

Hana Javornik in Brina Mohar: Zakaj ravno jaz?

Veronika Batagelj: Zgodba s srečnim koncem

Ana Bele: Jaz in moje življenje

Gaja Aplinc Jamšek: Zgodila se mi je krivica

Alja Doler: Moja zgodba

Eva Kuntner in Ana Capuder: Velika skrivnost

 

               

 


GALERIJA PRISPEVKOV

 

Nikolina Gramc: Tale žalostna pesem (izbor pesmi)

 

Sanje mrtve deklice

Pogrešam svetlobo ljubezni,

ki mi je včasih sijala na dušo.

Pogrešam mnogo ljudi,

tudi neznancev.

Pogrešam zvok iskrenega smeha,

ki zvončklja v mojih ušesih.

 

Pogrešam občutek, svežega vetra na mojem obrazu.

Najbolj pa pogrešam sebe, ko se še nisem skrivala v mraku.

 

Sama sem

Kako grozna misel: Sama.

‘Nihče je ne mara’

‘Nihče je noče’

‘Sama je’

‘Ubožica’

‘Nima pomena’

‘Sama je’

Sama sem.

 

Listi

Listi padajo,

tako,

kot padamo ljudje.

 

Nekateri ljudje padajo z vrvico.

Toda nikoli več ne splezajo nazaj.

 

Ljudje smo kot listi.

 


 

Zoja Strmšek: Kaj me res nihče ne razume?

 

Včasih sem sama sebi tečna. Staršem ugovarjam, z učitelji se prepiram. Imam sestro, ki je še bolj tečna od mene. Kar pomeni, da sta moja starša zelo uboga. Ne razumem, kako naju Se lahko tako prijazno gledata. Če bi bila jaz na njunem mestu bi znorela in odletela v Afriko. Ko še naprej tako sanjam, začne nekdo razbijati po mojih vratih.

»Brina,« tuli mama, »zakaj si se spet zaklenila v sobo?« Potuhnem se in se delam, kot da me ni. »Brina!« ponovno zarentači mama, »dobro vem, da si tukaj!« Še vedno nič ne odgovorim. »Briiiiiiiina!!!« zakruli mama tako glasno, da bi lahko še sosed padel s kavča. Prestrašim se, a še vedno ne odprem vrat. Zato se skrijem v omaro, v moj najljubši kotiček. Temačen je in tih. Tri minute je tišina. »Uuffl« olajšano zavzdihnem. Ko se že dobro namestim v omari in vklopim telefon, zaslišim glasen tresk. Prestrašeno pokukam iz omare in vidim mamo z izvijačem v roki in vrata, ki so prislonjena na steno. »Mama, pa kaj ti si prizadeta?« jo vprašam. Mama jezno trza z očesom. Skušam se izmuzniti iz sobe, a se gromozanski medved postavi pred vrata. Mama nikoli ni gledala na linijo, tako kot moja sestra Bimba, ki je samo riževe krekerje z banano. Mama pograbi moj telefon, ki je ležal v omari in začne brskati po njem. »Mama, nehaj, to so moje zasebne stvari,« saj se spomnim, da sem si dopisovala s sošolcem, ki mi je zelo všeč. Mama na Instragramu »prečekira« vse moje objave, a na srečo v zadnjem času nisem ničesar zanimivega objavila. Nato se spravi na Twitter. Čisto prebledim, ko prebere moja sporočila Petru. Čez nekaj časa dvigne pogled, me jezno premeri od nog do glave in reče: »Tole bo en mesec ostalo z mano,« pomaha s telefonom in zmagoslavno odkoraka iz sobe. »NEEEEEEEEEEEEEEEFE!« zatulim in hočem zaloputniti z vrati, a se spomnim, da jih je mama odstranila.

Drugo jutro se oblečem še posebej lepo za Petra. Nosim kratko mini krilce in majico, da se mi je videl popek. Celo naličila sem se, a šele takrat, ko je mama odšla v službo. Malo pudra, veliko maskare, da sem imela oči veliko večje in »nude« šminko. Ko zadovoljna s svojim videzom stečem po stopnicah, se ustavim in prebledim. Za pultom v kuhinji stoji oče in si pripravlja zajtrk. Tiho kot še nikoli prej se hočem obuti in obledi, a se oče veselo obrne in me zagleda. Vesela mimika se mu je spremenila v jezno mimiko. »Kakšna pa si? Takšna misliš v šolo?« Malce oklevam, saj ne vem, kaj bi rekla. »No, pač, danes imamo fotografiranje celega razreda in sem se uredila,« se debelo zlažem. Oče brez premišljanja zarentači: »Takšna pa res ne bo šla v šolo. Preobleci se v kavbojke in v majico, ki ti sega preko bokov. In ščisti si vsa ta ličila s face«. Poklapano odkorakam po stopnicah v sobo, se preoblečem, da izgledam kot naga mozoljasta rit. V ušesa si vtaknem slušalke in na MP3-ju poslušam skupino Nipke s pesmijo Noben me ne razume. Pa saj me v tej hiši res nihče ne razume.

V šoli se ponovno kregam z učiteljico za matematiko. »Učiteljica, pa saj nam niste dali domače naloge,« čeprav se mi je ni dalo narediti. »Mlada dama, prav dobro se spomnim svojih besed, Se na tablo sem napisala strani v delovnem zvezku, ki so bile za domačo nalogo,« mi jezno zabrusi učiteljica Ulomek. »Pa vedno pozabiš podpis staršev,« godrnja naprej. »Oče mi ni mogel podpisati, ker je bil v službi.« »Kaj pa mama?« vpraša učiteljica Ulomek. »Mama pa je tako in tako tečna in govori, da samo ona dela v tej hiši,« ji zabrusim v obraz. »Brina, s takšnim odnosom pa si si prislužila lep, debel ukor,« jezno zarenči učiteljica Ulomek in razred utihne. Vsi me presenečeno opazujejo. Na živce mi grejo. Jezno zgrabim torbo in odkorakam iz učilnice, čeprav Se ni zvonilo. Učiteljica z odprtimi usti strmi za mano, ko zaloputnem vrata, da se mize zatresejo.

Takoj ko pridem domov, zaslišim mamino vpitje. »Brina, pa kaj je s tabo? UKOR!!! Veš da gre ta zapis naprej s teboj na srednjo šolo?« Zavijem z očmi: »Pa kaj, en ukor gor ali dol! Učiteljica za matematiko je vedno takooo tečna,« ji zabrusim v obraz. V maminih očeh zagledam solze. »Brina, če boš takšna še naprej, ne bo nič iz tebe. Brez šole te nihče ne bo sprejel v službo,« zahlipa in se sesede na stol. Nič me ne gane njeno jokanje. Samo jo pustim v kuhinji, naj se cmeri, sama pa odtopotam v sobo, ki je še vedno brez vrat.

O tem premišljujem vsaj eno uro. Postane mi žal, kaj vse morata starša prestati zaradi mene. Jeza je že minila, ampak žalost v meni je še vedno ostala. Nesrečna stečem iz hiše in se sesedem na travo. K meni priteče moj kuža Sky. Ljubko me pogleda in se stisne k meni, tako da lahko voham njegovo smrdljivo sapo. Njegova mehka dlaka me žgečka po nosu in takoj me nasmeji. Skyu se zasvetijo oči in skoči name. Zaradi njegove teze se skupaj prevrneva na travo. Začutim njegovo dihanje in njegov srčni utrip, ki me pomiri. Nato kar bruham besede: »Veš Sky, nihče me ne razume. Vsi se samo kričijo name, me krivijo za vse, kot da sem vsega jaz kriva.« Sky me gleda z njegovimi velikimi modrimi očmi. Začutil je, da sem žalostna, zato je nehal mahati z repom. Nato so solze same privrele iz mojih oči. Kar jokam in jokam. Solze kar niso nehale liti. Ko so se končno posušile, me je Sky začel lizati. Vedel je, da me to žgečka in me takoj spravil v boljšo voljo. Čutila sem, da je hrepenel po svobodi, zato sem ga dala na povodec in Sla sva na zelo dolg sprehod. Skakal je po travi, lovil metulje, čofotal po vodi in prinašal velike palice. Šele po dolgih treh urah sva se izčrpana vrnila domov. Slišala sva zvoke sove nekje v krošnji in oglašanje čričkov. Skya sem spustila na dvorišče, ga še enkrat pobožala po mehki, beli dlaki in odšla v hišo. Mama je prihitela in me objela: »Sem mislila, da si pobegnila, Brina,« je zahlipala. Tudi oče je iz kopalnice prihitel v gatah in me objel. »Nikoli ne odidi, ne da bi kaj rekla. Oprosti, da smo se samo drli nate in ti nismo povedali, kako radi te imamo.« »Oprostita tudi meni, nikoli vaju nisem hotela prizadeti. Neumna sem bila.« »Je že dobro, ljubica,« reče mama in me še bolj trdno objame.

Se vedno sem najstnica, včasih nora, včasih nemogoča. Oče in mama še kričita name, a vedno manj. Matematiko sem popravila in na svet gledam drugače. Sky mi vedno stoji ob strani in lahko mu zaupam vse moje skrivnosti. Sedaj hodiva na veliko daljše sprehode in zdi se mi, da je tudi Sky bolj srečen. Počutim se bolj svobodno, kot da mi nihče ne ukazuje ali me žali. Bolj pogosto se smejim. Moja vrata so še vedno odstranjena, kot spomin na dobre stare čase. A moja omara je prazna, ne skrivam se več vanjo. Moji starši so tudi bolj srečni. Predvsem pa sem bolj srečna jaz, saj imam svojega prijaznega, velikega kosmatinca, ki me ne sodi po mojih slabostih, temveč me razume, takšno kot sem.

 


 

Liana Nakani: Moja zgodba

 

Bzzzzzzzzzzzz… je zabrnela budilka na mojem telefonu. Sovražim ta zvok, saj mi naznanja vedno nov beden dan in me vedno znova zbuja iz spanja, ki mi pomeni beg iz tega krutega sveta. Ko vsako jutro tako obležim v postelji in zrem v zbledelo, okrušeno steno nad sabo, se mi v glavo venomer prikradejo temačne misli, ki jim ne morem ubežati. Zato se grem raje obleč za v šolo. Spodaj pred hišo me čakata starša, ošinem ju s srditim pogledom ter zaloputnem z vrati avta.

Ufffff…. kako mi gresta na živce, kar naprej bi se rada pogovarjala, kot da ne razumeta, da hočem biti sama, preprosto sama. Delata se, kot da ni nič narobe… moje življenje pa vse bolj tone in tone v črnino! Zaradi njiju smo se preselili! Zapustila sem svoje prijatelje, šolo in vse za sabo in zdaj sem tukaj … V smrtni tišini se peljemo do šole, sliši se zgolj vrtenje koles ter šepetanje drobnih dežnih kapljic. Strmim skozi okno in opazujem podobe hiš ter dreves, ki ena za drugo bežijo mimo mene ter izginjajo v sivini.

Prispeli smo. Pograbim torbo in zaloputnem z vrati. Pred šolo nekaj ljudi, naslonjenih na steno, čaka na … Pogovarjajo se in se smejejo. Hodim, grem proti njim, utihnejo. Kot vsak dan me požirajo s pogledi. Ko plašno stopam mimo, znova zaslišim smeh, posmehovanje. Globoko vdihnem in počasi stopam po hodniku šole. Ko pridem do svojega razreda, primem za hladno kljuko. Zdi se, kot da se pripravljam na hud boj, kot da zbiram pogum, da bi stekla v sovražnikovo obličje, v težek boj, ki ga vsak dan bijem v sebi. Vstopim v razred, pouk se je že začel. Ko odprem vrata, me vsi pogledajo, meni pa pogled pade na tla. Tiho se opravičim učiteljici ter se previdno usedem v klop. Ne upam se ozreti. Strah me je pogledov, posmeha in groznih besed, ki me težijo vsak dan bolj. Zazvonilo je. Hitro se poženem proti vratom razreda in po hodniku zdrvim proti stranišču, kjer se nameravam skri… preživeti odmor. Tik pred vrati stranišča pa me kot nož preseka glas: »Kaj pa je, zguba? Kam bežiš?«

Za sabo slišim, kako se mi kot običajno smeji cela Sola, zaslišim na stotine glasov ter groznih besed. Odprem vrata WC-ja in se potrta zgrudim na tla. Moji lastni demoni me razžirajo. S čim sem si to zasluzila? Vstanem. Pred mano je ogledalo, zazrem se v izmučeno podobo, ki me s trpečimi očmi opazuje iz zrcala in se vprašam: »Kaj je sploh smisel mojega življenja?«

Vsak dan sem tarča posmeha in vsaka žaljivka je bila ena srčna brazgotina več. Najraje bi nekam zbežala. V glavi me preganja na milijone glasov …

***

Tekla sem in se nisem ustavljala. Stekla sem do mostu. Tam sem se ustavila. Bila sem neznansko zadihana, zdelo se je, da prsi le s težavo še zadržujejo srce v meni. Počasi sem se umirila in se zazrla v vodo. Vzela sem kamen in ga počasi spustila iz dlani. Opazovala sem, kako je brezupno padal, zdaj zanj ni bilo več poti nazaj. V trenutku ga je deroča voda vzela v okrilje in tako je majhen, nemočen ter odet v sivino le še tonil v globino reke. Nisem si mogla kaj, ko sem v glavi spet zaslišala tisti žalostni glas, ki me je spraševal: »Kaj je sploh smisel tvojega življenja?« Med lasmi mi je pihal pust, hladen jesenski veter ter mi božal obraz. Nad mano je bdelo sivo jesensko nebo, pod mano pa je šumela reka. Še enkrat sem se ozrla okoli sebe in ko sem se želela povzpeti na ograjo mostu, me je kot puščica nekaj zadelo ter mi prešinilo misli. V glavi se mi je s svetlobno hitrostjo zvrtelo tisoče spominov. Nato sem zagledala svojo mami, kako jo rešilci peljejo v bolnišnico, svojega očeta, kako je nemočno padel na kolena ter obupan kričal ter jokal, zagledala sem svojega psa, ki je s povešeno glavo čakal pred vrati. Zagledala sem svoje prijatelje iz prejšnje šole, kako odpirajo kuverto ter zajočejo.

Znova sem zaslišala tisti glas, a tokrat je bil drugačen.

Vprašal me je:« Ali si res to želiš?« In kasneje še: »Ali si res to zaslužijo? Ali si ti to zasluziš?« Zdelo se je, kot da bi se nekaj v moji glavi spremenilo. Kot bi me nekaj razsvetlilo. Ugotovila sem, da bom, če skočim, bolečino zadala sebi, predvsem pa svojim ljubljenim. Ne bom izkusila celega življenja, ki je pred mano. Nikoli ne bom postala mama, babica. Izpustila bom na milijone priložnosti, lepih trenutkov in spominov, ki še čakajo, da jih ustvarim. V vsem tem miselnem viharju, ki se je dogajal v moji glavi, se mi je naenkrat stemnilo pred očmi …

Pip…pip…pip… Znova me budi. Ampak to ni zvok moje budilke. Kje sem? Oziram se po prostoru in zagledam aparat, na katerega sem priklopljena. Ob postelji sedi mami, ki mi pove, da se omedlela in da se bomo pogovorili kasneje, naj zdaj počivam. Previdno odide iz sobe in nežno zapre vrata. Nekoliko me boli glava … Sedaj se spomnim, kaj se je zgodilo. Malce razmišljam in počutim se presenetljivo dobro. V moji glavi ni več groznih glasov in sedaj se sprašujem, kako sem lahko sploh pomislila, da bi storila kaj takega. Vsak dan umre na stotine ljudi, ki bi zagotovo dali vse, da bi dobili še eno priložnost. Jaz pa sem svoje življenje želela končati zaradi sovražnih besed. Sploh se nisem zavedala, da je življenje dar, ki ga moramo spoštovati in ga čim bolj izkoristiti.

Moja zgodba se je k sreči dobro končala, a lahko se ne bi. Zato vsem ljudem polagam na srce: življenje zna biti kruto in te spraviti na kolena. In ravno takrat ne sme dokončno pasti k tlom, temveč moraš vstati in iti naprej. Vsi smo obkroženi z ljudmi, ki nas imajo radi, in tistimi, ki nam življenje grenijo. Vedno se moramo osredotočiti na tiste, ki jih imamo radi ter na pozitivne strani življenja in nikoli ne dopustiti, da nas sovraštvo pokoplje.

 


 

Lana Bercieri Povše z ekipo: Vedno je rešitev (video)

 

Lana Bercieri Povše z ekipo je ustvarila video, v katerem so prikazane zgodbe iz življenj štirih različnih mladostnikov, ki se vsak zase soočajo s svojo stisko. Kljub temu, da so izvori stiske različni, pa na koncu ugotovimo, da je rešitev oz. preventiva enaka za vse: socialna podpora naših najbližjih.

Zaradi velikosti videa ga v tem prispevku ne objavljamo v celoti, prilagamo pa nekaj fotografskih utrinkov iz zgodbe.

 


 

Kristijan Kavšek: A (se) štekaš?

 

Hej ti! A se štekaš? Ali razumeš samega sebe, kaj potrebuješ in kaj je dobro zate? A razumeš tiste »signale«, ki ti povejo, da nekaj ni v redu? Veš, kdaj je nečesa preveč ali pa, da nečesa sploh ni? 

No jaz ne. Priznam, nimam pojma o svojem življenju in po zadnjih dogodkih, ki so se mi zgodili v mojem življenju, sploh ne vem več, kdo sem pravi JAZ. Preprosto nisem več siguren vase in si preprosto si ne zaupam… skratka nimam se rad, SOVRAŽIM se, nočem biti več tu, hočem se rešiti, hočem biti svoboden pred svojimi mislimi. 

To so bile moje začetne misli, katerih se nisem mogel otresti. Začelo se je pred devetimi leti, s prepiri in ločitvijo mojih staršev. Moral sem zapustiti vse svoje prijatelje in okolico, ki mi je bila znana.  

Zakaj? Kako? Nikakor nisem mogel najti odgovora za vzrok. SIGURNO SEM JAZ KRIV, kdo drug bi pa lahko bil? Minila so leta … in brazgotine so se »zacelile«. Počasi sem se spet postavil na noge in resno začel s šolo. Moje sanje so postati reševalec, saj veš… biti kul in se voziti v tistih hudih rešilcih. Vse bom naredil, da se moje želje uresničijo. Šolo sem vzel resno. Trudil sem se po svojih najboljših močeh narediti vsako stvar, katero sem začel. A čez čas sem videl, da tudi to ni dovolj. Vedno je bila kakšna stvar, ki jo moram izboljšati, popraviti ali izpopolniti. Vse neprespane noči, ves trud, ki sem ga vložil v proces, da izpolnim svoje sanje, so se mi počasi začele zdevati, kot da so zaman. Zakaj? Zato, ker sem vsakič našel tisto eno stvar, ki mora biti boljša. Mora biti popolno. Pri meni ni več dovolj povprečno, mora biti POPOLNO.  

Moram vložiti še več truda, pa tudi če kakšno noč ne spim.  

Z vsako »dobro« narejeno stvarjo je moja motivacija začela padati, saj ni bilo perfektno. Mogoče mi pa ne uspe narediti šole. Zanič sem, sramota, nesposoben sem. Kaj pa če bi preprosto odnehal, po dveh uspešnih letih šolanja? Saj mi tako ali tako ne bo uspelo. 

Po zahvali mojih prijateljev, družine in profesorjev nisem odnehal, še več. Našel sem tisto posebno osebo, ki me je imela rada in je še posebej verjela vame in me spodbujala.  

Spet je bilo vse super, spet sem bil polen motivacije in veselja. 

Minili so meseci, jaz pa sem bil vsak dan  več v postelji. Bolela me je glava, slabo mi je bilo, strahovi so spet tu. Tiste neprespane noči, ki jih je bilo vsakič več, so se mi maščevale. Stalno sem bil utrujen, razdražen in kar brez razloga sem jokal. Spet tisto vprašanje »zakaj?«. Nisem mogel več. Preprosto sem bil fizično in psihično izmučen. Neprespane noči in »slabi« dnevi so se začeli nalagati.  

Kaj naj naredim? A naj komu to povem? Ahh,, brez smisla, saj bo. Ne ni bilo v redu, mama, punca in prijatelji so začeli sumiti, da se nekaj dogaja. Seveda je vse skrbelo, jaz pa kot vsak trmast najstnik: »AHH, dajte mi mir, vse bo v redu!!! Pustite me samega!!!«. Po dolgem času, ko je bilo že prepozno, sem videl, da nekaj ni dobro z mano. Začel sem izgubljati telesno težo, bil sem razdražljiv, vedno sem se izoliral od ostalih in še vedno nisem nobene noči prespal. Mogoče pa rabim pomoč? Vedno več se mi je začelo pojavljati nekakšnih strahov, nekakšni panični napadi in edini razlog za to so bile moje misli. 

Ne bo mi uspelo, moja punca me bo  pustila, prijatelji me ne marajo, starše ne zanima zame, sramota sem, NOR SEM… Vsakič ko sem se pogledal v ogledalo, sem se zgražal, preprosto povedano izgubil sem vso zaupanje vase in se sovražil. To je na žalost pripeljalo do samopoškodovanja. Prvič, ko sem to poizkusil, sem si mislil: »Pa kakšen idiot si, bedak! Zdaj pa res nujno rabim pomoč. Ampak komu naj povem? Nihče mi ne bo verjel in vsi se bodo norčevali iz mene!«. Sprva res, skoraj nihče razen mojih staršev mi ni verjel. Z mamo sva poiskala pomoč in od takrat me zaznamuje depresivna in anksiozna motnja. Glede samopoškodovanja pa nisem hotel nič reči, saj me je bilo izjemno strah. Dobra dva tedna sem bil v bolnišnici in pristal na tabletih. Sledilo je obdobje, ko sem skušal ugotoviti, zakaj je prišlo sploh do tega. Neke delne odgovore sem dobil, a jaz sem hotel izvedeti celoto. Prva dva tedna uživanja tablet je bilo dobro, lahko bi rekel celo super. Potem pa je sledilo izjemno težko obdobje, ko se mi je pa stanje poslabšalo. Spet je sledilo samopoškodovanje, prejokane in neprespane noči in tako kot od samega začetka zelo intenzivne in močne misli in želja po samomoru. 

Zelo težko mi je bilo to razkriti moji punci in prijateljem. A sem vedel, da bom to moral prej ali slej. Strah me je bilo, da se bodo vsi odmaknili in me zapustili. Nisem bil pripravljen na to. Na srečo so bili zelo razumevajoči in so mi zelo pomagali. Naredili so vse, samo, da sem se počutil »v redu«. Čutil sem, da vse okoli sebe zelo obremenjujem s tem in nisem vedel, kaj narediti. Videl sem, kako je najino razmerje začelo nihati. Vedel sem kaj je razlog in iskal rešitev, da to popravim. Neuspešno. Povedala mi je, da tako ne more, da jo preveč skrbi zame in da bi mi rada pomagala, ampak mi ne zna. Povedal sem ji, da je naredila zame vse in da bo za njeno dobro, da jo pustim in da si najde nekoga, ki jo bo znal spoštovati in ki bo znal poskrbeti zanjo. Jaz sem nesposoben za to. Tako se je najino razmerje končalo. Želim samo, da ve, da sem ji zelo hvaležen in da bom vedno tu zanjo.  

Sem dijak 4. letnika Srednje zdravstvene in kemijske šole Novo mesto in se z depresijo borim že eno leto. Začelo se je zaradi mojega perfekcionizma in nerealnih strahov pred neuspehom. To je tudi uničilo mojo samopodobo in me tako rečeno pokopalo. Pred vsem tem sem bežal tako, da sem te slabe dni preprosto prespal, v šoli sem pa to preprosto skrival za lažnim nasmeškom. Nisem mogel drugače. Sedaj teh »temnih misli in dejanj« ni več, saj mislim, da mi terapija pomaga. 

A se štekam? Ne, mislim, da se nihče popolnoma ne šteka. Sam sebe ne razumem in si preprosto ne zaupam. Ali me drugi razumejo? Če po pravici povem … se sploh ne zanimam za to, saj ni potrebno, kaj drugi mislijo o tebi, ampak to, da skušaš najti rešitve za svoje probleme in razumeti, da se vse zgodi z nekim razlogom. Skušam iskati stvari, ki me veselijo, da se zamotim in čim manj mislim na stvari, ki bi jih lahko izboljšal ali popravil. Delam napako, saj vse ljudi postavljam pred sebe in najprej poskrbim, da so oni zadovoljni, nato pa sem šele jaz na vrsti. To je res napaka, ampak takšen sem jaz in naučil sem se živeti s tem. Vedno sem pripravljen drugim pomagati in jim svetovati. 

Če vprašate mene, kdaj se oseba popolnoma razume, da ve zakaj je bila pripeljana na ta svet in popeljana čez vse te težke preizkušnje, je tik pred trenutkom, ko se poslovi s tega sveta. Vsaka težka situacija nas lahko spravi na tla in takrat se sprašujemo: zakaj sem bil ravno jaz ta, ki je moral čez to. Na koncu ko se nam življenje odvrti pred očmi, šele vidimo celotno sliko. Vsak človek je del ogromne sestavljanke človeštva in čisto vsak ima pomembno nalogo, ne za celoto, temveč za tiste najbližje.  

Pomembno je, da se imamo radi, da to pravi čas nekomu povemo in ne glede na to, ali se nekdo bori z rakom ali depresijo, je potrebno vsakem pokazati ljubezen in neko pripadnost. 

 


 

Aleksandra Fink: Rešitev ali breme?

 

V temačni jutranji megli išče izhod do olajšanja, v nek miren realen svet brez vrtincev in razburkanih dni. Okolju brezčutno prikimava in vzbuja razpoloženje zadovoljstva. A v njemu poteka fronta brez meja. Sam sebi nasprotnik hodi v začaranem krogu, kateremu ni in ni konca. A ko se nenadoma ta neskončnost kroga pretrga, cel svet utihne. On pa se poistoveti z molkom.

Pravijo, da so najstniška leta najlepša. Odkrivamo svet, interese in spoznavamo ljudi. Jaz temu močno nasprotujem. Zakaj? Čeprav imam še veliko življenja pred sabo in ne vem, kako živijo odrasli menim, da je obdobje pubertete ena najtežjih preizkušenj za najstnike.

To je čas, ko možgani začnejo procesirati vse kar vidimo, slišimo in predvsem kaj čutimo. Poleg vseh lepih izkušenj in trenutkov je to obdobje, velike občutljivosti in ranljivosti. Tudi naše misli so globlje kot so bile včasih. Iz nepremišljenih ‘mulcev’ odraščamo v premišljene odrasle. Večina ljudi se ravno v tem času srečuje z največ težavami, saj nas vse novosti v tem “odraslem svetu” precej presenetijo in na njih ne zmoremo in ne znamo vedno pravilno reagirati. Med starejšimi in tako izkušenim pogosto isčemo vzornike, ki niso vedno pravi recept za boljše življenje. Želimo slediti družbi, da bomo v čim večji meri ugajali ljudem. Družba je vse bolj pozorna na vsako spremembo. Že vsaka najmanjša malenkost v kosu oblačila lahko povzroči zahrbtnost, nato žalost, kasneje depresijo. Tako se težave s našo pomanjkljivostjo kopičijo ter nastanejo na videz nerazrešljiva gmota, katere pogosto ne znamo razvozlati. Zaznamo spremembe v našem življenju. Spremlja nas negativna energija, miselnost ter vedenje. Kličemo na pomoč, a se klicu nihče ne odzove. Ampak, ali smo klicali glasneje?

Star pregovor pravi, da močne želje ne utiša nobena sila. Če si želimo živeti bolje, živeti v boljšem upanju ali živeti nasploh moramo ukrepati. V družbi znancev, sorodnikov ali prijateljev se bo vedno našel vsaj nekdo, ki bo znal prisluhniti, razumeti in pomagati. Če samo prisluhneš nekomu in mu daš občutek varnosti si zbrisal velik del slabega. Nekateri nad ljudmi preprosto obupajo. Tako kot nad življenjem. Obupajo tudi nad ljudmi, ki so jim predstavljali upanje rešitve. Najstniško obdobje je težko tudi iz vidika staršev. Pojavljajo se spremembe, ki jih tudi najstnik sam ne more dohajati. Zato starši te spremembe vzamejo za običajne. Nenamerno spregledajo klice na pomoč, kar otrok dojame kot zavrnitev. Staši so prvi, ki so pripravljeni narediti vse za svojega otroka, kar vključuje tudi pogovor.

Upam si trditi da vsi poznamo nekoga, ki si je vzel življenje oz. je naredil samomor. Ja, samomor. Temačna beseda, ki vzbuja negativizem med ljudmi. Celotno besedilo sem se poskušala spretno izogibati tej besedi. Ampak zakaj? Zakaj je samomor predstavlja temo, katere se med pogovori in razmišljanji izogibamo? Zatiskamo si oči, da se v družbi to ne pojavlja. Raje si izmenjujemo mnenja o vremenu, kakor o življenjskih temah. Če bi se sorodniki ali prijatelji in drugi med seboj spraševali o počutjih, bi zaznali ne malo težav in se obrnili pomoč. Rešilo bi se veliko življenj. Ljudje se premalo pogovarjamo. Zanimivo je dejstvo, da se na enostavno vprašanje “Kako si?,, velika večina avtomatično odzove »V redu..« ali »Super.«, čeprav niso super in niso v redu. Počutijo se slabo, žalostno, osamljeno, izgubljeno…

Prišla sem do ugotovitve, da se ljudje v strahu negativnega odziva sogovornika ne pogovarjamo o temah in realnem počutju. Pa bi se morali.

Ljudje, ki si vzamejo življenje se pogosto ne zavedajo kaj pustijo za seboj. Družino, starše, brate, sestre, partnerja, prijatelje, sodelavce, sosede,.. in še dolgo bi lahko naštevala. Ena sama sila, ki pomeni konec, povzroči neomejeno žalost vsaj prvim šest naštetim skupinam. Ali je vredno? Ali vredno oditi in pustiti za seboj ljudi, ki bodo mogoče zaradi tega dejanja prehodili enako pot? Ali je vredno opustiti list želja, ki bi jih lahko morda uresničil že prihodnji mesec? Ali je vredno zavrniti tako lepo ponujeno stvar kot je življenje zaradi nekoga, nečesa,..?

Odgovor je preprost: NE.

Življenje je tvoje. Ponujeno ti je. A ga boš živel?

 


 

Laura Bembič: Moja zgodba

 

Če si kot učenec nižje stopnje z lahkoto razumel snov in si zapomnil stvari samo s poslušanjem razlage, kaj narediš, ko se ne moreš več skoncentrirat na razlago in ti ocene padejo na negativne? In kaj narediš, ko se ne moreš niti več spraviti h branju svojih najljubših knjig, ker se ti vse zdi nezanimivo in dolgočasno in se ves čas počutiš utrujeno, brez navideznega razloga?

Ko sem bila mlajša, sem bila odlična v šoli. Samo s poslušanjem razlage sem takoj razumela snov, in uživala ob učenju. Veselila sem se vsakega dne, in rada sem se igrala s prijatelji.

Dokler se nisem.

Učenje je postalo brezzvezno.  Vsak nov dan je bil le še en enak brezbarven dan, poln praznosti in zdolgočasenosti. Druženje s prijatelji je bilo naporno in utrujajoče.

Mislim, da se je moja depresija začela razvijati okoli osmega razreda.

Zjutraj sem vstajala z muko, in se z nejevoljo odpravila v šolo. Tam s skoraj nobenim nisem govorila, in samo upala da nisem nič vprašana in da če dobimo nazaj kakšen test, da sem se nekako prebila do dvojke (komaj da sem se spravila h učenju). Ko sem po šoli prišla domov, sem se zaprla v sobo in vzela knjigo. To je bil moj vsakdan.

Na kratko povzeto, osmi in deveti razred sem komaj da končala, s tem da sem v zadnjem mesecu šole opravila spraševanja približno petih predmetov, da ne bi imela popravnega.

V prvem letniku gimnazije sem se počutila malo bolje. Spoznala sem nove ljudi, dobila nove prijatelje. Nov začetek.

Na žalost ta občutek ni ostal dolgo.

Proti koncu prvega letnika sem začela veliko manj jesti, težko sem se spravila spat, in branje ter vse ostalo je postajalo vse manj zanimivo. Poleg tega mi je padla tudi koncentracija, in moje misli so bežale vsepovsod med poukom.

Popravni iz fizike nisem opravila v prvem roku, vendar sem v drugem test pisala 4 po približno vseh skupaj 10ih urah inštrukcij.

Drugi letnik nisem začela z enakim veseljem kot prvi, vendar sem bila še vedno boljše kot na koncu letnika.

Čez šolsko leto me je minila vsa volja do česarkoli.

Sploh se nisem nič učila, saj se mi je zdelo nesmiselno in tudi ko sem vedela, da se moram učiti, se enostavno nisem morala spraviti h temu, da bi to storila. Moj apetit je izginil, na dan sem pojedla le kosilo doma (čeprav še vedno manj kot nekoč) in včasih kos pice med malico, in poleg tega je bilo hranjenje neznansko utrujajoče – vzeti hrano, jo dvigniti h ustom, prežvečit, pogoltnit, ponovit. Težko sem se spravila spat, čeprav sem bila ves čas utrujena, ker se mi je še spanje zdelo utrudljivo. Skoraj nič se nisem več družila z prijatelji, ker sem se druženja z njimi hitro naveličala in sem si želela, da bi lahko šla domov (čeprav sem res želela biti z njimi, in sem uživala v njihovi družbi, in sem se počutila grozno ko sem komaj čakala da bo našega druženja konec). Komaj da sem še brala ali gledala kaj, saj se mi je vse zdelo brezzvezno in sem se nasploh težko spravila h temu, da bi kar koli počela, saj je bilo včasih že samo govorjenje, premikanje, razmišljanje, dihanje preveč utrudljivo, jaz pa sem že tako bila utrujena.

Na koncu maja 2018 sem imela panični napad, in nisem več želela hoditi v šolo. Z starši in šolo smo se zmenili, da pridobim ocene, ki so mi še manjkale, čez poletje. To mi je pomagalo, umirila sem se in začela sem se počutiti malo bolje.

Začela sem tudi hoditi h pedopsihiatrinji, ki me je po nekaj obiskih in testih diagnozirala z depresijo in anksioznostjo.

Tretji letnik sem začela z raznimi pogodbami, vključno s pogodbo, da bom ustno ocenjena izven razreda, da bom imela podaljšani čas pisnih ocenjevanj, in da imam čas čez šolsko leto, da dobim še tri ocene iz prejšnjega letnika.

Čeprav sem še vedno bila brez volje in motivacije, sem uspešno opravila fiziko, in kmalu zatem nehala hoditi v šolo, nato sem pa na koncu oktobra začela jemati tablete proti depresiji.

Čeprav sama ne opazim veliko razlik, jih opazijo ljudje okoli mene.

Mama pravi, da me vidi bolj sproščeno in veselo. Več sem se spet začela družiti s svojo sestro, in nasploh sedaj preživim več časa izven sobe. Tudi s prijatelji lažje obdržim stike, in apetit ter volja do spanca se mi postopoma vračata. Olajšana sem, ker me branje spet razveseli, in začela sem celo pisati in risati, ker imam končno dovolj volje.

Sedaj že približno en mesec hodim na PUM-o, kjer se učim za predmete, ki jih imam še za opraviti iz drugega letnika. Kemijo sem končala pred nekaj tedni, in imam sedaj samo še matematiko.

Zelo sem hvaležna, da imam okoli sebe ljudi, ki so razumljivi in potrpežljivi. Brez njih ne vem, če bi se bila zmožna toliko poboljšati, še posebej v tako kratkem času. In hvaležna sem tudi sama sebi, ker sem še vedno tu, ker še vedno vztrajam, in ker sem našla pogum in povedala mojim najbližjim o svojih težavah, da so mi bili zmožni pomagati.

 


 

Žana Hočevar: Življenje na robu

 

Stara sem 13 let. Sem punca z velikimi sanjami in cilji a ne toliko optimizma.

V življenju me že od majhnih nog spremljajo težave. Nekatere so večje, nekatere manjše. Prvi problemi so se začeli že pri šestih letih, ko sta se moja starša razšla. Sklenila sta, da bom živela z mamo. Kljub temu, da sem se z očetom videvala dvakrat na mesec, mi odraščanje s samo enim od staršev ni bilo všeč. Nikoli več ni bilo enako. V trenutku ko sem se začela navajati na takšno življenje, so se problemi začeli kopičiti. Takrat se mi to ni zdelo nič takšnega. A danes vse ponovno doživljam. Sanjam stvari, ki so se mi zgodile in vsak dan se mi življenje zavrti pred očmi. Znova, znova in znova. Sprašujem se, če sem kdaj sprejela napačno odločitev in se mi vse vrača, ali pa mi je tako usojeno. Včasih se uležem na posteljo in samo razmišljam. To včasih počnem več ur.

Vem, da je težko verjeti, da lahko tako mlado dekle živi na robu. A zame je ogromna razlika med »živeti na robu« in » biti na robu«. Starši so me učili, da na koncu vsakega tunela enkrat posije sonce. Še zdaj temu verjamem in strpno čakam na dan, ko bo posijalo sonce in bom videla le mavrico in samoroge.

Trenutno sem na točki, kjer se samo prepustim toku življenja in čakam na čudež, na nekaj kar bo spremenilo moje življenje na bolje.

Jaz tej točki pravim: življenje na robu, saj ne počnem nič drugega kot čakam in živim tako, kot mi je usojeno – KORAK ZA KORAKOM, DAN ZA DNEM.

Tako čas presenetljivo hitro beži mimo mene.

Živeti na robu ni zame nič tragičnega, saj to ne pomeni, da se lahko v trenutku spotaknem in padem preko roba, kot tudi ne pomeni, da bo v trenutku bolje.

To le pomeni, da bom stopala po svoji poti, se ne bom ozirala nazaj, saj se mi lahko zavrti in padem.

Trudila se bom za svojo, boljšo prihodnost. Ni rečeno, da mi bo uspelo in bom srečna. Ker kar mi je usojeno torej zapisano v zvezdah, ne morem spremeniti. Lahko le prispevam delček svojega truda samo čakam ter živim, živim na robu.

 


 

Tjaša Kodrič: A se štekaš?

 

Najstništvo je najlepše obdobje nam pravijo starejši ljudje. Pa je res tako kot nam pravijo? Zakaj mi to doživljamo kot samo žalost in bolečino? Smo res edina taka generacija,ki tako misli? Hmm pa saj so tudi lepi trenutki, srečni in nepozabni, ko bi se najraje zjokali od sreče. Zakaj pa se vedno spominjamo samo slabih? Saj pač smo najstniki. Verjetno nas nihče ne šteka, saj se včasih sami sebe ne štekamo. Včasih si enostavno želimo samo samote, da smo sami in, da nam nihče ne teži. Verjetno je vsem znano, ko si v svojem svetu, razmišlaš o problemih ki jih imaš, o stiski ki jo doživljaš. Po glavi ti roji tisoče misli, a ravno takrat te nekdo nekaj vpraša ti pa ne veš o čem se gre.? Ne štekaš stvari okoli sebe. Večina misli, da sploh nimamo problemov, kajti smo še premladi, da bi imeli težave. Večinoma tudi naših problemov ne jemlejo resno starejši saj mislijo da bo minilo. Pa bo res? Kaj če za nas to niso brezvezni in brezmiselni problemi in mogoče ne vidimo več rešitve? Seveda nimamo takšnih težav kot jih imajo naši starši ali stari starši. Imamo najstniške težave, ki se največrat dogodijo vsem najstnikom. No kakšne težave  pa so to ? Jih bom nekaj opisala. Vsakdo v najstništvu spozna osebo, ki mu je  všeč med njima se rodi velika ljubezen. Zaljubljenost do ušes bi lahko rekli. A kaj ko se te najstniške ljubezni največkrat končajo hitro. Ja, za nas je tudi to problem. Nato smo žalostni in se počutimo kot da nas nihče nima rad. Mogoče pa imamo tudi strah pred ljubeznijo zaradi problemov v družini? Prerekanje staršev nas odriva stran od tega, da bi kdaj sploh imeli partnerja. Zapiramo se v sobo in upamo da bo vse vredu, vendar je lahko vsak dan samo še slabše. Zaradi težav, ki jih imamo jih veliko najde rešitev v alkoholu in drogah, nekateri pa tudi v samopoškodovanju. Pitje alkohola in drogiranje vsakodnevno, večkrat na dan, seveda škoduje nam to, a nekateri mislijo da je to rešitev. Postanejo odvisni od tega, postanejo vznemirjeni mogoče celo nasilni če ne dobijo alkohola ali droge. Smo zelo čustveni in samo da nam nekdo reče nekaj(ni nujno mišljeno slabo)se začnemo jokati, se zapremo vase. Preveč smo občutljivi na vse. In seveda tudi internet in slike »popolnih« postav nas lahko privedejo v težave. Začnemo hujšati saj hočemo biti take kot punce na slikah, stradanje in bruhanje hrane, ki jo pojemo. Navsezadnje je tudi šola velika težava. Ocene v šoli so lahko problem. Dobivamo enke, enostavno se včasih nam ne ljubi učiti ali pa sploh nimamo moči. Kaj ko se teh enk nabere veliko, sprašuješ se ali ti bo sploh uspelo vse. Želiš si biti samo srečen, a to je težava, ker najstniki največkrat najdemo težave tam kjer jih sploh ni. Prizadane te če te nekdo žali in zmerja z žaljivkami. Zbadanje na hodnikih, med prijatelji itd. včasih se nasmejimo, a v sebi jočemo in smo žalostni. Zapremo se v svojo sobo, smo na telefonih, nikomur ne povemo kaj se z nami dogaja saj tega ne želimo, da  kdo izve pa je to res prav? Seveda ni, ampak nas je strah, da nas drugi ne bodo razumeli, mogoče se bodo norčevali. Veliko najstnikov je odvisnih od telefonov. Ne zdržijo 1h brez telefona, kaj šele en dan. Med poukom so na telefonih saj ne zdržijo 45min brez. Čezdalje več je tudi nasilja med vrstniki in v družini. Nekatere je strah iti v šolo saj vedo, da jih bo nekdo nekje čakal samo da ga udari, beži od doma saj ve da bo bil deležen nasilja. Včasih še sami ne vemo kako in kaj bomo, saj se nam zdi da je preveč vseh težav. Včasih si želimo samo slišati od oseb ki jih imamo »rad te imam«. Včasih pa nam je tudi lepo. Najstništvo je težavno obdobje. Delamo po svoje in ne poslušamo večkrat saj menimo, da smo mi najboljši, četudi se kdaj motimo. Skregamo se s starši čeprav nam želijo samo najboljše. Zgubimo najboljše prijatelje, ker nam obrnejo hrbet in tako na koncu spet ostanemo sami. Zbujamo se sredi noči zaradi čustvenih problemov in travmatičnih dogodkov kot so naprimer smrt prijatelja/v družini, selitev, bolezni, naravne katastrofe itd. in nakoncu še odgovor a se štekam? Mislim, da se noben najstnik ne šteka vedno.

 


 

Nuša Hartman: Kako naprej?

 

Sem najstnica, stara 14 let. Pišem za natečaj ali (se) štekaš. Takšno je pač moje mnenje o tej temi…

Stiske mladih, kot so duševne stiske, samomori, depresija, anoreksija, bulimija, osamljenost, prenajedanje … vse to je posledica današnje odvisnosti od socialnih omrežij. Se kdaj vprašaš, preden zaspiš? Če kateri od tvojih sošolcev skriva ogromno problemov le za svojim nasmehom in ti tega ne opaziš, nihče ne, nekateri pa zaspijo s solzami v očeh in z mislijo, ali je še sploh vredno poskušati, vztrajati?

Morali bi se odpreti, vsak se mora v svoji koži počutiti odlično, ker vam povem, da ko boš hotel nekaj spremeniti na hitro, bo šlo samo še na slabše-ne boš našel več rešitve, ne boš videl več luči, ostal boš le ti in glas, ki ti govori, kako ničvreden si. Vsak bi se moral nekomu odpreti, mu povedati svoje težave, ker bo bolje, če pa to zadržuješ sam v sebi, bo pa samo se slabše, vedeti moraš, da si vreden in uživaj življenje. Puberteta je najtežje obdobje našega življenja. Veliko vzponov in padcev, a kaj da nam najstnikom občutek, da smo sami, da ne moremo več vstati.

Moj odgovor na to je socialna omrežja. Zakaj? Ker je na njih vse pokazano popolno, brez napak kot življenje v pravljici, a kaj? To ni življenje, povejte mi, vsem je tako pomembno znanje in ocene, kdo me bo naučil, kako se spopadati s trenutki osamljenosti, samoponiževanja? To so teme za življenje, to je nekaj pomembnega, a na žalost nas je strah govoriti o tem. Strah nas je odpreti oči, da se dandanes iz dneva v dan število najstnikov z duševnimi stiskami prehitro povečuje, kaj pa mi gledamo z sebičnostjo na svet in smo tiho, delamo takšne stvari v tabu teme, namesto, da bi današnjim najstnikom pokazali in jih poučili o teh stvareh in posledično naučili, da ni vse v zunanjem videzu, takšen ko si, si najlepši, važno je v kakšno osebo boš zrasel duševno, in naj uživajo v tem obdobju. Prijatelji pridejo in gredo, a nas naučijo, kateri so pravi in bodo vedno z nami. Puberteta je obdobje spoznavanja samega sebe in ne delajmo stvari, ki so v tem obdobju tako zelo pomembne tabu teme, ker bomo posledično uničili sami sebe, spregovorimo lažje nam bo.

 


 

Anja Ficko: A (se) štekaš

 

Za ta spis sem potrebovala ogromno razmisleka o vsem. Večkrat se mi pojavi ogromno vprašanj, zakaj to, zakaj tisto, a preprosto jih ne morem dobiti iz sebe. Eno najpogostejših je ” KAJ JE Z DANAŠNJO DRUŽBO!? ” Če se ne zliješ z okolico, če si drugačen, pa tudi na dober način, si izločen, mislim, kaj je narobe z vsemi? Ta drugačnost dela osebo posebno, ne to, da je enaka kot 20 sovrstnikov.

Točno ta drugačnost, to nekaj, kar nekomu pač ne paše, danes povzroča na tone solz, bolečine in občutke samote. ZAKAJ? To mi nikoli ne bo jasno, kako lahko oseba drugega tako dotolče, da ta išče izhod, rešitev v samomoru.

Kako!?! Razumem, da znajo biti nekatere osebe težavne, še kako težavne, a verjemite, za vsako osebo je neka zgodba in če te osebe ne poznaš, ne moreš obsojati. Vsi imamo dobre in slabe dni, če imaš slab dan, ga ne rabiš narediti še drugim.

Vem, da bo vedno nekje oseba, ki bo drugim želela slabo, kar mi najeda, ampak zato poznamo osebe, ki jim rečemo prijatelji, družina. Čisto vsak ima prijatelja, včasih se tega sploh ne zaveda.

To je oseba, ki ti lepša dneve, ti vedno ponudi roko iz težav, ti vedno stoji ob strani. Skozi življenje boš spoznal prave prijatelje, tiste ki bodo ostali, tiste ki ne bodo, niso pravi prijatelji in zanje ni vredno zapravljati solz.

Bolj kot odraščaš bolje spoznaš grdo stran sveta – to, ki te uničuje od znotraj, to, ki te bo večkrat spravila na tla, preizkušala tvojo moč. Tvoja odločitev je, ali se boš pobral ali predal. Verjemi, da če bi se predal, da bi uničil in potrl še veliko oseb ob sebi in dvomim, da bi želel potreti osebe, ki jim veliko pomeniš, ker verjetno tudi one tebi.

Zapomni si, vedno je razlog za življenje, morda ga ne vidiš, a prišel bo nekdo, ki ti bo odprl oči.

 


 

Hana Javernik in Brina Mohar: Zakaj ravno jaz?

 

Mislim, da se vsak človek lahko znajde v stiski. Velikokrat se to zgodi zaradi spletnega nasilja, bolezni, teže, težav s starši, revščine ipd. Tudi jaz sem se pred nekaj leti soočala s to težavo, in sicer boleznijo.

Sem Lavra in rada bi vam opisala svojo izkušnjo s stisko in upam, da reši oz. odgovori na vsaj kakšno izmed vaših težav. Pred nekaj leti so ugotovili, da imam težave s ščitnico. Zardi teh težav se je moje življenje povsem spremenilo. Moja telesna teža se je zelo povišala in moje telo ni več izgledalo tako kot včasih. Največjo stisko sem doživela v šoli, saj me nihče ni maral. Vsi so se mi le posmehovali in me ves čas opazovali, ker sem bila drugačna.  Nihče pa ni mogel razumeti, da sem drugačna zaradi bolezni. Nisem imela prijateljev in nikogar, ki bi me v času pouka oz. šole, kar je bilo skoraj do 16. Ure, potolažil ali se vsaj pogovoril z mano. Vsi so me sodili le po zunanjosti in tem, da nisem popularna, za vse sem bila le navadna zguba. Življenje takrat je bilo res grozno. Ko sem bila še majhna punčka, sem imela največ energije med vsemi v vrtcu, bila sem živahna in vesela, ko so mi odkrili bolezen in ko so se začele pojavljati posledice bolezni, sem postala žalostna, brezvojlna.

Zgodilo se je na sredo, ko je v naš razred prišla nova učenka Mia. Bila je lepa visoka dolgolaska z zelenimi lasmi. Priznam, da sem tudi sama pri sebi mislila, da je prišla še ena nova prijateljica sošolcev, ki me jim bo pomagala zbadati. Vendar ni bilo tako, učiteljica ji je rekla, naj sede, kamor želi, prostora je bilo še veliko, ona pa je sedla ravno k meni, ravno na tisto klop, na kateri sem sedela jaz. To meje presenetilo kot še nikoli nič. Med drugo uro, uro slovenščine, me je vprašala, če rada hodim v šolo, rekla sem ji, da ne, ona je dejala, da je v šoli lahko tudi zelo dobro, vendar rabiš nekoga, ki bo v slabih primerih držal s tabo. Njenih besed nisem razumela, vendar sem se z njo strinjala. Vsak dan sva se več pogovarjali in postali najboljši prijateljici. Ko se je kakšen deček odločil, da bo frajer in mi rekel nekaj nesramnega, da bi se ostali učenci smejali, se je Mia postavila zame in me branila, vrnila dečku, da so se namesto meni smejali njemu, tako sem se vedno počutila bolje, saj ni bila pozornost vseh namenjena meni. Ponavadi je ljudem všeč, da so deležni pozornosti, vendar ko si v stiski, je pozornost tisto, česar si ne želiš.

Kar naenkrat pa se je Mijina družina odločila, da gredo na dopust v Rusijo, v Moskvo za 7 dni. Mamo sem prosila, da ta teden ne bi šla v šolo, vendar je temu nasprotovala, saj je menila, da bodo enkrat sošolci ugotovili, kakšna sem v resnici in me imeli rajši. Prišla sem v šolo in se počutila zelo osamljeno. Po dolgem času sem tudi pri kosilo spet sedela sama. Pojedla sem testenine in začela jesti borovničevo pecivo, ko je k meni prisedel fant. Rekla sem mu, naj gre od tod, saj se bodo drugače smejali tudi njemu. Vztrajal je pri tem, da bo ostal in tudi je. Začel se je pogovarjati z mano. Tudi pri kemiji se mi je pridružil, ko je učiteljica rekla, naj se postavimo v pare za pripravo kemijskih poskusov. Tudi naslednji dan se je družil z mano, nisem se več počutila tako osamljeno. Po šoli je prišel k meni domov, na poti do doma, pa sem mu pokazala še skrivališče, kjer se z Mio skrivava vsak dan ter klepetava o raznih stvareh, za katere veva samo midve. Skrivališče na drevesu mu je bilo zelo všeč. Tudi moja mama, oče ter bratec so Marka dobro sprejeli.

Mia se je vrnila in predstavila sem ji Marka, tudi njej se je fant zdel prijeten. V nekaj dneh smo postali najboljši prijatelji. Toliko sem imela dela s prijateljstvom, da sem skoraj pozabila na svojo bolezen in na ljudi okoli mene, ki se mi smejijo. Po šoli smo se sprehodili do parka, kjer smo kupili sladoled in sedli na klop. Smejali smo se, kot to počnejo vsi normalni prijatelji. Marka je klicala mama in mu rekla, da mora priti domov na večerjo. Mia je odšla na stranišče, Mark pa se je poslovil od mene, poljubil me je na lice, zaradi česar sem zardela in mu le pomahala. Upala sem, da Mia tega ni videla, vendar zaman, ravno se je vračala s stranišča in že sem videl, kako skaklja nazaj proti meni. Prisedla je in si začela izmišljevati ljubezenske zgodbice o meni in Marku. Čisto tako kot to počnejo vse najboljše prijateljice, izmislila si je celo najin skupni vzdevek, Mark plus Lavra je enako Mavra ali Lark. Jaz sem jo le poslušala in se smejala kot še nikoli.

Z Markom sva ostala le prijatelja, saj vsi vemo, da skoraj vse osnovnošolske zveze enkrat propadejo, midva z Markom pa sva želela še naprej ostati prijatelja.

Po šoli so viseli letaki, da bo potekal šolski koncert kot tekmovanje, kjer je žirija in odloča, kdo je najboljši. Vsi popularni so se vpisovali v tabelo in se hvalili, kako bodo zmagali. Mia je malo preveč naglas rekla, naj se prijavim, saj imam talent. Vsi so slišali in ena punca je dejala, naj se raje ne, saj je škoda avdicije za takega debeluha kot sem jaz. To me je zelo užalilo, stekla sem proč in se skrila na stranišče. Mia je pritekla za mano in mi rekla, naj ne vzamem tistega resno. Spravila me je v boljšo voljo in me prepričala, da se prijavim. Prijavila sem se. Tudi Mark je bil zelo ponosen, ko je slišal novico.

Bila je avdicija, pred mano je nastopila ravno tista punca, ki me je na dan prijav užalila. Sodniki so rekli naslednja in bila sem na vrsti. Odpela sem svoje, z nastopom sem bila zadovoljna.

Naslednji dan je bil objavljen seznam vseh, ki so sprejeti, na tekmovanje. Bila sem med njimi, zelo sem bila srečna in prav tako tudi moja najboljša prijatelja.

Na dan koncerta sem bila zelo živčna, saj sem se zavedala, da nisem ravno najlepša in me je bilo iti sram na oder, kjer te vsi gledajo. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega, Mia in Mark sta šla na oder in celi šoli opisala mojo življenjsko zgodbo, kaj se mi je zgodilo in v kakšni stiski sem bila zaradi vseh sošolcev. Vsi so se počutili grozno, krivični in žalostno, eden izmed učencev, ki so sedeli v prvi vrsti, je stopil na oder in se v imenu vseh opravičil. To je bil najlepši dan mojega življenja. Ugotovila sem, kako pomembni so prijatelji in kaj vse bi naredili zame. Odpela sem svojo pesem in vsi so ploskali, sodniki so me zelo pohvalili in dejali, da res imam talent. Sledilo je le še zadnje glasovanje, kjer sva bili le finalistki jaz in punca, ki je na avdiciji nastopila pred mano. Sama se je že na odru hvalila, kako je dobra in kako me bo premagala, ko so gledalci  povedali, da so skoraj vsi glasovi zame sem bila presrečna in nisem mogla verjeti, da so ljudje, ki so me včasih žalili, tokrat glasovali zame.

Imela sem res veliko prijateljev, ki so se mi opravičili za njihova dejanja. Moja najboljša prijatelja pa sta ostala in še vedno ostajata Mia in Mark. V življenju sem spoznala že veliko stvari. Vse se da rešiti, le ukrepati moraš. Vedno lahko najdeš pravega prijatelja, le dolgo ga moraš iskati in našel boš pravega. Ko si v stiski, povej nekomu, ne zadržuj tega v sebi, lahko poveš staršem, prijatelju, šolski delavki, vedi, da se bo enkrat vse rešilo.

 


 

Veronika Batagelj: Zgodba s srečnim koncem

 

Zaprta sem, čutim stisko v srcu, vse me boli, ne upam govoriti resnice, kaj naj naredim… Starša sta se pred kratkim ločila. Zdaj živim sama z mamo. Očeta najbrž nikoli več ne bom videla – preselil se je v Avstralijo. Z mamo nimava veliko denarja, zato ostanem včasih celo brez večerje in kosila. Ali dobim le kos kruha in mleko. Zaradi ločitve in denarnih problemov je mama začela kaditi in v zadnjih tednih je zelo pod vplivom alkohola. Dneve preživlja na kavču, na mizi ima polno praznih steklenic piva. Pa še brez službe je ostala. Za mene ji je prav vseeno. Verjetno sploh ne ve, da me še ima. Vseeno ji je tudi, če bi pred njo umrla. Zelo me boli pri srcu. V šoli nočem govoriti o tem. Kljub temu da imam ogromno prijateljev, bi najraje takoj umrla. Vse se mi je sesulo. Počutim se manj vredna, predvsem pa umazana. Veliko stvari sem potlačila vase. Rada bi govorila, a me je strah, da me bodo obsojali. Sem res tako slaba? Sem res tako umazana, da nikomur ni mar zame? Zdi se mi, da se mi bo zmešalo. Globoko v sebi umiram in si mislim kako lep bi bil svet brez mene. Že nekaj časa razmišljam, da bi bilo bolje, da me ne bi bilo. Počutim se preprosto odveč. Ne vem, kaj naj naredim. Želim si, da bi v sanjah za vedno zaprla oči … Zbudila sem se spet v smeteh. Na tleh so bile škatle cigaret in prazne pločevinke piva. Pogledala sem na uro. Čez pet minut se mi bo začel pouk. Tiho, da ne bi zbudila mame, sem se odpravila proti vratom. S sosedovega drevesa sem si odtrgala jabolko in jo med tekom v šolo vsaj do polovice poskušala pojesti. Ko sem grizla sočno jabolko, sem videla avtomobile, ki so hiteli mimo. Vse se mi je zdelo tako hitro. Po tri kilometrski poti sem v šolo prišla vsa potna. Zamudila sem kar pol ure. Stekla sem v razred. Ko sem odprla vrata, se je ves razred začel smejati. Tudi jaz sem se nasmehnila, a učiteljici ni bilo do smeha. Rekla je, da naj teh par minut počakam zunaj in premišljujem. Sedla sem na klop in premišljevala. A ne o tem, kako in zakaj sem zamudila, premišljeval sem o družini, mami, očetu … Z mislimi sem bila čisto v svojem svetu. Sploh nisem slišala učiteljice, ki me je poklicala: »Si že premislila?« me je vprašala. Iz oči so mi pritekle solze. Jecljala sem: »Mama, ne mama…« Vstala sem in stekla na žensko stranišče. Za mano je prišla učiteljica, ki je občutila mojo stisko. Slišala je moj jok in potrkala na vrata. Ni vstopila, le rekla je, da je poklicala mamo. V tistem trenutku sem vstala in zakričala. Prišle so učiteljice iz sosednjih razredov. Jaz pa sem stekla iz stranišča in objela učiteljico. »Nočem domov!« sem zajokala. Učiteljica me je objela in rekla, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da se bom počutila varno. Peljala me je do socialne delavke. Ona me je pomirila in mi ponudila sok. A jaz sem le zmedeno sedela in si brisala solze. Nekdo je potrkal na vrata. Vstopila je mama. Bila je nepočesana in v starih umazanih oblačilih. Smrdela je po alkoholu. Objela me je, nato pa z mano, kakor hitro je mogla, odšla v avto. Socialna delavka in še par učiteljic so jo poskušale ustaviti, a ona je rekla, da bova sami uredili. V avtu se je drla name. Ko sva prišli domov, je legla na kavč in zaspala. Hotela sem se ji maščevati, zato sem po hiši skrila cigarete in alkoholne pijače. Šla sem v sobo in se učila. Čez nekaj minut je mama odprla vrata sobe in se začela dreti name: »Kje so cigareti, kje je pivo?« Postala je nasilna. Res zelo nasilna. Na vrata je potrkala soseda, ki je slišala mamo. Mama je bila nasilna tudi do nje. Soseda me je prijela in skupaj z mano stekla v njeno hišo. Tam je poklicala policijo. Policisti so obvestili še reševalce, ki so mamo peljali na zdravljenje. Policistom sem povedala zgodbo. Soseda me je bila pripravljena sprejeti, dokler ne pride oče. Oče je še tisto poletje prišel v Slovenijo in čez dobro leto sva se skupaj odpravila v Avstralijo. Mama nikoli več ne bo mogla skrbeti sama zase. Ona se naju ne spomni, midva pa bova vedno mislila na njo. Moje življenje se je ponovno začelo. Moj oče se je ponovno zaljubil in dobila sem sestrico ter kasneje še dva bratca, ki sta bila dvojčka. Dobila sem spet dobro družino.

Na srečo ima ta zgodba lep konec. Svoje težave je treba zaupati nekomu, ki mu zaupaš. Če takrat ne bi prišla soseda, te zgodbe ne bi mogla nikoli napisati. Ne smete pustiti, da vam kdo ogroža življenje. Življenje je samo vaše in vi ga morate nadzirati.

 


 

Ana Bele: Jaz in moje življenje

 

Moje življenje se je začelo z mojim rojstvom dne 4. 7. 2002 pod imenom Ana. In rojena sem bila v porodnišnici v Novem mestu. Otroško rano mladost sem preživela v krogu svoje družine v Šmarjeti. V svojih otroških mladih letih sem bila deležna velike ljubezni od mamice in očka ter babice Dragice in dedika Ludvika. Svoja otroška leta sem preživela v krogu družine in ne v vrtcu. Kljub temu, da je bil dedek na invalidskem vozičku pa me je vedno rad popestoval in vedno izkazoval veliko ljubezen in nakazoval pravo pot življenja. Prav tako me je tudi babica vedno rada popestovala in mi izkazovala veliko ljubezni. Tudi sama sem v svoji rosni mladosti spoznala njuno vsakodnevno ljubezen, ki sta jo gojila do mene. Tudi mamica in očka sta me kljub vsakodnevnemu delu v službi po prihodu domov vedno prav prisrčno in ljubeče ljubila. Dedek in babica sta me skoraj vsak dan z avtom popeljala na krajši izlet, tako da sem med vožnjo večkrat tudi zaspala. Leta so hitro minevala in po 4. letih sem dobila bratca Benjamina, katerega imam zelo rada. Hitro so minila moja otroška leta in že se je pričela osnovna šola. Osnovno šolo sem zelo rada obiskovala in obiskovala sem jo v Šmarjeti. Z učenjem v OŠ nisem imela nekih težav in problemov. Imela sem kar nekaj prijateljic in prijateljev, s katerimi smo lepo sodelovali.

Vsekakor sem bila navezana na svoja starša posebno pa še na babico Dragico in dedika Ludvika. Največja žalost in prizadetost pa se je za mene zgodila, ko je skoraj pred šestimi leti umrla babica Dragica. Bila sem tako močno psihično prizadeta, da nisem mogla doumeti, kako bom lahko brez nje še nadaljnjo živela. Čeprav pravi pregovor, da čas zaceli rane, se to pri meni ne bo zgodilo. Babica mi je bila v veliko pomoč pri klekljanju, risanju in v glasbi. Tudi dedek mi je bil in mi je še sedaj v veliko pomoč pri popravljanju mojih pesmi in učenju. Po babičini smrti sem bila ponovno psihično na tleh, sam mi je očka zbolel za boleznijo rak. Cela naša družina je trpela z njim. Ni nam bilo lahko, saj je bil del naše čudovite družine. Oči je najprej imel raka na jeziku, imel je veliko operacij in posegov. Ko smo že mislili, da je zdrav, se mu je rak pojavil na bezgavkah. Imel je 6 kemoterapij in 30 obsevanj. Po peti kemoterapiji je prišlo do komplikacij, sam se mu je kri zastrupila in zdravniki so mu dali samo še kakšen dan življenja, tako rečeno je njegovo življenje viselo na nitki. Moj oči je bil zelo močan in ni popustil. Kmalu po smrti babice sem zelo močno zbolela za boleznijo Kandida, katero sem po letu in pol uspešno prebolela in tudi ozdravela. Med časom obiskovanja OŠ sem pričela igrati kitaro in tudi začela s petjem. Kitaro sem se učila privat, saj tako je veliko boljše. Igranje kitare me je zelo veseli, saj sem nastopala na veliko prireditvah znotraj in zunaj šole. Ob igranju kitare sem tudi prepevala. Igranje kitare in petje me je tako močno prevzelo, da sem pozabila na cel svet, na vse težave in probleme, ki so me težile. Ob učenju ter igranju kitare sem tudi rada klekljala. Klekljati so me naučile nune iz Novega mesta. Kamor me je večkrat zapeljal tudi dedek. Leta so hitro minevala in že je prišel čas, ko sem se morala odločiti za nadaljnje šolanje. Odločila sem se za Ekonomsko šolo Novo mesto, katero zadaj obiskujem.

Žalostni dogodki se radi ponovijo in to se je tudi meni ponovno pripetilo, saj mi je pred kratkim umrla teta Pavlina, na katero sem bila zelo navezana. Umrla je v 75. letu starosti, zadela jo je možganska kap, v domači hiši. Zame je bilo slovo zelo žalostno in ižčrpajoče, saj sem zelo čustvena oseba, tako da sem zelo težko preživela pogreb. Šele zdaj počasi doumevam in čutim, da vse prihaja za mano. Večkrat imam občutek, kot da me vsi tisti, ki jih imam neizmerno rada, zapuščajo in večkrat imam občutek, kot da ne obstajam. Takrat se jočem celo noč, saj me zelo tišči pri srcu in takrat me nobeden ne sliši in ne vidi. Vem, da se takšne stvari ne pripetijo samo meni, ampak se lahko pripetijo čisto vsakemu, vendar meni je vse bolj in bolj težko. Bila sem že na veliko predavanjih, ki so govorili o izgubi ljubeče osebe, priporočali so mi, naj si najdem najboljšega prijatelja. Zdaj ga tudi imam, ampak še vedno ni tako, da bi zdržala brez jokanja in misli na samomor. Prijatelj mi je v veliko pomoč, saj vseeno se zadržim, da si kaj ne naredim. Držim se in se bom držala besed dedika, ki mi vedno pravijo, da človek toliko velja, kolikor zna in nadalje se bom trudila, da dokončam študij in si ustvarim družino in lepo prihodnost.

 


 

Gaja Aplinc Jamšek: Zgodila se mi je krivica

 

Nekega sončnega jutra sem se prebudila. Spomnila sem se, da pišemo matematični test. Hitro sem vstala, se preoblekla, pojedla zajtrk in se hitro odpravila v šolo, ker sem se hotela še malo pripraviti na test. V šoli sem se odpravila do klopi pred razredom, se usedla in vzela matematične zvezke. Začela sem ponavljati snov.

Doma sem se že veliko učila in pripravljala. Želela sem dobiti dobro oceno, zato sem vztrajala pri ponavljanju. Čez čas so začele prihajati moje sošolke. Seveda so prišle tudi moje prijateljice in tako sem odšla k njim. Nekaj časa smo se pogovarjale o temah, o katerih se dekleta seveda pogovarjamo, potem pa sem vprašala: »Hej, punce, ali ste se kaj učile za današnji test iz matematike?« Večina se je. Seveda. A oglasila se je moja najboljša prijateljica Sara: »Jaz se nisem nič učila, ker se mi ni dalo. Pa kaj potem, saj si bom naredila plonkce.« Vse smo jo zelo začudeno pogledale in je zato bleknila proti nam: »Nehajte me tako začudeno gledati, saj to ni nič takšnega. Učiteljica ne bo nič posumila. Če ne veš, pa ne boli.« Nato je moja druga prijateljica Ana rekla: »Sara, a misliš, da je to res dobra ideja? Kam pa si jih misliš nalepit?« In Sara je rekla: »Verjetno si jih bom nalepila pod copate ali pa nekam znotraj puloverja, pa saj se bom že znašla!« Nato sem še jaz pripomnila: »Ampak Sara, ali ni tole malo preveč tvegano? Bolje, da dobiš cvek, kot pa da te učiteljica zasači med plonkanjem.« Takoj, ko sem izrekla besede, sem jih obžalovala, saj je Sara začela vpiti na nas, češ da smo piflarke. Poskusile smo jo umiriti. Z globoko jezo nas je pogledala v oči in nekaj rekla, a je nismo razumele, ker je siknila skozi stisnjene zobe in zatem obrnila pete in odšla.

Po dveh urah pouka je sledila ura matematike in seveda test iz matematike. Jaz in moji sošolci smo odšli v učilnico matematike, se začeli pripravljati in vsak je sedel za svojo mizo. Ko sem pogledala nazaj, sem za seboj videla Saro, kako piše plonk listke. Ko me je videla, da jo gledam, se mi je samo zlobno namrdnila. Kmalu je prišla učiteljica in nam razdelila teste. Ob tem pa je seveda rekla: »Učenci, test ni zelo obsežen in tudi zahteven ni. Upam, da ste se dobro pripravili. Želim vam uspešno pisanje. Srečno!« V učilnici je zavladala tišina. Vsi smo začeli pisati. Čez čas pa sem zaslišala čisto tiho klicanje mojega imena, zato sem se obrnila in videla Saro, kako mi ponuja plonk listke. Seveda sem odkimavala, ker res nisem hotela plonkati in vedela sem, da znam. Obrnila sem se nazaj proti svojemu testu in spet začela vneto reševati naloge. Bila sem nemirna. Sara je zmotila moj mir. Pa še učiteljica je prekinila tišino in povedala, da imamo do konca reševanja testa še deset minut. Opazila sem. Da je moj sošolec, ki ni veljal ravno za najboljšega učenca, začel skrivaj snemati sebe in nas. Mislila sem si svoje.

Učiteljica je začela hoditi po razredu, da bi malo pogledala, kakšno je stanje. Iznenada pa je nek listek pristal ob mojih nogah. Nagnila sem se in videla, da je to Sarin plonkec. Od strahu se mi je srce skoraj ustavilo. Učiteljica je šla namreč proti meni. In ob meni se je tudi ustavila. Sklonila se je, pobrala listek, ga odprla in videla, da je plonkec. Z nenevadnim izrazom na obrazu me je pogledala in vprašala: »Gaja, ali je to tvoje?« S prestrašenim glasom sem ji odvrnila: »Ne, gospa učiteljica.« Od začudenja me je še jezno pogledala in dejala: »Če ni to tvoj listek, čigav pa je in zakaj potem leži pri tvojih nogah?« Nato sem rekla: »Oprostite učiteljica, ampak to je velik nesporazum. Ta listek res ni moj. Biti mora od koga drugega.« Vprašala je, kdo je lastnik plonkcev. Nič. Učiteljica ni imela časa z menoj več razglabljati, zato me je zabila: »Gaja, videti je, da je tvoj! Goljufala in lagala si. Takšnega obnašanja nisem pričakovala od tebe. Tale test bo ocenjen z negativno. Poklicala bom tvoje starše in danes popoldan ob 16h pričakujem tebe in tvoje starše v moji pisarni.« Bila sem osramočena, jezna in žalostna. Kaj takega nisem pričakovala od učiteljice. Obtožila me je po krivem. Že bolj pa je bolela izdaja najboljše prijateljice.

Popoldne sem s starši prišla na govorilno uro. Bilo mi je neugodno. Starši so mi sicer verjeli, a vseeno … Med pogovorom je nekdo potrkal. Učiteljica je odprla vrata. Bila je Ana z nekaj sošolci. Imela je pojasnilo. Tisti sošolec, ki je med pisanjem matematike snemal s svojim telefonom, je ujel zanimiv kader. Učiteljici in mojim staršem je dokazal, da jaz res nisem kriva. Učiteljica je bila zelo šokirana. (Verjetno tudi zaradi snemanja.) Opravičila se mi je in mi obljubila, da bo moj test ocenila. Bila sem presrečna, najbolj pa sem bila hvaležna svojim sošolcem.

Prijateljstva so zapletena. S Saro se ne pogovarjava več. Tudi ona je morala potem s starši na pogovor. Ta se ni iztekel tako srečno. Vesela pa sem, da sem se rešila grozne krivice. Krivica boli. Ugotovila pa sem, da lahko boli tudi prijateljstvo.

 


 

Alja Doler: Moja zgodba

 

Mojemu življenju bi vse tja do petega leta lahko rekli popolno življenje. Imela sem zdravo in srečno družino in to je bilo vse, kar sem si želela. Vse se je končalo, ko je deda storil samomor. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je zadnjič izdihnil. Težave so se kar kopičile. Vsakodnevni prepiri mame in očeta so vodili v ločitev. težko sem se navadila na življenje z le enim staršem. Bila sem mlajša, zato tega nisem razumela tako, kot to razumem danes. Mislim, da gre skozi podobne težave veliko otrok. Marsikdo tega ne more sprejeti. Ampak ne glede na vse, moramo v življenju najti to, kar imamo radi in v čemer uživamo. Meni je ravno moja zgodba dala navdih za to, da bi rada pomagala ljudem, ki imajo težave in jim zaradi izkušenj lahko dobro svetovala. S hobiji si krajšamo čas in mogoče celo pozabimo na skrbi. Velikokrat je rešitev tudi pogovor. in tudi le en nasmeh nas ne stane nič vendar lahko marsikomu polepša dan. Ko sem imela slabe dni in mi je šlo vse narobe, sem začela pisati dnevnik. Ne glede ne to, kaj se zgodi, poskušajmo najti dobro stran zgodbe. Izkoristimo vsak trenutek življenja, saj se le enkrat živi.

 


 

Eva Kuntner in Ana Capuder: Velika skrivnost

 

Spletno nadlegovanje je najpogostejši način zlorabe otrok in mladostnikov. Neznanci, s katerimi se pogovarjaš, niso vedno to, za kar se izdajajo. V tej zgodbi bo morala Lara Ana obdržati svojo skrivnost in prijatelje. Vse skupaj pa ji bo oteževal XY. XY je 49-letni moški, ki pozna njeno skrivnost in njeno identiteto. Lara Ana ima veliko prijateljev, ki jih bo morala pustiti za sabo zaradi selitve v drugo državo. Njena mami Urša je dobila boljšo službo, ampak v drugi državi. Njeno selitev je polepšal njen sosed Alex. Ko ga je prvič zagledala, ji je takoj postal všeč — ljubezen na prvi pogled. Sta najboljša prijatelja, ampak Lari Ani bi bilo bolj všeč, če bi bila še kaj več, ne ve pa, da je tudi Alexu všeč ona. »Sem Lara Ana in imam 16 let. Ravno smo se preselili in hodim v novo šolo, kjer je butasto prepričanje, da so umetnostni drsalci mehkužci, ker je pred nekaj leti naš klub izgubil že na prvi tekmi. Na šoli je najbolj popularen šport hokej, zato se pretvarjam, da sem hokejistka. Novi sošolci in sošolke so prijazni, ampak ne poznajo moje velike skrivnosti. Umetnostna drsalka sem. Drsam že od malih nog in obožujem drsanje! Nočem, da za mojo skrivnost izve kdorkoli, ker me bodo potem vsi izzvali in zmerjali z mehkužcem in vrtalko. Mojim staršem sem naročila, da ne izdajo moje skrivnosti niti Alexu. Alex je moj najboljši prijatelj, pozna vse moje skrivnosti. Spoznala sem ga prvi dan, ko smo se preselili v novo hišo. Alex je poleg tega, da je moj najboljši prijatelj, tudi moj sosed. Živim v vrstni hiši. Alexova hiša stoji tik ob naši. Vsako jutro greva skupaj peš v šolo. Moja sestra se je pred kratkim preselila v Ameriko zaradi fanta. Najprej mi je bilo težko brez nje, ampak potem sem spoznala Alexsa in postal je najboljša nadomestitev moje starejše sestre Mojce. Ravno sem se vrnila iz šole in začela delati nalogo, ko mi je zabrnel telefon. Sporočilo mi je poslal neki XY. Hotela sem ga ignorirati, a mi ni nehal pošiljati sporočil, dokler mu nisem odgovorila. Napisala sem: »Hoj«. Takoj je odgovoril. Nekaj časa sva si pisala, potem je prišlo zelo čudno sporočilo, ki se mi je zdelo zelo sumljivo. Pisalo je: »Poznam tvojo skrivnost.« Takrat se mi je šele začelo sanjati, kaj se je ravnokar zgodilo. Nekdo na internetu pozna mojo skrivnost! Lahko jo objavi javno in vsi moji sošolci in sošolke bodo vedeli, da sem umetnostna drsalka. Takoj sem začela razmišljati, kako naj popravim to napako, ampak se mi ni niti sanja, kako. Odgovorila sem mu: »Kaj poznaš? !?« Moj genialen načrt je bil, da se pretvarjam, da nimam skrivnosti. Napisal je: »Vem, da si umetnostna drsalka. « Takrat mi je srce začelo biti zelo hitro in začela sem se spraševati, kdo je on. Povedal mi je, da je tudi sam umetnostni drsalec in da me je videl na eni od tekem, na katerih sem tekmovala. Takoj mi je odleglo. Povedal mi je tudi, da je star enako kot jaz. Priznala sem, da sem drsalka na ledu in če tega ne pove nikomur. Preden sva se nehala pogovarjati, mi je povedal še, da so mu všeč moje slike, ki sem jih objavila na FaceBooku. Naslednji dan sva se spet pogovarjala. Rekel je, da naj mu pošljem nekaj svojih fotografij. Hotela sem mu reči ne, ampak mi je v hecu zagrozil, da bo vsem razkril mojo skrivnost. Potem sem se odločila, da mu bom poslala sliko v kopalkah na plaži. Hotel je še več. Izbrala sem še eno fotografijo v kopalkah. Takoj je odgovoril: »Pošlji še kakšno fotko z manj oblačili.« Bila sem šokirana in mu napisala: »Ali niso kopalke dovolj zate!?!« Nisem mu več toliko zaupala. Vprašala sem ga, kako mu je v resnici ime. Ni mi več odgovoril. Vedela sem, da mu ne smem več toliko zaupati. Minil je cel teden in nič se nisva pogovarjala. Bala sem se, da bo izdal mojo skrivnost. Nekega jutra mi je pred odhodom v šolo z Alexom XY spet napisal sporočilo: »Oprosti, ker se ti cel teden nisem javil, ampak smo imeli veliko testov in sem se moral učiti. « Prosil me je še za eno sliko. Poslala sem mu sliko v spodnjem perilu samo zato, da me bo nehal prositi za slike. Tako se je najin pogovor za tisti dan končal. Naslednji dan me je spet prosil za sliko in spet sem mu poslala eno brez majice, ampak ne brez spodnjega perila. Naslednje jutro me je prosil, če mu lahko pošljem eno zgoraj brez. Zagrozil mi je še, da bo mojo skrivnost objavil javno na FaceBooku, če tega ne naredim. Zbala sem se, da bo mojo skrivnost res objavil, zato sem mu poslala sliko. Ustrašila sem se še, da bo poleg moje skrivnosti objavil še vse moje fotografije. Čez nekaj časa mi odgovori: »Kar tako naprej Lara Ana, pa ne bo nihče izvedel tvoje skrivnosti. « Takrat pa sem se začela zelo bati. Kar naenkrat mi je postalo vseeno za mojo skrivnost. Povedala sem Alexu za XY in za mojo skrivnost. Bil je zelo presenečen glede drsanja. Potem sva skupaj poklicala na Tom telefon. Po temeljitem pogovoru z uslužbenci sem XY prijavila na policijo. Policaji so mi povedali da je XY zelo popularen spletni nadlegovalec mladih punc. Pokazala sem jim najin pogovor in bili so presenečeni, da se je to spet zgodilo. Zdaj se nisem več počutila tako grozno, ker so mi povedali, da nisem edina, ki je nasedla takim spletnim prevaram. Mami in oči sta bila zelo jezna name. Za kazen sem dobila cel mesec hišnega pripora in prepoved uporabe spleta, razen če moram narediti kaj za šolo. Tako kazen sem si pomojem mnenju zaslužila.

Z Alexsom se sedaj veliko bolj pogosto druživa, saj sva par. Čeprav se nisem hotela preseliti, sem zdaj vesela, ker sem spoznala tudi Alexsa. Sestra se je vrnila iz Amerike med poletnimi počitnicami. Povedala sem ji celotno zgodbo o XY in bila je šokirana. Ravno takrat je nekdo potrkal na vhodna vrata, bil je policist. Povedal nam je veselo novico, da so končno ugotovili, kdo je XY. XY je v resnici 49-letni moški, ki nima službe in živi v kleti svojih staršev. Ugotovili pa so tudi, da zlorablja vse starosti žensk po spletnih omrežjih. Vsi v moji družini so bili šokirni. Naučila sem se nekaj zelo pomenbnega iz te grozovite izkušnje. Vedno se obrni na odraslo osebo, da ti pomaga, preden je prepozno. Vedno te lahko reši pred groznimi situacijami. Če bi takoj, ko mi je XY poslal sporočilo, povedala staršem, se mi ne bi to zgodilo. Zapomni si še to, da ne smeš zaupati vsakomur, ki ga spoznaš.«

 


 

Značke: , , ,