Samomor je dejanje, ki poleg tega, da navadno zelo pretrese in prizadene bližnje, ostaja pogosto slabo razumljeno.

Po samomoru bližnjega se pojavljajo številna vprašanja, na katera je težko ali celo nemogoče najti odgovore. Svojci se pogosto sprašujejo, ali je bližnji samomor že dolgo načrtoval ali pa se je za samomorilno dejanje odločil v trenutku obupa zaradi neugodne življenjske situacije, npr. izgube službe, prepira s partnerjem ali hude bolezni. Pogosto je takšna razlaga lahko videti smiselna, vendar pa raziskave kažejo, da samomor večinoma ni impulzivno dejanje. Za samomor se torej v trenutku stiske ne odloči posameznik, ki še nikoli do tedaj ni razmišljal o tem, da bi si vzel življenje.

Nasprotno, samomor je navadno rezultat dalj časa trajajočega in zapletenega procesa v človeku.

Samomorilni proces

Samomorilni proces vključuje različne stopnje, skozi katere se vse bolj krepita brezup in prepričanje, da ni vredno živeti. Ideja o samomoru se lahko razvije vse do bolj ali manj natančno izdelanega načrta samomora ter dejanskega samomorilnega vedenja – poskusa samomora ali izpeljanega samomora.

Stopnje samomorilnega procesa si le v redkih primerih sledijo zgolj v smeri postopnega napredovanja samomorilnega namena od začetne stopnje doživljanja čustev brezupa proti samomorilnemu vedenju. Ljudje po poskusu samomora pogosteje opisujejo, da je njihova odločenost za samomor zelo nihala. Tako lahko nekdo v nekem trenutku resno razmišlja o samomoru, nato pa se njegova stiska zmanjša po pogovoru z dobrim prijateljem ali strokovnjakom in se mu življenje ne zdi več brez smisla. Če se ta oseba čez nekaj časa spet znajde v stiski, se lahko samomorilni proces nadaljuje s ponovnim premišljevanjem o samomoru.

Razvoj samomorilnega procesa je odvisen od številnih dejavnikov, ki izvirajo iz osebe in tudi iz okolice, zato pri vsakem posamezniku poteka drugače.

Pri nekaterih so posamezne stopnje samomorilnega procesa bolj izrazite in trajajo dalj časa, medtem ko drugi nekaterih stopenj skoraj ne zaznajo, saj se samomorilni proces pri njih odvije zelo hitro.

Odločitev za samomor

Tudi odločitev za samomorilno dejanje je pogosto sprejeta hitro in na videz brez predhodnega načrtovanja, npr. v roku nekaj ur pred dejanjem, vendar to ne pomeni, da posameznik o samomoru ni razmišljal že v preteklosti. Večina po poskusu samomora namreč poroča o tem, da so predhodno vsaj nekaj časa razmišljali o samomoru oz. ga načrtovali. Občasne misli na samomor so sicer razmeroma pogoste, vendar le majhen delež ljudi, ki so kdaj v življenju pomislili na samomor, tudi izvede samomorilno dejanje.

Na odločitev za samomorilno vedenje vplivajo različni dejavniki. Med drugim ima pomembno vlogo izpostavljenost samomorilnemu vedenju bližnjih ali medijsko izpostavljenih oseb. To vpliva na oblikovanje stališč do samomora.

Ko se posameznik znajde v stiski, lahko hitreje sprejme samomor kot sprejemljiv način reševanja težav, če se je v življenju že srečal s samomorom bližnje ali občudovane osebe. Zato je potrebno posebno pozornost nameniti osebam v stiski, pri katerih obstaja možnost posnemanja samomorilnega vedenja.

V situaciji neposredne samomorilne ogroženosti pa so lahko ključnega pomena tudi situacijski dejavniki, kot npr. dostop do metode za samomorilno dejanje. Število poskusov samomora se zmanjša, če metoda samomorilnega dejanja ni neposredno dostopna. Prav tako se lahko oseba, ki ima namen narediti samomor, premisli, če v ključnem trenutku iz okolice prejme pozitivno sporočilo o tem, da je vredno živeti in da je težave mogoče rešiti. Takrat se lahko samomorilni proces zaključi brez samomorilnega dejanja.

Pomoč v stiski

Če razmišljate o samomoru ali je samomorilno ogrožen vaš bližnji, ne odlašajte, temveč poiščite pomoč. Pogovor o stiski prinese občutek olajšanja, razbremenitve in ustvarja možnosti za nov pogled na reševanje težav.